Ali bi se kot predsednik države udeležili Parade ponosa? Če bi bil povabljen, bi se verjetno moral

Gospod Cigler Kralj, drugi ste uradno vložili kandidaturo, hkrati pa ste jo napovedali relativno pozno. V tem smislu je vaša kandidatura neko presenečenje. Ali lahko zelo natančno razložite, kaj se je v zadnjih mesecih in dneh dogajalo, da ste se odločili za kandidaturo?

Volitve predsednika republike so konec oktobra, kampanja se šele začenja. Stranka je že pred poletjem napovedala, da bo imela proces evidentiranja kandidatov in drugič – zelo pomembno – da bo počakala na odločitev Ljudmile Novak prek poletja in da bomo na pragu jeseni razglasili odločitev. Šli smo po načrtu. Tudi kandidaturo sem vložil med prvimi. Dejstvo je, da je velik vpliv imela gospa Ljudmila Novak, ki jo zelo spoštujem, in v Novi Sloveniji smo želeli počakati na njeno odločitev. Če bi se ona odločila, bi jo gotovo podprli, na koncu se je odločila, da ne. Me je pa tudi zelo močno podprla, enako Lojze Peterle in celotna stranka, soglasno me je podprl svet stranke. Lahko rečem, da smo naredili dobro zgodbo v smislu notranje podpore stranke.

Matej Tonin je dejal, da ste bili njegova prva izbira, da vas je za kandidaturo prosil že pred počitnicami, a da takrat niste bili za to. Kaj je bila točka preloma?  

NSi se je kot tretja parlamentarna stranka v parlamentu odločila in dozorela v odločitvi, da gre s svojim kandidatom oziroma kandidatko. Želeli smo evidentirati več kandidatov, kajti izbire v stranki je kar nekaj in prijatelj Matej me je pravzaprav že nekajkrat nagovarjal. Res je, sam sem sprva rekel, da ni čas zame, menil sem, da so drugi ljudje, ki so bolj ali prej primerni za to odgovornost. Na koncu je proces pripeljal do tega, da sem se po nagovorih, jaz jim rečem sopotnikov, dal na razpolago.

Če ste vsi čakali odločitev Ljudmile Novak, ste vi pravzaprav druga izbira, morda izhod v sili?

Nikakor ne. Po občutku in doživetem po potrditvi na svetu stranke mislim, da sem zelo močna izbira. Kot sem rekel, stranka se je notranje povezala in imam močno podporo Mateja Tonina, vodstva, Lojzeta Peterleta in Ljudmile Novak. In tudi lahko rečem, da smo od naših podpornikov, simpatizerk, simpatizerjev, volivk in volivcev dobili ogromno nagovora, naj vendarle gremo s svojim kandidatom, kajti začutili so nek vakuum, en primanjkljaj krščansko-demokratskih vrednot, ki jih noben kandidat oziroma kandidatka do takrat ni zapolnila in smo na to pravzaprav želeli ali morali odgovoriti.

Bivša predsednica Ljudmila Novak v tekmo tokrat ni šla, saj da bi drugič želela biti neodvisna kandidatka, iz Nove Slovenije bi izstopila. Vi te potrebe ne vidite? Zdi se, da je tokratna kampanja zaznamovana z željo po neodvisnosti kandidatov. 

Kandidiram tak, kot sem, kandidiram, ker imam Slovenijo in Slovence rad, kandidiram s podpisi poslank in poslancev. So pa poslanke in poslance tudi izvolili ljudje, tako da si upam pripisati tudi, da imam podporo teh ljudi.

Če bi recimo postali predsednik, v kakšnem smislu bi lahko zavzeli kritično držo, če bi bilo treba, do lastne stranke?

Mislim, da je zelo pomembno, da že zdaj ne bežim od tega, kar sem. Ne bežim od lastne identitete. Jasno povem, kake so moje vrednote ter s temi vrednotami in stališči kandidiram. Kot predsednik republike bi zaradi zavedanja in spoštovanja lastne identitete lahko bolj razumel in sprejemal vse državljanke in državljane, tudi drugačne ali predvsem drugačne od moje. Če poznaš in neguješ lastno identiteto, lahko bolje spoštuješ tistega, ki je drugačen. To je ena temeljnih nalog predsednika republike, da pravzaprav da vsaki državljanki in državljanu občutek, da je to njen, njihov predsednik. Mislim, da je aktualnemu predsedniku Pahorju to izjemno dobro uspelo.

