Anica Mikuš Kos: Razmišljanje o sebi je za marsikoga razkošje

"Neoliberalna ideologija in vrednostni sistem sta usmerjena v promocijo posameznika, kjer se vse vrti samo okoli sebe – samozavest, samopodoba, samozaupanje," pravi psihiatrinja in pediatrinja Anica Mikuš Kos, ki je od upokojitve naprej tudi ena vodilnih strokovnjakinj za pomoč otrokom z vojnih območij. Predsednica Slovenske filantropije še vedno veliko dela na vojnih področjih, pred štirimi leti se je tako odpravila v Turčijo, kjer je na meji s Sirijo sodelovala s turškimi psihologinjami, ki so se izobraževale v Ameriki.

"V begunskih centrih so ženskam iz Sirije razlagale, kako morajo biti samozavestne, kakšno samopodobo morajo imeti, pa so se ženske oglasile, da to niso njihove največje vrednote. Povedale so, da njim ni pomembno samo to, kakšen si ti, koliko zaupaš vase, koliko si srečen, ampak jim je pomembno to, kako si povezan s skupnostjo, kaj ji doprinašaš, kako si s skupnostjo vzajemno pomagata," pripoveduje in razkriva, da je takrat najbolj jasno videla razliko med principom "mi" in principom "jaz", ki ima v zahodnem svetu vse večjo težo.

Stanje glede prevladovanja neoliberalnih vrednot v Sloveniji se ji sicer zdi boljše, kot je v nekaterih drugih bogatih zahodnih državah. Meni, da se pri nas še poznajo nekatere sledi socializma. "V sedanjih družbenih in lastniških odnosih silno pomembno koliko imaš ter kakšen položaj imaš in če te vrednote prevzameš, ostane razmeroma malo prostora za za empatijo, za druge, za skupnost," razmišlja sogovornica. Pravi, da gre za proces, ki je družbeno pogojen, zato se ji zdi zelo pomembno, da se ustvarja tudi neka družbena protiutež tem tokovom. Na področju vzgoje to protiutež lahko ustvarjamo z vzgojo otrok in mladih za pro-socialno vedenje v vrtcu in v šoli, kjer so vsi otroci.

"Empatija – nekaj je sočustvovanje, pomemben pa je tudi odziv pomoči"

Kot pojasnjuje Mikuš Kosova, ima empatija dve komponenti. Ena je neposredna čustvena odzivna komponenta. "Pravijo, da so to zrcalne celice v možganih, zaradi katerih sočustvuješ," je pojasnila. "Druga pa je kognitivna komponenta, na podlagi katere razumsko veš, da je nek dogodek za človeka težek, boleč in zato z njim sočustvuješ," razlaga.

Podoživljanje, sočustvovanje, razumevanje čustvenega stanja drugega so osnove za prosocialno vedenje, za odziv pomoči. Pomoč je za trpečega najbolj pomembna. "Ljudje postanemo že zelo zgodaj čustveno odzivni na stiske drugih," dodaja. Že dojenčki se pogosto odzivajo na slabo počutje drugih dojenčkov. Če en joka, začne še drugi jokat. Zgodnje odzive nudenja pomoči je podkrepila s primerom, ko se je pred časom vozila z vlakom, na katerega je vstopila mama s čisto majhnim dojenčkom ter leto in pol starim malčkom. "Mali dojenček je jokal, malček pa je imel dudo. Dudo je vzel iz svojih ust in jo dal dojenčku v usta. To je prosocialno vedenje," je pojasnila.

Spregovorila je tudi o povezavi med empatijo in čuječnostjo. Čuječnost je definirala kot sposobnost zaznavanja lastnih duševnih dogajanj. "Da jih prepoznaš in da ti to prepoznavanje pomaga premostiti težave, obenem pa ti pomaga biti tudi občutljiv za druge in razumeti druge," pravi.

