O čem je pravzaprav odločalo arbitražno sodišče? V 3. členu arbitražnega sporazuma so naštete tri točke: sodišče mora odločiti o poteku meje med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško na morju in kopnem, o stiku Slovenije z odprtim morjem in o režimu za uporabo ustreznih morskih območij.
Zavozlan gordijski vozel
Vse skupaj se je začelo že pred letom 1992, ko je bila ustanovljena Strokovna delovna skupina za vprašanje meje. Če gremo v podrobnosti, bi lahko začetek zgodbe umestili v 25. junij 1991, ko je Slovenija sprejela Temeljno ustanovno listino o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije. Ta določa, da so mednarodno priznane državne meje tudi meje nekdanjih republik Socialistične Federativne Republike Jugoslavije (SFRJ). Na kopnem je bilo pri nas med letoma 1993 in 1994 kot eno od izhodišč za nadaljnje delo identificiranih 53 katastrskih razhajanj, večjih od 50 metrov.
11. januarja 1992 je t. i. Badinterjeva arbitražna komisija odločila, da so meje nekdanjih jugoslovanskih republik hkrati tudi meje novonastalih držav na območju nekdanje Jugoslavije. Slovenija ni držala križem rok, pač pa 26. marca istega leta Hrvaški predlagala osnutek sporazuma o meji, ki je odražal stanje na dan naše osamosvojitve slabo leto prej. Takratni premier Janez Drnovšek je maja leta 1993 v Zagreb poslal pismo z uradnimi stališči Slovenije glede meje na morju. Pismo je vključevalo (tudi) memorandum o Piranskem zalivu, v katerem se je Slovenija zavzemala za ohranitev celovitosti zaliva pod njeno suverenostjo in jurisdikcijo ter za izhod na odprto morje, kar je kasneje postalo (največje) jabolko spora.
Med letoma 1993 in 1998 je delovala Mešana diplomatska komisija za ugotovitev in demarkacijo slovensko-hrvaške meje in končni sporazum o meji. Diplomatska komisija je v pogajanjih pripravila predlog rešitev za kopenski del, iz odločanja pa izključila štiri območja (Prekmurje, Sekuliči, Tomšičeva parcela – Snežnik in Dragonja) ter morsko mejo. Leta 1999 je v sporu, za katerega se je (pravilno) nakazovalo, da bo dobil dolgo brado, posredoval nekdanji obrambni minister ZDA William Perry, vendar ta mediacija ni bila uspešna, piše na spletni strani naše vlade.
Dve leti kasneje so se zato nadaljevala dvostranska pogajanja na ravni Mešane diplomatske komisije in nato na ravni predsednikov vlad preko posebne pogajalske delegacije. Rezultat je bila 20. julija 2001 parafirana Pogodba o skupni državni meji oziroma t.i. sporazum Drnovšek-Račan, ki sta jo dan prej potrdili obe vladi. S sporazumom bi državi prvič določili mejo na morju in prost dostop Slovenije do mednarodnih voda. V Sloveniji so ga podprli odbor Državnega zbora (DZ) za zunanjo politiko, v hrvaškem saboru pa so pogodbi ostro nasprotovali, septembra 2002 je Hrvaška Sloveniji tako poslala pismo, da ne more sprejeti parafirane pogodbe.
Eno obdobje se je tako končalo in začelo drugo, ki je trajalo približno šest let, v njem pa sta se vladi dogovarjali za reševanje spora s pomočjo tretje strani.
Poskus reševanja spora s pomočjo tretje strani
Zaradi pogostih mejnih incidentov je bila na skupni seji slovenske in hrvaške vlade 10. junija 2005 na Brionih sprejeta Skupna izjava o izogibanju incidentom, katere namen ni bil reševanje mejnega vprašanja med državama, temveč so z njo poskusili vzpostaviti medsebojno spoštovanje stanja in se tako izogniti incidentom.
Julija 2007 je Slovenija hrvaški strani predlagala, naj državi mejni spor rešita preko spravnega postopka pred Sodiščem za spravo in arbitražo Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE), vendar se naši sosedi za to niso odločili. Nasprotno. Predlagali so, da bi za reševanje spora zaprosili Mednarodno sodišče za pomorsko mednarodno pravo (ITLOS) v Hamburgu. Tokrat je predlog zavrnila naša vlada, in sicer zato, ker je želela, da se reši tako vprašanje meje na morju kot tudi na kopnem. Na podlagi omenjene izmenjave stališč glede možnega posredovanja tretje strani sta 27. avgusta 2007 predsednika vlad obeh držav Janez Janša in Ivo Sanader dosegla načelno soglasje (Blejski dogovor), po katerem naj bi bil mejni spor rešen po sodni poti. V ta namen so imenovali slovensko-hrvaško skupino pravnih strokovnjakov, ki naj bi pripravila predlog takšnega posebnega sporazuma.