Bi bili torej tudi predsednik volivcev Levice, stranke, ki bi jo vaša stranka prepovedala?

Vsekakor bi bil predsednik vseh ljudi. Rad bi jih povezal. Poskušam razumeti, da imajo ljudje različne politične preference. Tu mora predsednik republike dati na stran to politično tekmo. Tudi volivci se v predsedniških tekmah obnašajo drugače. Ne volijo po političnih preferencah, ampak zelo močno gledajo osebo in osebnost. In tudi vloga predsednika republike je izjemno personalizirana, tako bi tudi ravnal. Kandidiram tak, kot sem, in poskušam s to svojo identiteto, držo nagovoriti volivke in volivce.

Matej Tonin je ob vaši kandidaturi ocenil, da je Anže Logar s svojim pristopom, ko je odrinil v sredino, dal možnosti za uspeh tradicionalnega kandidata, kar da ste vi. Ali delite mnenje vašega predsednika? In v čem je Logar sredinski kandidat?

Ko sva se s kolegom Toninom pogovarjala o tej njegovi izjavi, sem razumel, da je želel predvsem poudariti ta manko, ki sem ga že prej omenjal. Na nas, name osebno, na Mateja in druge kolege, sopotnike in stranko so se resnično obračali ljudje in ni jih bilo malo, ki so izražali eno željo, da NSi da svojega kandidata s temi vrednotami, ki jih pač NSi zagovarja. Želeli smo odgovoriti na to in Matej Tonin je s svojo izjavo meril prav na to.

Bi tudi vi na premici letošnjih volitev sebe umestili najbolj desno od vseh kandidatov?  

Volivke in volivci na predsedniških volitvah se ne odločajo z vidika desne ali leve, ampak z vidika osebe. Sam nosim te krščansko-demokratske vrednote, ki so, če jih politično ocenimo, desnosredinske, tako se tudi stranka NSi profilira, desnosredinsko. Vsekakor bi pa težko rekel, ali je kdo na tem političnem spektru izrazito desni ali izrazito levi. Vidimo, da večina kandidatov in kandidatk išče neko bolj sprejemljivo varianto stališč. Sam sem se odločil drugače. Poudarim svojo identiteto, da nosim in zagovarjam krščansko-demokratske vrednote, in se na ta način z jasno pozicijo dajem na razpolago v predsedniški tekmi. Bom pa vesel glasov tako z desne kot leve. Mislim, da lahko nagovarjam oboje.

V vaši stranki je bila razprava, da se Anže Logar pomika proti sredini in da se distancira od svoje lastne stranke. Ali prav razumemo, da nagovarjate tudi volivce SDS-a?

Anžeta Logarja ne bi želel komentirati, ker se mi zdi, da je vsak kandidat ali kandidatka sam odgovoren in si sam izbira pozicijo. Jaz sem izrazito na poziciji krščansko-demokratskih vrednot in nagovarjam s temi vrednotami, svojo držo in z identiteto vse volivke in volivce. Na volitvah predsednika republike se volivke in volivci res izrazito ne odločajo po političnih preferencah, ampak zelo osebno. Z vrednotami, ki jih zagovarjam, ki so jih ljudje imeli priložnost bolj spoznati v zadnjih dveh letih in pol ministrovanja na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti; S tem skušam priti do vsakega volivca.

Se pa za Anžeta Logarja zdi, podobno kot to počne Ljudmila Novak, da se skuša do SDS-a oziroma njenega predsednika distancirati. Kje ste tukaj vi?

Bom dal konkreten primer. Jaz sem kandidat Nove Slovenije, ki ga ni sram povedati, da je zadnja oziroma predzadnja vlada naredila tudi veliko dobrega. Ni mi nerodno povedati, kaj so naše največje vrednote, ki sem jih strnil v jasen program v treh točkah: svobodna gospodarska pobuda, oziroma to, da bi bila podjetnost in delo spet spoštovana in cenjena, da je treba najranljivejše in tiste, ki so odrinjeni, vključiti nazaj v družbo, in pa zelo pomembno, da je treba krepiti mir in varnost, nenazadnje nismo daleč od vojne. Ne bežim od tega, kar sem zagovarjal v vsej svoji politični karieri.

