Ali bo vzpon umetne inteligence ogrozil demokracijo?

Človek je v svoji zgodovini razvil veliko "orodij", ki so imela bolj daljnosežne in globoke posledice kot pa le kratkoročne bonitete, ki jih je predvidel. Odkritje ognja, agrikulture in tudi jedrskega orožja je imelo nepredvidene družbene in politične posledice, ki so se ob pogledu nazaj včasih morda zdele celo nasprotne prvotnemu namenu. Zato se je treba lotiti analize morda celo najmočnejšega orožja, ki ga je človeštvo kadar koli ustvarilo, umetne inteligence.

Leta 2016 je škandal okoli podjetja Cambridge Analytica laikom predstavil politični problem umetne inteligence. S sofisticiranimi metodami, strojnim učenjem in pomočjo vedno večjega in centraliziranega podatkovja družbenih omrežij se je umetna inteligenca uporabljala za psihološko in personalizirano targetiranje volivcev na referendumu o brexitu in v ameriški predsedniški kampanji leta 2016. Obstoj in aplikacija takšne tehnologije, katere razvoj se bo glede na sodobne trende le še eksponentno pospeševal, sta sprožila upravičeno paniko glede ustrezne avtonomije volilnega telesa, ki je temeljni kamen vsake zdrave demokracije. Toda tehnologije tega škandala so le ena manifestacija umetne inteligence. Problem je še veliko širši.

V državah po vsem svetu se vedno pogosteje implementirajo sofisticirane tehnologije nadzora, ki v osnovi uporabljajo umetno inteligenco. "Digitalno avtoritarna" Kitajska je najbolj znamenit primer. S svojim sistemom družbenih kreditov, sistemi za prepoznavanje obrazov, "varnimi" oziroma "pametnimi" mesti in "pametnim" policijskim delom se ustvarja politična klima, v kateri je vsako nestrinjanje z oblastjo strogo in efektivno preganjano, moč volje ljudstva pa vedno bolj izničena. Vendar Kitajska ni edina, ki implementira te tehnologije. Vse pogosteje se vpeljujejo udi v liberalnih zahodnih državah.

Zahodne liberalne družbe v principu vrednotijo svobodo, avtonomijo in zasebnost posameznika. Kljub temu pa se zdi, da v praksi velikokrat niso zveste svojim civilizacijskim predpostavkam. Razkritja Edwarda Snowdna o velikem vladnem programu ZDA za nadzor javnosti in razkritja o britanski "Karma police" sta le dva izmed mnogih primerov, ki pričajo o temeljni neskladnosti javnega nastopaštva in prakse. V času, ko mesta in države implementirajo umetno inteligenco v zgoraj naštetih variacijah (pod pretvezo večje učinkovitosti in varnosti), je strah pred redukcijo demokracije na nominalno raven še kako upravičen.

Poleg tega se umetna inteligenca uporablja pri tehnologijah lažnih novic. Zloglasni "deepfake" lahko na izjemno dovršen način nezaznavno ponaredi človekov glas ali podobo v določenem video- ali avdiozapisu. GPT-3 lahko z algoritmi umetne inteligence in strojnim učenjem generira visokokakovostno besedilo (poezijo, eseje, prevode ipd.). Obe tehnologiji se bosta z drugimi tehnologijami lažnih novic le še izboljševali. Strahovi, da bodo takšne tehnologije prinesle konec demokratične ureditve, kot jo poznamo (še posebej zaradi vedno večje centralizacije moči in monopolizacije nadzora nad tehnologijo), so prav tako upravičeni.

Druga fronta so tako imenovana smrtonosna avtonomna orožja in kibernetsko vojskovanje, ki se v osnovi uporabljajo in celo znatno izboljšujejo z umetno inteligenco. Prva so vojaški izum stoletja. Smrtonosna avtonomna orožja bi velik del vojaških odločitev prepustila algoritmom umetne inteligence, kar bi konflikte med državami naredilo bolj predvidljive. Takšen svet je zgodovinsko najbolj ploden za porast avtoritarnih tendenc. Kibernetska orožja predstavljajo podobno nevarnost. Zaradi vedno večje digitalizacije imajo potencial, da efektivno nadzirajo potek naših življenj.

Omeniti velja še prihajajočo dobo avtomatizacije dela na plečih umetne inteligence. Vedno več strokovnjakov predvideva, da bo velik del obstoječih zaposlitev v kratkem prepuščen umetni inteligenci. Tak svet bi marginaliziral veliko ljudi in jih do neke mere izločil iz odločevalnega procesa. Število "izločenih" bi z razvojem in implementacijo umetne inteligence le še eksponentno raslo. Velika brezposelnost bi lahko bila povod za populistične težnje in usmeritev k "enemu rešitelju". Lahko pa se zgodi scenarij, po katerem bi elita, ki je akumulirala moč s pomočjo umetne inteligence, nadzirala preostale.

Bolj ko bo napredoval razvoj umetne inteligence, aktualnejši bodo ti strahovi. Če bo ta razvoj neoviran, nas morda celo čaka prihodnost, v kateri človek ne bo gospodar lastne usode. Že danes so algoritmi umetne inteligence tako zapleteni, da jih niti največji strokovnjaki popolnoma ne razumejo. V daljni prihodnosti bomo morda priča splošni umetni inteligenci, za katero pravijo, da bo dosegla nivo človeške inteligence na vseh področjih hkrati in jo nato prehitela. Ta novi sistem bi lahko bil logična kulminacija vedno večjega prepuščanja našega življenja umetni inteligenci.

Kljub vsemu temu pa je treba izpostaviti nekaj svetlih točk. Umetna inteligenca ima tudi potencial, da okrepi demokracijo. Lahko bi bolje informirala politike o željah in volji državljanov, medtem ko bi s pomočjo demokratiziranih digitalnih asistentov demos hkrati izobraževala o aktualni politiki. Prav tako bi lahko zaznavala korupcijo, pristransko poročanje in kampanje, ki temeljijo na dezinformacijah. E-demokracija bi lahko s pomočjo umetne inteligence postala bolj inkluzivna in deliberativna ter izboljšala participacijo. Umetna inteligenca bi se lahko –ironično – uporabljala tudi za kljubovanje nekaterim svojim negativnim učinkom na demokracijo.

Te svetle točke se zares zdijo majhne v primerjavi z nevarnostmi umetne inteligence, ki pretijo demokraciji, vendar so znak upanja v dobi, ki si ne more privoščiti, da bi se tako "orodje" akumuliralo v rokah peščice. Avtoritarni sistem bi s pomočjo umetne inteligence vladal neovirano in absolutno, ad infinitum, dokler ne bi morda priznal premoči prav superiorni formi umetne inteligence. Teža problema je gromozanska. Vprašanje umetne inteligence in demokracije je morda eno najpomembnejših vprašanj ne le te dobe, ampak človeške zgodovine. Čas je, da ga začnemo tako tudi obravnavati.