'Allstarke' in 19 let staro cestno kolo: kako je Slovenka osvojila Hrvaško

Gorenjka Tina Žarki se je s športom začela aktivno ukvarjati pri 30 letih, ko si je kupila prve športne copate. Če je na začetku pretekla pet kilometrov, je 12 let pozneje že dvakrat pretekla Ultramaraton Celje Logarska dolina (75 kilometrov). "Ko sem si leta 2019 med tekom zlomila gleženj – trojni zlom z izpahom – sem se po rehabilitaciji bolj posvetila kolesarstvu, saj je bilo teči po zlomu veliko težje. Od začetnih 90 kilometrov, ki sem jih  prekolesarila po zlomu, sem v roku petih let ponesla kolesarstvo v ultra vode in uspela doseči to, kar je marsikomu nerazumljivo," pripoveduje. 

Pred kratkim ji je kot edini ženski v Sloveniji uspelo osvojiti 4 Corners of Croatia (4CC). Brevet 1400 km, organizirana ekstremno dolga kolesarska vožnja, ki jo je treba prevoziti znotraj kvalifikacijskega časa 121 ur, pelje čez celo Hrvaško in hkrati objame BiH. Kolesarji v tej disciplini se imenujejo randonnerji in imajo na točno določeni trasi več kontrolnih točk, na katere morajo priti znotraj določenega časa. Vožnja je tudi certificirana. 

Ne samo, da je Tini uspelo prevoziti 1467 kilometrov samooskrbno v 111 urah in 53 minutah (bruto čas) z vključenimi 13.593 višinskimi metri. Na cilj je prišla prva! 

'Rojena sem za takšne vožnje' 

"Zdi se mi, da se mi po žilah pretaka ekstremna kri, saj sem rojena za te vrste vožnje in v njih neskončno uživam. So pa tako psihično kot fizično zelo naporne in brez predpriprav je to skoraj nemogoče osvojiti. Telo zahteva, da ga pripraviš, še bolj pa glava, za katero verjamem, da je glavni motor telesa," pripoveduje. 

Že leta 2022 se je prijavila na Dirko okoli Slovenije 1000.si in jo prevozila kot prva in edina ženska do danes v popolni samooskrbi v 77 urah. Leta 2023 se je prijavila na Dirko okoli BiH, imenovano B-hard. 1200 kilometrov je prekolesarila kot generalno edina predstavnica iz Slovenija in je bila na štartu z najboljšim ultra kolesarjem na svetu Christopherjem Strasserjem.

"Ker sem obkrožila Slovenijo in Bosno, je bila moja želja, da prevozim tudi Hrvaško in tako sem našla izziv, ki mi je bil pisan na kožo. 4CC s startom v Iloku (na meji Hrvaška/Srbija) in ciljem v Molunatu (na meji Hrvaška/Črna gora) je bil točno to, kar sem iskala," pojasni razlog, zakaj se je odločila sodelovati.  

Da se je fizično pripravila na podvig, se je veliko vozila s kolesom, če se je le dalo, je razdalje namesto z avtomobilom opravila s kolesom, pomagalo je tudi to, da redno organizira kolesarske izlete, t. i. Kolesarske zmenkarije. "Zdrava prehrana, veliko gibanja in pozitivne misli so moj recept za uspeh," pravi. 

Avantura pred avanturo 

Komaj je čakala, da se odpravi na pot, jo je pa že pred tem čakala kar lepa potovalna avantura, saj je morala priti od doma do Iloka. "Na pot sem se odpravila ob 4.50 in v Ilok prišla ob 22. uri. Štirje vlaki in en avtobus, ki me je pripeljal do Vukovarja, od koder sem se s kolesom odpravila do Iloka, saj za nadaljnjih 40 kilometrov ni bilo nobenega prevoza. Na hitro sem poklepetala s kolesarskimi kolegi o progi in se odpravila spat. Štart smo imeli ob 5. uri zjutraj naslednji dan," se spominja. 

Na štartu jih je bilo le šest – poleg nje še pet moških kolesarjev. Vsi z istim ciljem – da osvojijo celotno Hrvaško.

"Prvi del trase je bil zelo ravninski in vetroven, nora vročina, ki je trajala do dežja. Ta jo je malce omilil," pripoveduje. Prvi dan je vozila vse do Zagreba, brez postanka, 470 kilometrov. "Ker je pravilo, da smo povsem samooskrbni, sem si prenočišče našla na poti kar preko telefona, pila in jedla pa sem na bencinskih črpalkah." 

Drugi dan vožnje je bil veliko bolj naporen kot prvi. Od Zagreba mimo Karlovca in Delnic čez Gorski kotar in Učko, vse do Savudrije. 325 kilometrov in 4000 višinskih metrov. Spala je malo pred Savudrijo, kamor je prišla ob polnoči in se po parih urah počitka odpravila do kontrolne točke. Tretji dan zopet Učka, pa vse tja do Senja, mimo Opatije. "Zdi se mi, da sem celo pot bežala pred dežjem, saj so bili oblaki ves čas za mano. V Senju sem zašla v naliv, ki je trajal več kot pol dneva. Tam sem se najedla, malo odpočila in se ponoči veselo v dežju podala na pot proti Karlobagu, mimo Paklenice in Posedarja do Dugopolja. Moja najtežja etapa. Od hudega naliva, ki me je spremljal vso noč pod Velebitom, do peklenske vročine in nikjer nobenega pitnika, kjer bi si lahko natočila vodo."