Kak je vaš odnos do nekdanjega predsednika vlade?

Mislite do Janeza Janše? Midva sva imela med to dveinpolletno izkušnjo vlade korekten odnos, mislim, da smo drug drugemu dali priložnost, da smo v težkih časih pokazali, kaj zmoremo in kako znamo stopiti pred ljudi in narediti premike naprej. Ponosen sem na dosežke ekipe ministrstva za delo, predvsem na več kot sto projektov gradnje obnove domov za starejše, to bo ljudem ostalo, to bo ljudem dalo večje dostojanstvo, predvsem tem najranljivejšim, do katerih čutim posebno skrb, bolj dostojno stanovanje na jesen svojega življenja.

V kolikšni meri je predsednik države po vašem mnenju branik ustave in postulatov demokracije?

Predsednik države je izrazito personalizirana funkcija, ima tudi nekaj drugih pristojnosti, ki mu jih daje ustava. Predsednik države je predvsem človek, ki združuje ljudi, pomirja situacijo, išče najmanjše skupne imenovalce, da lahko narod v svoji različnosti sobiva in išče pot naprej. Predsednik republike je izjemno pomemben, da odzive usmerja in pomirja, ko prihaja do napetosti v političnem diskurzu, političnem boju v parlamentu, ko prihaja do različnih interpretacij ustave in zakonov. Predsednik republike je tisti, ki te napetosti zmanjšuje, pomirja in usmerja. Po eni strani je reprezentativna funkcija, ki pa je izjemno pomembna, saj nagovarja čustva ljudi in mora dati občutek, da je varuh stabilnosti v državi in pomirjenosti naroda.

Kako v tej luči ocenjujete razmere na RTV-ju?  

Predvsem menim, da na RTV Slovenija manjka človek, ki bi vse vpletene, ker razmere so težke, niso dobre, povabil za mizo in stvari umiril. Ne gre toliko za krizo zakona o RTV, ampak za krizo odnosov. To me žalosti in od odgovornih bi pričakoval, da se usedejo za mizo in rešijo odprta vprašanja.

Ampak to počnejo, pa ne pridejo do dogovora.

Žal se ta boj že kar nekaj časa vije predvsem pred kamerami in to ni dobro. Po mojih izkušnjah se tako težke stvari, kot so prizadeti odnosi, profesionalni ali pa človeški, ne da rešiti v javnosti ali pred kamerami, ampak je potrebno to v trdem, zahtevnem procesu rešiti brez kamer. Mislim, da je to tudi mogoče. To zahteva malo več napora, je težja pot, ampak jo bodo vsi na RTV nujno potrebovali, v dobro državljank in državljanov, seveda, ker RTV je nenazadnje zelo pomemben javni servis in kulturna ustanova, ki jo potrebujemo.

Ampak kot rečeno, sedijo za mizo, se pogajajo, ampak se pogajanja enostavno ne premaknejo nikamor, velika večina novinarjev tam opozarja na kršenje profesionalnih standardov, tudi politizacijo medija. In ker ni prišlo do nikakršnega preboja, se obračajo navzven, druge poti ne vidijo več. Hkrati bo zdaj referendum, ki ga vi podpirate. Mislite, da je obstoječi zakon dober, čeprav je omogočil tako situacijo, kot je?

Razmere na RTV, vsaj po moji izkušnji, bodo lahko rešili le pravi ljudje, ki se bodo zavedali te ranjenosti in globine odnosov, profesionalnih in osebnih. Nimam nikogar konkretnega v mislih, ampak po mojih izkušnjah, če dam izkušnjo iz socialnega dialoga, pogajanja s sindikati, smo največje premike v dobro zaposlenih v domovih in socialnovarstvenih zavodih napravili s sindikati oziroma socialnimi partnerji takrat, ko smo se pogajali v miru, brez luči kamer. Ko je postal to nek boj v javnosti, takrat se zadeve niso premaknile, nasprotno, so se zataknile. To izkušnjo bi, si upam mirno trditi, svetoval na RTV-ju, torej brez boja pred kamerami in javnostjo. Drugi del: Sedanji zakon o RTV-ju je bil sprejemljiv in je čisto dobro funkcioniral 15 let. Menim, da glede na to, da je to kriza profesionalnih odnosov ali pa kriza odnosov na RTV-ju, tega ne morejo rešiti z zakonom, ampak samo na način, kot sem prej razložil. Novi zakon ne bo prinesel, popravil ali rešil teh ran v odnosih, ki so med sodelavci na RTV-ju.

