Ali letošnja neobičajno hladna pomlad pomeni začetek ledene dobe?

Čeprav nas do začetka meteorološkega poletja ločijo le še dobri trije tedni, pa o poletju ni ne duha ne sluha. Včeraj je že drugič v tem tednu tudi nekatere nižine Gorenjske pobelil sneg, prav tako nam bo v spominu verjetno še dolgo ostalo obilno sneženje v prvi polovici aprila, ki je kasneje skupaj z rekordno nizkimi aprilskimi temperaturami povzročilo veliko škode v kmetijstvu, predvsem v sadjarstvu. Zaradi hladnega vremena se bo smučarska sezona na nekaterih smučiščih zavlekla še dolgo v maj, morda celo v junij. Kaj se pravzaprav dogaja?

Neobičajno nizke temperature v zadnjih tednih so posledica pogostega spusta mrzlega zraka iznad polarnih predelov. Prodori mrzle zračne mase tudi sicer spomladi niso redki, se pa zelo redko zgodi, da tako nizke temperature nad nami vztrajajo toliko časa. V zadnjih letih se je pogosto dogajalo ravno nasprotno, da smo spomladi že beležili temperature nad 25, kakšno leto celo nad 30 stopinj Celzija, zato se nam razmere, ki jih imamo letos, zdijo še toliko bolj ekstremne. 

Povsem drugače kot pri nas je bilo v zadnjih dneh na jugu Evrope, kjer so že imeli prvi letošnji vročinski val. V kraju Gortina na Kreti so tretjega maja izmerili kar 39,1 stopinje Celzija. Tako vroče v začetku maja v Evropi ni bilo še nikoli v zgodovini meteoroloških meritev. Le malo bi se vroč zrak pomaknil proti severu celine, pa bi tudi pri nas že lahko beležili temperature nad 30 stopinj Celzija. 

April na globalni ravni med najtoplejšimi do zdaj

Hladna pomlad pri nas je posledica običajne naravne spremenljivosti in še zdaleč ne pomeni, da se je segrevanje ozračja ustavilo. Ravno nasprotno. Letošnji april, ki se je po podatkih Arsa na ravni Slovenije uvrstil med deset najhladnejših po letu 1961, je bil na svetovni ravni šesti najtoplejši v 140-letni zgodovini meritev. Zgovoren je tudi podatek, da pred letom 2010 ni bil niti en april toplejši od letošnjega. Zelo visoke temperature so v preteklem mesecu beležili v večjem delu severovzhodne Kanade in Grenlandije, v zahodni Sibiriji, ponekod na Bližnjem vzhodu, v Severni Afriki, Argentini in na jugu Čila, v obalni Namibiji, Južni Afriki ter na vzhodu Antarktike. Na ravni Evrope je bil letošnji april najhladnejši po letu 2003, a ker je bilo v preteklem mesecu na svetu precej več območij s pozitivnimi temperaturnimi odkloni, se je april na globalni ravni uvrstil med najtoplejše do zdaj.

Kako pogosto je aprilsko in majsko sneženje pri nas?

Vremena in podnebja ne smemo enačiti. Nihanja so vedno bila in vedno bodo, če pa pogledamo daljše časovno obdobje, imamo v zadnjih 20 letih precej več ekstremov navzgor kot navzdol. Majsko sneženje je v tem tisočletju res prava redkost, ampak pred 30 in več leti ni bilo tako zelo nenavadno, če je tudi v krajih z manj kot 1000 metri nadmorske višine maja zapadlo več kot deset centimetrov snega. 

Ravno v tem času pred 64 leti je sneg pobelil večji del države. Celo v Novem mestu ga je zapadlo 19, v Ljubljani, Celju in Šmartnem pri Slovenj Gradcu pa 13 centimetrov. Zelo zimsko je bilo tudi v začetku maja 1985, ko so v nekaterih višje ležečih krajih izmerili največjo majsko višino snežne odeje od začetka uradnih meritev. V Jeronimu nad Nazarjami je snežna odeja takrat segala 42 centimetrov visoko, v Ratečah je bilo snega 40 centimetrov, v Šentjoštu nad Horjulom 33, v Velenju 12, v Novem mestu 9, v Ljubljani pa 8 centimetrov. Veliko snega je bilo v krajih z manj kot 1000 metri nadmorske višine tudi leta 1979, ko je Strojno na Koroškem četrtega maja prekrivala kar 62-centimetrska snežna odeja, medtem ko so v Ratečah takrat izmerili 40 centimetrov snega. V tem primeru se nekaj centimetrov snega, ki je tu zapadel v nedeljo, ne zdi nič posebnega. Sprememba pogostosti sneženja po 20. aprilu ni očitna le v nižinah, temveč tudi v alpskih dolinah, kar lahko lepo vidimo tudi na spodnjem prikazu, ki so ga pred petimi leti pripravili pri Arsu.

Kaj lahko pričakujemo v prihodnosti?

Zelo zaskrbljujoče so visoke temperature, ki jih v zadnjih letih beležijo v Sibiriji, zaradi katerih se je začel taliti permafrost. To so nekdaj trajno zamrznjena tla, v katerih je shranjena velika količina toplogrednih plinov, predvsem metana in tudi ogljikovega dioksida. Med taljenjem se ti plini sproščajo, kar posledično pomeni še hitrejše naraščanje globalnih temperatur.

Seveda pa temperature ne bodo naraščale enakomerno, kar pomeni, da ni nujno, da bo vsako leto toplejše od predhodnega. Še do precej večje spremenljivosti kot na globalni prihaja na lokalni ravni. Spodnja animacija za leta od 1880 do 2019 prikazuje odstopanje temperatur od dolgoletnega povprečja. Za primerjavo je uporabljeno povprečje med letoma 1981 in 2010. Kot lahko vidimo, so bila na začetku skoraj vsa območja na svetu hladnejša od povprečja primerjalnega obdobja, z leti pa je bilo vse več območij z nadpovprečnimi temperaturami. V zadnjih 20 letih slednja že močno prevladujejo, čeprav se še vedno pojavljajo manjša območja s podpovprečnimi temperaturami. Mi imamo v letošnji pomladi to smolo, da se je med redka območja z negativnimi temperaturnimi anomalijami uvrstila tudi Evropa, kar nam je prineslo pozebo, povsem možno pa je, da bo že v poletnih mesecih povsem drugače.