Zadnjih 150 kilometrov te etape je bila ena sama cesta, ob kateri je raslo grmovje. "Tega se spomnim. Kamor koli sem pogledala, so bili grmički in komaj sem čakala, da pridem do postelje in spočijem glavo, ne telo. Za mano je bilo 280 kilometrov in skoraj 4000 višinskih metrov. Potrebovala sem hrano, še bolj pa vodo. Telo se je obračalo skoraj na zadnje obrate."

A takoj, ko je prišla do hrane in postelje, je bilo vse pozabljeno, pravi. "Zagotovo pa ne lahko. Marsikdo se v tej situaciji ne bi znašel, zato sem hvaležna, da znam tudi v najbolj težkih situacijah poiskati nekaj pozitivnega." 

Spanje in naprej proti cilju, pred njo je bila še zadnja etapa. 270 kilometrov in 3500 višinskih metrov. "V glavi sem bila že na cilju, a ta cilj je bil zelo daleč. Po balkanski magistrali me je pot vodila čez Makarsko, mimo Bačinskih jezer do Neuma (Bosna), od koder sem lahko občudovala Pelješki most in naprej proti Dubrovniku in Molunatu. Cilju. Noro. Ta del trase je bil prav za mojo dušo. Veliko morja, čudoviti razgledi in dinamična cesta. Razen tega, da je bilo res vroče, je bilo vse perfektno. Kar naenkrat sem bila globoko v Dalmaciji in deželi Oliverja Dragojevića. Je še kaj lepšega, kot ustaviti se s kolesom ob cesti, poslušati Cesarico in gledati morje? Ne. (smeh)" 

Zadnjim 30 kilometrom ni bilo konca, še doda. "Gor, dol, gor, dol, gor, dol in potem končno finalni spust v cilj. Presrečna, da mi je uspelo tako vrhunsko odpeljati tako zelo dolgo pot. Popolnoma sama, samooskrbna. Še danes ne morem verjeti, da mi je uspelo prvi priti v cilj. Brevet ni tekmovalnega značaja, a vseeno so na koncu vedno številke, ki veliko povedo o pripravljenosti kolesarjev. In letos sem očitno res v zavidanja vredni formi, psihično in fizično. Dva kolesarja sta odstopila zaradi poškodb. Na cesti smo bili jaz in trije kolesarji, ki so vozili skupaj. Da sem prišla pred njimi v cilj, še danes ne morem verjeti, mi pa to daje potrditev, da vem, da zmorem. Da sem sposobna in da premagujem distance in ovire najbrž veliko lažje, zato me pot pelje tudi hitro in bolj drzno," je ponosna. 

S spodnje razpredelnice časov, kontrolnih točk in kilometrov je lepo razvidno, da je Tina vodila celotno pot. 

Večjih težav na poti ni imela. "Razen tega, da mi je 200 metrov pred ciljem spustila guma. Očitno je bilo tudi kolo utrujeno in mi je reklo "Tina, dost je za dons" (smeh)." 

'Ne vem, kje je moja meja' 

Ne vem, kje je moja meja, vem pa, da ta razdalja še ni in da bom zagotovo posegla po večjih številkah, je prepričana Tina.  

V avgustu jo čaka 1001 Miglia Italia 1600 km, ki velja za najdaljši in najtežji brevet v Evropi. Trajal bo od 16. do 22. avgusta, s startom v Parabiagu, severno od Milana. Prijavljenih je 350 kolesarjev z vsega sveta. "350 nas bo stalo na štartu in jaz bom edina predstavnica iz Slovenije, kar si znova štejem v veliko čast. Zdi se, da bom z obema rokama objela Firence. Avantura je delno samooskrbna, delno oskrbna. To bo tudi moja najdaljša razdalja do datuma. Nekaj sto kilometrov več, a pri takih razdaljah je včasih tudi le osem kilometrov ogromno. Veselim se avgusta. Fizično in psihično. Taki ekstremi res zahtevajo glavo na mestu. In če ni, si še tako vrhunsko lahko telesno pripravljen, pa boš predčasno odnehal, ker so napori preveliki," še pove. 

Allstarke in 19 let staro kolo 

Ne samo po razdalji, naša sogovornica je edinstvena tudi po opremi. "Moja oprema je daleč od opreme kolesarjev, ki se podajajo na take pustolovščine, a hkrati zame najbolj optimalna. Vozim 19 let staro cestno kolo, ki je tudi moje prvo cestno kolo, ki sem ga kupila za 350 evrov prek Facebooka. Pa tudi vpeta nisem, saj kolo vozim v platnenih supergah All Star. Vedno trdim, da ni tako zelo pomembna oprema, kot je pomembno, da imaš močno telo in močan um." 

Tina še pravi, da se ji pogosto dogaja, da je na večini dogodkov edina ženska predstavnica iz Slovenije ali pa generalno edina predstavnica Slovenije. "V čast si štejem, da lahko zastopam naše barve in osvajam ta čudovit svet ekstremnega kolesarstva ravno jaz. Upam, da mi kdo pride naproti pri mojih projektih in mi olajša finančni zalogaj. Kolesarske barve Slovenije nosim res tako lepo, da bi se splačalo "vložiti" v tako zagnano rekreativko."

"Zdi sem mi, da v kolesarstvu res ne vidim tega, da bi rekla "do teh km grem, naprej pa ne". Nemogoče. Ker je tako zelo lepo biti na kolesu in odkrivati svet okoli sebe in sebe, da se enostavno ne morem ustaviti," še doda za konec.