Glavna težava, ki jo vidijo novinarji, je politizacija RTV-ja. Direktor televizije je zdaj nekdanji šef Ukoma, recimo, sprejemajo se odločitve, ki se zdijo politične, v nekih kontekstih programski svetniki povsem odkrito priznavajo svojo politično profiliranost. Rešitev novega zakona je, da Državni zbor več ne bi več imel vloge pri imenovanju sveta, zakaj ne podpirate rešitve, da bi se prepustilo stroki in novinarjem odločanje o njihovi usodi in njihovih odločitvah, ne pa politiki?

Kar je sporno, je to, da se oži nabor predstavnikov v programskem svetu in pri upravljanju RTV-ja. RTV je vseeno zelo pomembna kulturna ustanova, je naš javni servis, ga potrebujemo, nenazadnje je RTV tudi ustanova, ki predstavlja neko uravnoteženost političnih odnosov v naši državi. To je zelo pomembno, zato da se vsi počutimo državljani in državljanke in sprejeti. Treba je pogledati, kje so se začela ta nesoglasja, ker se niso začela z sedanjim direktorjem TV-ja, ampak kolikor jaz spremljam, so bila že prej. Mislim, da se to vseeno da v nekem težjem, zahtevnem procesu tudi rešiti.

Večkrat ste bili že o tem povprašani, pa vas bomo vendarle povprašali še enkrat, da bomo povsem jasni. Kakšno je natančno vaše stališče do splava?  

Moja največja vrednota je življenje od spočetja do naravne smrti. Sprejemam pa ustavni in zakonski konsenz, ki je v Sloveniji glede tega dogovorjen in sprejet in lahko rečem, da v njegovem okvirju izražam in uveljavljam svoje vrednote.

Bi svoj vpliv kot predsednik države uporabili za to, da bi odpirali vprašanje pravice do splava?

Morda opomnim na svojo držo ministra, ki je imel pristojnosti tudi na področju te zakonodaje, v dveh letih in pol tega nisem spreminjal, gotovo bi pa kot predsednik države, tako kot sem zdaj kot kandidat še vedno nosilec teh vrednot, najvišje vrednote, življenja, se zato trudim v tem ustavnem, zakonskem okviru, ki obstaja. Mislim, da lahko zaradi svoje drže pozitivno vplivam, nagovorim marsikoga, ki ima drugačno mnenje, ampak hkrati je pomembno, da lahko sobivamo v eni Sloveniji.

Pa če bi se ta razmerja spremenila?

Predsednik republike nima pristojnosti, da bi to spreminjal, sem pa nosilec te vrednote. V idealnem svetu bi si želel, da ni splavov ali da jih je čim manj, verjetno si vsi želimo, da bi jih bilo čim manj, ampak ker živimo v realnem svetu, ljudje, ženske prihajajo v različne stiske, položaje, kjer – kar pa je žalostno in nesprejemljivo – ostanejo same. Poskrbeti moramo, da niso same v teh dilemah in stiskah, da jim pomagamo, da so podprte, predvsem pa, da so prisotni njihovi partnerji. To je izjemno pomembno in to je tudi moj nagovor moškim, naj ne puščajo žensk samih v najtežjih življenjskih situacijah in odločitvah.

Bi se kot predsednik države udeležili Pohoda za življenje?  

Če bi bil povabljen, ja.

Glede odločitve ustavnega sodišča o družinskem zakoniku pravic istospolnih parov ste kot vodja poslanske skupine dejali, da boste uporabili vsa pravna sredstva za nasprotovanje taki odločbi. Kaj to pomeni, kaj boste storili?   

