'Ko se je poslavljal, sem mu večkrat rekla: Ah, oče, ne skrbi, ti si vendar nesmrten'

S Sašo Pavček se dobiva v ljubljanski Drami, tam jo je, kakopak, najlažje ujeti. Rahlo zadržana stopi pred objektiv našega fotografa in si pogladi belo srajčko, ki jo krasi pisana vezenina. "Veste, to je bilo pa še od moje none, to je vse sama izvezla."  Vprašam, kako staro je oblačilo. "Verjetno kakšnih sto let," se zasmeji. "Sem jo zagledala v omari, pa sem si jo oblekla. No, pa mi je kar prav."  

Saša Pavček se je v svojem življenju soočila z mnogimi izgubami; že v mladosti je ostala brez brata, ki je umrl pri komaj 21 letih, mnogo kasneje je v napornih letih bolezni do samega konca spremljala najprej očeta, nato še mamo. 

Kaj vam pomeni 1. november? Greste na grobove, prižgete svečke svojim dragim?

Prvi november mi je bil vedno blizu, ker je bil to tudi poseben družinski praznik. Za vse svete sem svoj čas povabila sorodnike, ki so prišli na grobove, potem pa še k meni na kosilo. Na grobove svojih starih staršev, staršev, brata in bratrančeve none hodim redno, svečk pa raje ne prižigam. Mi je pa zelo všeč, ko otroci na kamenček narišejo kakšno rožico, srček ali pa svečko. To se mi v resnici zdi najlepše.

Deset let je minilo od smrti vašega očeta. Nekje ste dejali, da "ljudje tudi po smrti ostanejo prisotni, sicer na drugi strani, a še vedno sem lahko z njimi v dialogu". Kje in kdaj se vam ta dialog najpogosteje zgodi?

Še vedno se ukvarjam z njegovo zapuščino, ker vedno kakšne nove knjige izidejo, pripravlja se tudi razstava v Mirni Peči v muzeju Lojzeta Slaka in Toneta Pavčka. Ko berem njegovo poezijo, še vedno slišim njegov glas. Občasno začutim tudi njegovo prisotnost, kot neko energijo, ki me varuje, opozarja. Že večkrat so bile kakšne težje situacije, ali v prometu ali kje drugje, ki so se dobro izšle, in se mi je zdelo, da je on moj angel varuh in svetovalec.

Energija se s smrtjo torej ne izniči, je še vedno prisotna?

Ja, v to močno verjamem. Čeprav tega ne znam dokazati, tako čutim. Se pa energija pokojnih vedno pretvori v dobro. Ljudje v življenju nehote naredimo tudi kaj slabega, toda energije v onostranstvu se po mojem očistijo in postanejo čista svetloba, ljubezen.

V pesmi Angel za srce, ki je nastala, kot ste se sama izrazila, "na robu njegovega življenja", in je sploh zadnja pesem Toneta Pavčka, je pesnik takole zapisal: "Rekel bi Amen, pa nočem. Še hočem živeti, še hočem biti, se veseliti bivanja, malih zgodb vsakdanjosti ..." Kako ste ga doživljali v tistem obdobju? Ste imeli občutek, da se težko in nerad poslavlja? Bi Tone Pavček imel dandanes še veliko povedati?

Ja, zagotovo. V njegovem zadnjem letu je prestal štiri težke operacije, pa se je kljub temu za življenje zelo, zelo boril. Tako zelo je bil ustvarjalen in zdelo se mu je, da mora še veliko napisati. Pravzaprav mu telo ni več služilo, pisal je pa še vedno, hotel je še ustvarjati, živeti, ljubiti. Ni si želel umreti, sploh ne. Jaz sem mu v tistem obdobju, ko se je tako težko poslavljal, večkrat rekla: 'Ah, oče, ne skrbi, ti si vendar nesmrten.' Ta misel, se mi zdi, ga je potolažila.

Ko sem brskala po knjižni polici pod vašim imenom, sem naletela tudi na pesniško zbirko s pomenljivim naslovom Tone, Marko in Saša Pavček: Meni je lep ta svet. Pa je – kljub vsemu, kar nas kot družbo in kot posameznike ves čas pretresa – svet res lep? Verjamete v to? Zakaj, kako?

Rekla bi – ja, svet je tudi lep. Vse, kar ljudje skupaj ustvarjamo, vse, kar pomaga pri izboljševanju sveta, vse to ima neizmerno lepoto. Jasno je, da je življenje tudi kruto, krivično, težko. Da so bolezni, naravne katastrofe, vojne, lakota, ogromno je groze na tem svetu. Ampak narava in tudi vsak človek ima možnost obnove. Vedno obstaja vir primarne energije, ki ima moč preporoda. Prav v tem obdobju, se mi zdi, bi se lahko zgodil nov preporod. Ta bi bil lahko zelo lep, če bomo kot skupnost postavili višje etične standarde.

V pesmi Brat z oblaka smrt opišete kot "trpki, topli nič". Kakšen je vaš odnos do smrti? Zdi se, da vam ne vzbuja posebnega strahu ...

Smrti ne tabuiziram, morda zato, ker sem bila že kot otrok soočena z njo, ampak izguba ljubih ljudi me prizadene in žalosti. Žalost sprejemam kot čustvo, ki me lahko oplemeniti. Na vasi, kjer sem odraščala, je bila smrt nekaj naravnega. Že kot majhno punčko me je nono peljal v cerkev kropit vaščanko. Morala sem biti res še zelo majhna, ker se spomnim, da sem se z rokami oprijela roba krste in poskočila, da sem sploh videla notri. Prizor me je šokiral, a so mi vsi rekli, da je bila ženica že zelo zelo stara in tako mi smrti niso predstavili kot neki bav-bav, ampak kot odrešitev in dejstvo.