Aprila 2008 sta slovenska vlada in odbor DZ za zunanjo politiko sprejela izhodišča za pogajanja o posebnem sporazumu med Slovenijo in Hrvaško o predložitvi mejnega spora Meddržavnemu sodišču v Haagu ali arbitraži. Septembra 2008 je svoj predlog posredovala tudi Hrvaška in predlagala nadaljevanje pogajanj. Mešana skupina pravnih strokovnjakov je zasedala štirikrat, zadnjič 28. januarja 2009. Zgodba ponovna ni uzrla (srečnega) konca. Slovenski del skupine je prenehal delovati marca istega leta, ker se ni dalo doseči dogovora.
Od Rehnovega procesa do sklenitve arbitražnega sporazuma
Jeseni 2008 je naša vlada zaradi ugotovljenih hrvaških prejudicev meje v več pogajalskih poglavjih posegla po precej ostrem ukrepu – začasno je namreč zaustavila pogajanja Hrvaške z Evropsko unijo, decembra istega leta pa poskušala doseči umik omenjenih prejudicev s pomočjo francoskega posredovanja, vendar zadostnih zagotovil za njihovo odpravo ni dobila.
Januarja 2009 se je na pobudo takratnega komisarja za širitev EU Ollija Rehna začel t. i. Rehnov proces, ki se je končal 18. junija 2009, ko je Hrvaška v Bruslju izstopila iz procesa pogajanj. Rehn se je zavzel za hkratno reševanje vprašanja meje med Slovenijo in Hrvaško ter vprašanja hrvaškega zastoja v pristopnih pogajanjih z EU in najprej predlagal mediacijo. Ni šlo. Hrvaška jo je zavrnila.
Marca je poskusil z novo "idejo" in prvič je luč sveta ugledala beseda, ki bo še leta kasneje burila duhove ter poskrbela za medsosedske (politične) spore. Arbitraža. Rehn je namreč predlagal, da se spor reši s pomočjo arbitraže, s čimer se je Slovenija načeloma strinjala, vendar postavila določene predloge. Naši politiki so vztrajali, da se pri arbitraži upošteva stanja na dan 25. junija 1991 in načela pravičnosti oz. upoštevanje vitalnih interesov ter pomembnih okoliščin. Predlog je pri Hrvatih naletel na gluha ušesa, vztrajali so namreč pri reševanju spora pred Meddržavnem sodiščem v Haagu.
Borut Pahor je kot takratni premier 31. julija 2009 užival v soju medijskih luči, ko se je s kolegico Jadranko Kosor vendarle dogovoril glede nadaljevanja pogovorov na podlagi treh načel: ustrezne odprave hrvaških prejudicev, slovenskega soglasja k nadaljevanju hrvaških pogajanj z EU, kjer so razlog za pridržke hrvaški prejudici, in dogovora glede rešitve mejnega vprašanja.
Po septembrskem srečanju Pahor-Kosor je hrvaška predsednica vlade dala pisno izjavo švedskemu predsedstvu Sveta EU, da noben dokument, stališče, zakon, zemljevid ali katerikoli drug enostranski akt ali dejanje po 25. juniju 1991 ne bo prejudiciral končne rešitve mejnega spora. Zato je Slovenija na naslednji medvladni pristopni konferenci Hrvaške z EU oktobra 2009 umaknila svoje zadržke do tistih pogajalskih poglavjih, pri katerih so bili razlog zanje izključno hrvaški prejudici meje. Dosežen je bil tudi dogovor, da se bodo pogajanja o reševanju mejnega spora nadaljevala na podlagi drugega Rehnovega predloga, so zapisali na vladi RS.
Arbitraža, kdo bi tebe ljubil?
Arbitražni sporazum med slovensko in hrvaško vlado je bil podpisan v Stockholmu 4. novembra 2009. Hrvaška prav veliko izbire niti ni imela, saj je morala rešiti pred koncem pristopnih pogajanj za vstop v Evropsko unijo rešiti svoja mejna vprašanja. Sporazum sta podpisala predsednika vlad obeh držav Borut Pahor in Jadranka Kosor ter švedski predsednik vlade kot priča v imenu Predsedstva Sveta EU, veljati pa je začel 29. novembra prihodnje leto. S sporazumom sta se državi dogovorili, da odprto mejno vprašanje preneseta pred arbitražno sodišče.
Slovenci smo sicer 6. junija 2010 odšli na volišča ter bili primorani odgovoriti na eno samo vprašanje - "Ali ste za to, da se uveljavi zakon o ratifikaciji arbitražnega sporazuma med Vlado Republike Slovenije in Vlado Republike Hrvaške, ki ga je sprejel državni zbor na seji dne 19. aprila 2010?" Pobudo za referendum je podalo 86 poslancev državnega zbora, dobrih 51 odstotkov volivcev pa je referendum podprlo.