Ta moja izjava je bila izrečena zelo jasno v kontekstu parlamentarnih pristojnosti, parlament ima pristojnosti glede tega. Zdaj kandidiram kot predsednik republike in predsednik republike nima pristojnosti na tem področju. Ostajam pa pri stališču, ki sem ga predstavil, in sicer da je tu zame osebno in za NSi zelo pomembna največja korist otroka. Največja korist otroka je, da odrašča v skupnosti, kjer sta prisotna mama in oče, zato sem proti posvojitvi otrok v istospolne partnerske skupnosti.

Ponavljate, da je optimalna družina tista, kjer sta oče in mama. Kaj s tem sporočate tistim otrokom, ki ne živijo v takih skupnosti, po vaše neoptimalnih, istospolnih ali recimo enostarševskih ali pa takih, kjer so recimo otroci izgubili starše?

Govorim o možnostih posvojitve. Ko se odloča o tem, v kakšno družino ali skupnost bo otrok posvojen, se išče najboljši približek idealu, a se tu strinjamo? Po mojem mnenju je najboljši približek idealu, da se da možnost, da je otrok zaradi njegove največje koristi posvojen v skupnost ali družino, kjer sta prisotna mati in oče. To ne pomeni, da mislim kar koli slabega o enostarševskih družinah, rejencih ali tistih, ki so ostali zaradi katerega koli vzroka brez enega ali obeh staršev. To nikakor ne pomeni, da je katera družina večvredna ali manjvredna, nasprotno. Že kot minister za delo sem se srečeval z izjemno zahtevno tematiko teh družin, morda omenim še družine z otroki s posebnimi potrebami, ki so posebna kategorija. Kot družba smo jim dolžni nameniti posebno pozornost in jih podpreti. To sem vedno zagovarjal. Torej ni boljših ali slabših družin, ampak so družine, kjer se starši – lahko je to en starš, mama ali oče, lahko so to rejniki, drugi skrbniki otrok – trudijo dati vso ljubezen, ki jo imajo na voljo. In to moramo vsi jasno zagovarjati.

Ni torej boljših ali slabših družin – razen istospolnih?

Govorimo o možnostih posvojitve. In ko se govori o možnostih posvojitve otroka, se vedno išče najboljši približek idealni skupnosti. Vzpostavljaš novo skupnost, družino. Po moji izkušnji in tudi po izkušnji stroke je že izguba staršev, ki vodi v posvojitev, močna travma, preizkušnja za vsakega otroka. Družba, stroka, se je nekje poenotila, da se išče najboljši približek idealni skupnosti, kam boš tega otroka dal, saj s sabo že nosi eno izgubo. Po našem mnenju in po mojem osebnem mnenju je najboljši približek, ko se išče posvojitelje, družina, kjer sta prisotna mama in oče.

Julija ste dejali, da v vaši stranki neposredno ne poznate nobenega geja. A ta trditev še vedno velja? Že naslednji dan vas je namreč demantiral vaš predsednik.  

Pomembno je, kaj je bil kontekst moje izjave. Novinar me je vprašal, če poznam kakega geja v stranki in sem dejal, da ne poznam neposredno nobenega geja, ker ljudi ne sprašujem, ali so geji. To zame tudi ne naredi nobene razlike. Človek, s katerim delam v stranki in se borim za vrednote, ni drugačen, če je gej ali ne. To je bil kontekst te izjave. Z Matejem Toninom tu misliva podobno. Če pa jaz osebno poznam kakega geja ali lezbijko? Seveda poznam in čisto normalno sprejemam in lahko z njimi funkcioniram.

Ali bi se kot predsednik države udeležili Parade ponosa, če bi bili povabljeni?  

Če bi bil povabljen, bi se verjetno moral, saj bi bil tudi predsednik tistih, ki prirejajo ali pridejo na Parado ponosa.

Morali? Pa bi si želeli?

Kot nosilec svojih vrednot, si verjetno ne bi želel, ampak kot predsednik republike bi verjetno želel dati vsakemu državljanu ali državljanki občutek, da sem njihov predsednik. Seveda pa, pozor, to ne pomeni, da bi v želji šel do neke skrajne želje ugajati vsem in bi potem pristal tudi na kake stvari, ki lahko koga drugega žalijo. Tu se mora predsednik republike odločati glede tega, na katere dogodke gre.

Kako bi kot predsednik naslavljali vprašanja polpretekle zgodovine? 