Zavestna prosocialnost in namerna pomoč drugemu se razvija z zorenjem funkcij razumevanja čustvenih dogajanj in z razvojem opravilnih funkcij – to je praktičnih zmožnostih zagotavljanja pomoči. Je pa poudarila, da se ljudje tudi zelo razlikujemo glede sposobnosti empatije, prosocialnega vedenja. Običajno te razlike v celoti pripišemo družini in družinski vzgoji. Toda družina je le del te zgodbe. Veliko je odvisno od biologije posameznika. "Čustvena odzivnost in čustvena inteligentnost se razporedita v nizu od ljudi, ki so zelo empatični in občutljivi in razumevajoči za druge, pa do tistih, ki jim občutek in razumevanje za druge manjkata. Pri nekaterih to preide celo v patologijo," pravi. A poleg družine in biologije so zelo pomembni socialni kontekst, odnosi in vrednote družbenega okolja, v katerem otrok živi.

Opozorila je še na stvarne življenjske okoliščine. "Razmišljati poglobljeno o sebi in drugih je v najtežjih stvarnih okoliščinah neke vrste razkošja, za katerega ti zmanjka časa in energije. Sama se spomnim časov, ko sem bila pod težkimi obremenitvami in sem si v dnevnih urah kdaj rekla 'o tem moram razmisliti zvečer, ko bom imela mir in čas', a nisem razmislila, ker sem od utrujenosti zaspala kakor hitro sem legla v posteljo. Pravkar sem brala ugledno raziskavo, ki kaže, da se v stanju hude utrujenosti in izčrpanosti empatija zmanjša. A vse to ne pomeni, da je tudi brez obsežnega razmišljanja in analiziranja, veliko vzajemne pomoči in solidarnostnega vedenja v zelo težkih okoliščinah. Sama sem to doživela v mnogih okoljih vojn in velike revščine v katerih sem delovala," pravi.

Kako narediti svet bolj prijazen

Ko razmišljamo o odzivanju na stiske drugih, na odgovornost do skupine in družbe, kako narediti ta kraj bolj prijazen je prvo vprašanje, kako lahko vplivamo na posameznika, na skupnost, na družbo. V teh prizadevanjih je še posebej pomembna vzgoja otrok, pravi Mikuš Kosova.

"Kar zadeva biologijo – neposredno ne moremo spreminjati genov in drugih bioloških osnov otrokovega vedenja. Se pa delovanje možganov zaradi plastičnosti spreminja pod vplivom izkušenj in drugih vplivov okolja," razloži. Vpliv na družine v smeri vzpodbujanja staršev in svetovanja za razvijanje empatije in prosocialnega vedenja njihovih otrok pa je po njenih besedah omejen. Večina staršev to počne tudi brez kakih intervencij. "Tisti starši, ki bi najbolj potrebovali takšne vzpodbude in pomoč, so v mnogih primerih najmanj dosegljivi in odzivni," pravi. Našteva: "To so lahko starši, ki so sami čustveno neodzivni, starši zasvojeni z neoliberalnimi vrednotami, kar se odraža tudi pri vzgoji otrok". 

"Opozorili so me, da so nekateri otroci sicer pripravljeni pomagati drugemu, a le, ko to po njihovem mnenju ne bo njim v škodo. Dober primer je deljenje zapiskov v šoli," pravi. Nekateri otroci zapiskov ne želijo deliti. Skrbi jih, da bi bile s takšno pomočjo njihove možnosti za razvrstitev glede uspeha slabše. "Takšne zgodbe slišim iz mestnih okolij, v ruralnih šolah je več povezanosti in solidarnosti," pravi sogovornica.

Za otroke, ki jih družinska vzgoja ne usmerja v prosocialnost, so pomembna zunaj družinska vplivna okolja kot sta vrtec in šola. "Na institucionalna okolja družba lažje vpliva. V tisoče družin v katerih bi želeli okrepiti vzgojo za pomoč drugim v stiski preprosto ne morete priti, saj ni dovolj strokovnjakov za takšno delovanje. Drugo je vprašanje, kako bi vas starši sprejeli," razlaga. V osnovni šoli, pa so vsi šolo obvezni otroci naše države, v vrtcih večina predšolskih otrok in v srednjih šolah skorajda vsi mladostniki.