Februarja leta 2013 se je tako začel pisni del postopka s predajo memorandumov arbitražnemu sodišču, v katerem sta državi predstavili svoja stališča glede poteka meje. Vsebina dokumentov sicer ni javna (ker je arbitražni postopek v skladu s členom 6/5 arbitražnega sporazuma zaupne narave). Zgolj kot zanimivost – naš memorandum obsega več kot 650 strani, okoli 5200 strani prilog in 250 strani zemljevidov, hrvaški pa obsega skupaj nekaj več kot 3600 strani. Z izmenjavo memorandumov se je začel nov krog postopka – priprava protimemorandumov, se pravi odgovorov na dejanska in pravna stališča druge strani. Ustna obravnava pred arbitražnim sodiščem je potekala v Haagu v Palači miru na sedežu Stalnega arbitražnega sodišča (SAS) med 2. in 13. junijem 2014.
Arbitražno sodišče sestavlja pet arbitrov: tri sta državi skupaj imenovani z liste, ki jo je pripravila Evropska komisija, po enega pa je vsaka država imenovala sama: Hrvaška je imenovala Budislava Vukasa (odstopil 30. julija 2015), medtem ko je Slovenija imenovala Jerneja Sekolca, ki ga je 28. julija 2015 zamenjal Ronny Abraham (odstopil 3. avgusta 2015). Arbitražno sodišče je 25. septembra 2015 imenovalo nova arbitra; Norvežan Rolf Fife je zamenjal slovenskega člana sodišča, Švicar Nicolas Michel pa hrvaškega. Predsednik tribunala je Gilbert Guillaume.
Končni (ob)račun
Čakali smo in čakali, nihče pa ni slutil takšne nevihte. Bomba je padla 22. julija leta 2015, ko sta hrvaški Večernji list in srbski časnik Kurir objavila novico, kasneje pa tudi zvočne posnetke domnevnih telefonskih pogovorov med slovensko agentko Simono Drenik in našim arbitrom Jernejem Sekolcem. Da, govorila sta o arbitraži, čeprav (seveda) ne bi smela. 23. julija je Stalno arbitražno sodišče sporočilo, da je Sekolec odstopil z mesta člana arbitražnega sodišča in Slovenijo pozvalo, da v skladu z določbami arbitražnega sporazuma imenuje novega člana sodišča.
Hrvati so skočili v zrak in dan kasneje na podlagi prisluhov zahtevali suspenz procesa, s čimer se Slovenija ni strinjala. Namesto tega je 26. julija arbitražnemu sodišču sporočila, da bo novega arbitra imenovala v 15 dneh ter izrazila obžalovanje za dogodke okrog (domnevnih) prisluhov. V akcijo je šel celo premier Miro Cerar ter hrvaškega kolega Zorana Milanovića opozoril, da je izvedba arbitražnega postopka edina pot za pravično rešitev vprašanja o meji in temelj nadaljnjih dobrih sosedskih odnosov.
Cerar je žal pozabil opozoriti našega zunanjega ministra Karla Erjavca, naj glede arbitraže ne priliva še dodatnega olja na ogenj, saj njegovi namigi na lokalni televiziji, kako bo namreč Slovenija iz tega spora potegnila daljši konec, hrvaškim politikom niso narisali nasmeha na usta, pač pa jim kvečjemu dali v roke dodaten razlog, da odstopijo od arbitraže.
Evropska komisija je izrazila popolno podporo arbitraži ter sporočila, da se bo postopek nadaljeval, tudi če bo Hrvaška odstopila od sporazuma. Naših sosedov to ni preveč ganilo, v Ljubljano so poslali noto ter sporočili, da so izpolnjeni pogoji za prenehanje veljavnosti Arbitražnega sporazuma, na zadnji julijski dan pa so sodišče obvestili, da želijo odstopiti od sporazuma. Slovenija je še vedno poudarjala, da je Hrvaška dosegla izpolnitev svojega vitalnega interesa in se je pridružila EU v skladu s členom 9 arbitražnega sporazuma, od katerega pa sedaj želi odstopiti. Po mnenju Slovenije lahko vsako sodišče samo odloči o svoji pristojnosti, to je splošno načelo mednarodnega prava glede arbitražnih postopkov, so dejali na vladi.
Hrvaška kot ranjen lev brca in grize. 14. januarja lani je preko medijev sporočila, da arbitražnemu sodišču ne bo odgovarjala in ponavljala, da odločitve ne bo upoštevala. dober mesec kasneje je Slovenija v Haag poslala svoj odgovor, a vsebina pisma je v skladu s 6.(5). členom arbitražnega sporazuma zaupna. 17. marca je tako na sodišču potekala ustna obravnava, na kateri je Slovenija predstavila svoja stališča glede poteka meje med državama. 30. junija lani je arbitražno sodišče sporočilo, da se arbitraža nadaljuje ne glede na hrvaško stališče.
KOMENTARJI (41)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.