Aleksandra P. Lukašenko

Aleksandri Pivec je v vladi Marjana Šarca in sedanji vladi Janeza Janše pripadel resor za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Za svoje delo trdi, da ga opravlja kakovostno in za dobro Slovenije. Tukaj nastopi prvi problem. Ministri v nobeni vladi niso podvrženi evalvaciji kvalitete njihovega dela. Bolj kot za to, kako oblikujejo in implementirajo javne politike, se pred javnostjo morajo zagovarjati o stvareh, ki nimajo veliko zveze z njihovim delom. To so različne afere, problemi v stranki, iz katere prihajajo, nesporazumi s koalicijskimi partnerji in predsednikom vlade. Tako na primer minister za zunanje zadeve dr. Anže Logar, kot indikator kvalitetnega dela, navaja število obiskov zunanjih ministrov drugih držav v času njegovega ministrovanja. Enako Aleksandra Pivec za svoj uspeh šteje število obiskov pri slovenskih kmetih in vinogradnikih, pri čemer ne razume, da to ni primarno delo ministra. 

Tako kot številni ministri v tej in prejšnjih vladah Aleksandra Pivec ne želi razumeti, da vprašanje reform ni le vprašanje metod, po katerih bi Slovenija postala uspešnejša država. Popolnoma zanemarja vprašanje ideologije. Ponuja se kot neideološka izbira, ne leva in ne desna, ampak želi le delati v dobro Slovenije. Ideologijo omejuje na neumne izjave o polpretekli zgodovini in delitvi slovenskega naroda. Latentna posledica takega razmišljanja je odsotnost resnega premisleka o temeljnih družbenih delitvah, ki bi dejansko odpravile nekatere anomalije v resorju, ki ga vodi. Namesto tega je raje izbrala pozicijo preseganja delitev, v kateri se zlahka izogne ukvarjanju z resnimi težavami – na primer za zaščito interesov slovenskih pridelovalcev hrane, ki v odnosu do velikih trgovskih verig vedno potegnejo krajšo (odkupna cena pšenice, krompirja itd.). 

Drug velik problem je izguba zaupanja pri poslanski skupini DeSUS. Kot del izvršne oblasti Aleksandra Pivec ne želi razumeti, da je v sistemu predstavniške demokracije primarno odgovorna ljudstvu, v njenem primeru izvoljenim predstavnikom oziroma poslanski skupini. Kategorično prisega na to, da jo podpira predsednik vlade, pri čemer zanemarja dejstvo, da v politiki ni prijateljev. Janez Janša jo podpira samo zato, ker mu ustreza neenotna stranka DeSUS, ki jo kot tako zlahka obvladuje v koaliciji. Na ta način Aleksandra Pivec, zavestno ali nezavestno, uničuje stranko DeSUS. Pranje umazanega perila v javnosti, kot je to definiral Tomaž Gantar, vodja stranke do prihajajočega kongresa, Pivčevo ne zanima. Tudi ne želi razumeti funkcije javnega mnenja, saj s tem, da kot predsednica stranke ni nikoli popeljala na volitve, prispeva k političnemu samomoru lastne stranke.

Tretji, in verjetno največji problem, ki ga ima Pivčeva, je trenutna podpora Janeza Janše. V politiki te nihče ne podpira zastonj. V objemu predsednika vlade, ki ji zagotavlja prostor, v katerem lahko predstavlja svojo resnico, se počuti varno. Ampak takšna pozicija ni večna. Ne nazadnje je prav Janša tisti, ki je v Državni zbor poslal vprašanje o njeni razrešitvi. Zvestoba Pivčeve, kot potencialnega kadra v kvoti stranke SDS, Janše ne zanima. V specifičnih okoliščinah gre za subtilnost odnosa med političnim vodjo in njegovim sledilcem. Subtilnost tega odnosa je odvisna od pripravljenosti Pivčeve, da podpre Janšo v zameno za izpolnitev določenih osebnih koristi. Kar pomeni, da Janša lahko vpliva na vedenje Pivčeve in jo usmerja vse do takrat, dokler lahko v zameno za to izpolni njene potrebe ali želje. Z drugimi besedami, Janez Janša odseva vse želje, strahove, pričakovanja in frustracije Aleksandre Pivec.

Tukaj pridemo do ključnega momenta. Janez Janša je Aleksandro Pivec (tako kot prej Zdravka Počivalška) uspel prepričati, da se v relaciji do dominantnega političnega diskurza v družbi počuti deprivilegirano oziroma drugorazredno. Pivčeva verjame, da je žrtev delovanja struktur, ki želijo uničiti Janeza Janšo. S tem, ko je sprejela tolažilno razmišljanje, utemeljeno na teoriji zarote, Aleksandra Pivec za pojasnitev svoje iracionalne zamere pri svojem političnem vedenju preneha uporabljati razum. Ne verjame v demokratično državo, urejeno z zakoni, ki vse državljane obravnavajo enako in pravično. Ne verjame, da pristojne institucije sankcionirajo njene zakonsko sporne podvige (obisk na Krasu itd.). Verjame pa, da se jo nepravično sankcionira s strani struktur, ki bi rade prevzele stranko DeSUS in uničile Janeza Janšo.

V svoji misiji gre Aleksandra Pivec tako daleč, da razmišlja o ponovni kandidaturi za predsednico stranke na prihajajočem kongresu DeSUS-a. Prepričana je, da uživa podporo večine delegatov, in da bo znova izvoljena za predsednico. Pri tem niti za trenutek ne razmišlja o posledicah takega ”uspeha”. Tudi če bi prišlo do pirove zmage, kako bi pa sodelovala s poslansko skupino, ki ji je že odrekla podporo? Tak scenarij vodi v razpad stranke DeSUS. Ampak Aleksandra Pivec o tem ne razmišlja. V poziciji ujetosti ne želi razumeti, da bo za preživetje funkcije, lepo oblečene ministrice, žrtvovala vse – na koncu tudi sebe, kar bi lahko ocenili kot avtodestruktivno. 

Ostaja vprašanje epiloga dogajanja okrog stranke DeSUS. Epizoda z Aleksandro Pivec je vsekakor zamajala temelje etablirane stranke z jasno zaokroženim volilnim telesom, ki ga nagovarja na vsakih volitvah. Stranki je zato v tem trenutku potreben resen obraz za prevzem dveh nalog. Prva je povrnitev zaupanja s strani članov in podpornikov, druga pa utrjevanje položaja stranke DeSUS v relaciji do predsednika vlade. Aleksandra Pivec se z Janezom Janšo ni nikoli pogovarjala kot predsednica DeSUS-a. Po drugi strani se Janša s Pivčevo in z ostalimi koalicijskimi partnerji (Počivalškom in Toninom) vedno pogovarja kot njihov nadrejeni in nikoli kot koalicijski partner. To se vidi v dejstvu, da med politiko te vlade in politiko stranke SDS praktično ni razlik. Stranke v koaliciji so odrinjene na margine vladnega odločanja. Zato potrebuje DeSUS predsednico ali predsednika, ki se bo znal pregovarjati z Janezom Janšo in od njega iztržiti več za stranko in za populacijo, ki jo stranka primarno zastopa (upokojence).