Vloga predsednika je, da pomirja strasti, da posluša in povezuje v močnem spoštovanju do vseh, predvsem pa umrlih. Tu bi nadaljeval pot predsednika Pahorja, ki je tudi s pomočjo Nove Slovenije napravil nekaj dobrih korakov v pravo smer. Spomnimo se zakona o dostojnem pokopu, ki ga je tudi simbolično podprl, pa postavitev spomenika vsem žrtvam vojn na slovenskih tleh. Mislim, da to, da dostojno pokopljemo vse mrtve v pieteti in spoštovanju, pomeni močno potenco za narodovo pot naprej.

Borut Pahor zase pravi, da ni moralna avtoriteta. Bi vi to bili?

Predsednik je – hočeš, nočeš – moralna avtoriteta, ljudje ga opazujejo, spremljajo njegova dejanja, besede in držo. V tem smislu bi bil nosilec vrednot, ki jih zdaj predstavljam kot kandidat, in verjetno – hočeš, nočeš – tudi moralna avtoriteta. Ne po svoji želji, ker kdo sem jaz, da sodim, ampak v eni ponižni drži služenja svojemu narodu. Mislim, da je angleška kraljica, pokojna Elizabeta, en velik zgled, kako naj vodja predstavlja en simbol, v katerem se lahko narod združi, hkrati pa zgled enega skromnega življenja in povezovanja ljudi.

Glede na zadnji video na TikoToku ne boste veliko odstopali od aktualnega predsednika. Koga nagovarjate s takim pristopom?  

Odločili smo se za drugačno, bolj sodobno kampanjo in sam sem nedavno stopil na omrežje TikTok. Odzivi so odlični, kolegi mi povedo, da je doseg zelo velik, nagovarjati želim vse generacije. Če smo se odločili vstopiti na TikTok, ki je omrežje mlajše generacije, želim, jasno, s tem nagovoriti mlajši del volivcev, kajti do njih redko in težje pridejo politične stranke. NSi kot stranka, ki me je kandidirala, pa je tista, ki ima nadpovprečno velik delež mladih volivcev, njih želimo nagovarjati in tu smo uspešno štartali kampanjo na TikToku.

Zdi pa se, da jih želite nagovarjati z lahkotnejšimi vsebinami?

Nekaj je lahkotnejših, nekaj pa je gotovo tudi bolj vsebinskih. Gotovo si mlajša generacija želi videti tudi malo ozadij te politične tekme in pa to, da sem človek, ki živi običajno življenje: mož, oče štirih otrok, da se ukvarjam s hobiji ali pa z nujnimi deli, ki pač normalnemu družinskemu človeku v današnjem svetu pridejo na pot.

Računate na drugi krog?

Ja, to je moj prvi cilj.

Koga bi si želeli v drugem krogu?

Najboljše bi bilo, da bi bil nekdo, ob katerem bi lahko svoja stališča in držo dobro predstavil, da bi se kresali argumenti.

Anže Logar?

Tudi v redu.

Katerega od na zadnjem razpisu prijavljenih kandidatov za ustavnega sodnika bi podprli?  

Gotovo bi podprl tistega, ki bi zagovarjal pozicijo ustavnega sodišča v smislu spoštovanja vseh ljudi v tej državi. Občutek je in na nas se obračajo ljudje, da se je ustavno sodišče morda prevesilo v eno politično stran in da so tudi odločitve temu primerne. Zato bi želel, če prav razumem, se je za to zavzemal tudi predsednik Pahor, da bi ustavno sodišče kar najbolje odražalo neko uravnoteženost vrednot in mnenj politične usmeritve v državi.

Kako ocenjujete proces Brdo-Brioni in kaj bi se zgodilo z njim z vami kot novim predsednikom? 

Mislim, da je to dober proces, Zahodni Balkan bi moral imeti jasno evropsko perspektivo. Tu je Evropska unija naredila napako, ker je na birokratskih pogojih držala te države stran od sebe. Če Evropska unija ne vstopi v Zahodni Balkan in mu ne da evropske perspektive, bo to storil kdo drug. Tu smo morda že prepozni. Predsednik Vučić je celo izjavil, da tudi če bi EU sedaj povabila Srbijo, bi bili proti. To ni dobro. Proces Brdo-Brioni je potreben, slišal sem Boruta Pahorja, da bo nasledniku ali naslednici položil na srce, naj s tem procesom nadaljuje.