"Učitelji bi morali govoriti o empatiji solidarnosti in odgovornosti do skupnosti"

Velik del teže vzgoje za čustveno pismenost, solidarnost in socialno odgovornost je na pedagogih. Kot pravi Mikuš Kosova, sicer tudi vseh pedagogov ne moremo spremeniti v ljudi, ki bodo pozorni na empatijo in prosocialno vedenje, a vendarle je šola sistem, v katerega lahko vgrajujemo vrednote človečnosti in z njimi dosežemo vse otroke. Dejavnosti, ki jih organizirajo šole, starši pa vanje prostovoljno vpišejo svoje otroke, so po njenem mnenju sicer zelo dobrodošle, a žal ne dosežejo vseh otrok. Kljub temu, da je v šolah organiziranih veliko krožkov in interesnih dejavnosti, tudi takšnih, ki se navezujejo na empatijo in prosocialno vedenje, nanje pogosto pridejo otroci, ki jih najmanj potrebujejo. 

"Če pa ima učitelj nalogo, da govori o prosocialnosti in odgovornosti do skupnosti celemu oddelku, da ju v vsakdanu svojega pedagoškega dela udejanja in je pri tem pozoren na vse učence, je več možnosti za širjenje vrednot in vedenja s katerim otroci izkazujejo sočutje in pomoč," pojasnjuje. A ni govorila le o pogovoru na razredni uri, ampak o vzgoji, ki bi moral biti vgrajena v tkivo šole.

Kako lahko otroci razvijajo empatijo in pro-socialno vedene?

Prvo je učenje iz izkušnje in učenje po zgledu v družinskem krogu, v vrtcu, v šoli. Pomagajo opozorila, pogovori, vzpodbude za odziv na stiske drugih, pohvale ob tem. V mnogih pravljicah in pesmicah je predstavljena vrednost dobrih dejanj. Veliko je tudi primernih risank, verjetno tudi računalniških igric. Mikuš Kosova meni, da bi bilo koristno zbrati sezname pravljic, risank, igric s tovrstno vsebino, ki bi jih priporočili staršem in vzgojiteljicam. "To je priporočljivo tudi zato, ker so nekatere pravljice zelo krute," je povedala.

Svojim otrokom je brala knjige, med njimi Vicke Vikinga pisatelja Runer Jonsson-a v katerih je "nešteto nians nežnosti". "In to otroci slišijo," je dejala in pojasnila, da nas nemalokrat preseneti, kako se na neko stvar odzovejo. Ob tem opozarja, da se tudi občutek za pravičnost zelo zgodaj razvije pri otrocih. Njen štiri in pol letni deček je po naključnem gledanju Titanika ob prizoru, ko zapro dohod za revne potnike na palubo, rekel, da on pa ne bi tako naredil, da bi na palubo dovolil vsem, ne samo bogatim, da bi se lahko vsi rešili.

Pomemben je tudi besednjak. Otroci večkrat nimajo besednjaka za izražanje empatije, pravi. "Otroci znajo večkrat povedati, kaj bi naredili, ne pa tega, kako se počutijo zaradi stiske drugih, pa tudi ob lastni stiski ... Besednjak je pomemben, tudi v terapevtske namene, da lahko poveš, kako se počutiš, kaj te teži".

Kako dobro poznate svoja čustva? Jih poznajo vaši otroci?

Še eno koristno vajo je pred časom za naš portal priporočila družinska in zakonska psihoterapevtka Marijana Jokič. Bralcem je svetovala, da začnejo uvajati "čustven jezik", kar pomeni, da naslovimo čutenja. "Poznamo zemljevid čutenj. To je taka luštna družinska stvar, ki jo lahko naredimo ob na primer deževnem koncu tedna," je dejala. Stvar je povsem enostavna, na papir narišemo svoje telo, lahko v pomanjšani obliki na A4 list, če pa želimo otrokom pričarati nekoliko več zabave, pa jih lahko na večjem listu papirja tudi obrišemo. 