Ali bi kot predsednik podpisali ukaz o odpoklicu veleposlanika Kajzerja?

To je izjemno zahtevno vprašanje, ker tu gre za dve stvari. Eno je pravni vidik, jaz ne poznam argumentov, ali je kršil notranja pravila. Kot predsednik republike bi najprej pogledal to. Drugič, veleposlanik bi moral, če se s kakšno zadevo v depeši ne strinja, v osnovi komunicirati s tistim, ki mu je depešo poslal. Mislim, da je tam prostor razčiščevanja. Tako da to je zahtevno, predsednik republike ima tudi svetovalce glede teh zadev, posvetoval bi se z njimi in se potem odločil, vsekakor nikoli ne bi sprejemal odločitev na prvo žogo.

V pretekli politični karieri ste, če se lahko tako izraziva, že naleteli na nekaj čeri. Bi recimo pri zadevi Iskreni.net ali pri ukrepanju v domovi za starejše danes kar koli storili drugače? 

Pri ukrepanju v domovih za starejše sem hvaležen za to, da sem začutil trenutek in da sem šel brez soglasja ministrstva v uvedbo testiranja zaposlenih ob prihodu na delo. Predolgo smo čakali na vse rezultate certificiranja tistih testov, bil je težek drugi val epidemije. Dobro je, da sem dobil podporo vseh sodelavcev, tudi predsednika vlade, da sem takrat priporočal, ker sam nisem mogel uvesti, testiranje zaposlenih ob prihodu na delo. Sicer pa smo s pomočjo, podporo, komunikacijo z direktorji domov in z vsemi vpletenimi na lokalni ravni naredili res vse, kar je bilo v naši moči, da smo preprečili še hujši scenarij v domovih za starejše. Sicer pa mi je težko za prav vsakega, ki je takrat izgubil življenje zaradi covida-19.

Zadeva Iskreni pa pravzaprav ni afera, ker se je izkazalo tudi po ugotovitvi KPK, da integriteta ni bila kršena. Dejansko je nemogoče, da bi minister kateri koli znesek, tudi 1000 evrov, tu pa je šlo za 120 tisoč evrov, sam vzel iz nekega fonda, kaj šele iz evropskih sredstev, ki so še toliko bolj nadzorovana, in ga namenil neki organizaciji. Šlo je za razpis, na katerega se je prijavilo veliko organizacij. Ko je Evropska unija dala zeleno luč, da se lahko ostala sredstva iz prejšnje finančne perspektive aktivirajo za blaženje posledic covida-19, je naša ekipa v rekordnem času dva milijona evrov spravila v razpis in ga ponudila nevladnim organizacijam. Veliko se jih je prijavilo, mislim, da je bilo 17 izbranih, in vseh teh 17 je dobilo sredstva v višini, kot so za njih zaprosili. Ta sredstva so zdaj že porabljena za terapije, svetovanja, telefone za samopomoč in podobne predvsem digitalne in telefonske načine blaženja posledic epidemije. Če me vprašate, ali bi še enkrat pridobil evropska sredstva, zato da pomagam ranljivim v času velike krize in hudih posledic, da, še enkrat bi to napravil in ponosen sem na to, da smo to takrat tako hitro naredili.

Katera je vaša najbolj bridka politična izkušnja?  

Dejansko zelo bridke politične izkušnje nimam. Ponosen in hvaležen sem, da sem imel priložnost v teh zahtevnih časih služiti narodu kot minister, imam tudi dobro politično sredino v Novi Sloveniji, sodelavcih in prijateljih, s katerimi skupaj hodimo to pot. Prizadene me vsakič, ko je kdo osebno žaljiv ali napadalen v parlamentu ali na drugih ravneh političnega diskurza. Tega si ne smemo dovoliti in sam delam drugače. Skušam biti spoštljiv, dati dostojanstvo vsakemu človeku in sprejemati argumente, četudi smo politični tekmeci in se ne strinjamo v vsem. Zame je vsakič, ko nekdo gre čez to mejo, ko osebno žali, napada ali diskreditira, bridka izkušnja.