Potem pa začnemo z vprašanji o njihovem čutenju. Vprašamo jih, kje na primer čutijo žalost, kje veselje in kje jezo. Nato jih vprašamo, kakšne barve bi bila njihova žalost, strah ali veselje. "Naj pobarvajo na skici svojega telesa," je svetovala. Na ta način naredimo nekakšen zemljevid svojega telesa z vsemi čutenji. "To je neka osnova čustvenega jezika, pri čemer otrok začne zaznavati svoje telo, se začne na njega odzivati in iskati rešitve" je še dodala. 

"Dobro širi dobro"

Čeprav se nam včasih zdi, da je svet grozen, Mikuš Kosova poudarja, da je na svetu še veliko dobrega. "Veliko ljudi ima zavedanje in razumevanje lastnih notranjih dogajanj in notranjih dogajanj drugih in je pripravljenih pomagati drugim. Mi predvsem zaznavamo in merimo slabe reči, ki nas tudi motijo, nas prizadevajo. Na dobre reči pa smo manj pozorni in jih marsikdaj niti ne opazimo. Dobro, ki je vtkano v socialno tkivo in v vsakdan nekako spregledamo. Na primer, veliko govorimo o organiziranem prostovoljstvu, toda veliko je prostovoljske pomoči med ljudmi kar tako," zagotavlja. Gre za ljudi, ki pomagajo drugim, a se ne želijo vpisati v nobeno organizacijo, o tem tudi ne govorijo.

Empatija, pomoč drugim se izražajo največkrat z majhnimi prijaznostmi, in dejanji pomoči. Majhne reči, ki so del vsakodnevne izkušnje in ne le izjemna doživetja, so zelo pomembne za ljudi v stiski, je še prepričana sogovornica. "Herojskih dejanj pomoči je razmeroma malo, dogajajo se v okoliščinah nesreč, zlasti množičnih nesreč sicer pa gre za drobne reči, ki tvorijo vsakdan in se dogaja, da podcenjujemo njihovo vrednost," je povedala.

Ob pogovoru sem se tudi sama spomnila na pomen majhnega dejanja dobrote. Pred leti je, ko sem parkirala avtomobil, nekdo pristopil do mene in mi dal njegov plačilni listek, ki je bil veljaven še dobro uro in pol. Malenkost, a bilo je ravno toliko, kot sem rabila. Še posebej mi je prišlo prav, ker nisem imela drobiža in bi morala avtomatu pustiti nekaj centov več od cene parkirnine. Od takrat vedno tudi sama listek podarim naprej. Čeprav bi ga lahko vrgla stran, si vzamem čas in ga nekomu podarim in upam, da mu bom tako polepšala dan, kot ga je pred leti nek neznanec meni. 

Mikuš Kosova je opazila tudi, da so se ljudje zlasti po epidemiji začeli zavedati svoje soodvisnosti in povezanosti s skupnostjo. Posameznikovo zdravstveno stanje je bilo soodvisno od odvisno od zdravstvenega stanja skupnosti. "Če je velik del skupnosti okužen, potem je več možnosti, da bom okužena tudi sama," in obratno, če se sama ne obnašam odgovorno do lastnega zdravja, ogrožam tudi zdravje celotne skupnosti pravi. "Drugo česar smo se ovedli v epidemiji pa je pomoč, ki jo lahko dobimo od drugih in od skupnosti. Postalo je očitno, da vrsto pomoči niti država, niti strokovne službe ne morejo nuditi in da je potreben odziv civilne družbe. Ko govorim o civilni družbi ne mislim samo na nevladne organizacije, ampak na odziv ljudi na sploh. Na prijatelje, sosede, tudi neznance, ki so pripravljeni pomagati in delati kot prostovoljci," našteva.

"Vemo, da zlo širi zlo, a pozabljamo na to, da tudi dobro širi dobro. To je še en razlog zakaj gojiti dobro in vzgajati otroka za dobro," je še sklenila Mikuš Kosova.