Kar konec koncev tudi je.

Ja, drži, smrt je del življenjskega cikla. Umirajoči je podoben fetusu, kot bi se vračal, od koder je prišel ... Sreča je, če človek polno živi. Sreča, da doživi starost in da nikoli ne izgubi svojega dostojanstva. S tem, ko mu ga dajejo tudi drugi ljudje, se ta občutek človečnosti krepi na obeh straneh. Pomembno se mi zdi, da imajo starejši do konca svojih dni spoštljivo podporo ter nego. To se mi zdi veliko bolj pomembno, kot to, kar jim znosimo na grobove. Pomembno se mi zdi, da sočutno in odgovorno poskrbimo za starejše, bolne in umirajoče. Glede tega nismo v zadnjih dvajsetih letih naredili dovolj, na žalost mislim, da so se razmere v zadnjem času še poslabšale. Kot da so starejši družbi odveč in v breme. To se mi zdi kratkovidno in nezrelo, kajti vsi smo in bomo nekoč potrebovali pomoč sočloveka.

Ko sem bila otrok, se je starejše ljudi zelo upoštevalo in spoštovalo, tudi danes je gotovo veliko ljudi, ki imajo enake vrednote, a družba je v celoti postala preveč individualistična, sebična in neobčutljiva za stisko drugega. Spomnim se neke res stare ženice v vasi, ki je živela sama, pa je niso pustili povsem osamljene, vedno je nekdo popazil, da je z njo vse v redu. Zelo redko je kaj rekla, toda ko je, so bile njene besede vzete z radovednostjo in spoštovanjem. 

O modrosti govorite.

Točno to. Starejši so prenašalci modrosti, tega bi se morali malo bolj zavedati.

Kaj pa je za vas življenje? Je predvsem boj, ki ga moramo biti?

Včasih sem ga morda tako jemala, zdaj pa ne več.

Kako pa ga jemljete zdaj? Da ga je treba uživati, da ga je treba ceniti?

Ceniti, da! No, super je, če ga tudi uživaš, ker to pomeni, da ga tudi ceniš. (se zasmeje) Vsak zase mora ugotoviti, kaj je tisto, kar ga najbolj oživlja. Seveda se je treba kdaj tudi boriti, najbolj sladke pa so zmage nad samim seboj. Človek je močnejši in bolj moder, ko ugotovi, kje so njegove meje, kaj je zares njegovo poslanstvo in kaj je tisto, kar mu daje življenjsko radost in vero vase. Potem tudi marsikateri boji z drugimi odpadejo. Ti včasih privrejo iz strahu, ko je človek v krču in misli, da so se vsi zarotili zoper njega in je zato ves čas na barikadah. Od tod najbrž izvira tudi nepotrebna napadalnost, ki jo okolica začuti in konflikti se množijo. V resnici pa gre za strah, ki je morda povezan z globljimi ranami, ki jih odrasel človek še ni uspel zaceliti. 

V svoji drugi pesniški zbirki Zastali čas, ki je izšla lani, izjemno ganljivo, ljubeče pišete o svoji mami, za katero tudi pravite, da je zaslužna za očetov celotni opus. Njeno partizansko ime je bilo Saša. Vam je kdaj pripovedovala o tem, kako sta se z očetom odločila, da bo prav to tudi ime njune hčere?

Ona si je sama nadela to ime po neki knjigi, ki jo je brala, najbrž ruski. Stara je bila komaj 13 let, ko je šla v partizane. Povedala mi je, da ko je rodila punčko, ni bilo nikakršnega dvoma, kakšno ime ji bosta z očetom izbrala. On je menda sicer nekaj časa razmišljal o tem, da bi bila Ana, tako je bilo namreč ime njegovi mami, ampak mi je tudi pravil, da naj bi bile Ane nesrečne v ljubezni. (se nasmehne)

No, v spremni besedi v zadnji izdaji Toneteve zbirke Vrtiljak, ki je pravkar izšla pri založbi Miš, pa ste se simpatično podpisali "Vaša Sašak Povek". Kakšna zgodba tiči za tem?

Bila sem težek dislektik z velikimi učnimi težavi, pa še levičarka sem, in sem do tretjega razreda res grozljivo slabo pisala in nisem znala brati. Večkrat sem vse narobe napisala, ampak ko sem brala za sabo, se mi je zdelo, da je vse prav. No, zdaj že znam, a pot je bila težka. Pred časom sem našla star, obledel zvezek iz tistega obdobja, na njem je pisalo: Sašak Povek. 

Tudi v pravljici Miška ima roza očala ima glavna junakinja težave z branjem in pisanjem. V kolikšni meri ste torej navdih zanjo iskali v svojem življenju?

Črpala sem iz sebe, to je moja zgodba. Sem se pa po toliko letih spomnila nanjo, ker ima igralska kolegica Barbara Cerar hčerko Sherito, rojeno v Gani, ki so ji, kmalu po tem, ko je začela hoditi v šolo, diagnosticirali disleksijo in skotopični sindrom. Takrat je v sklopu zdravstvene obravnave dobila roza očala.

Aha. Ker na začetku knjigice piše "Za Sherito" ...

Ja, to je ona. Zdaj je že čudovita najstnica. (se nasmehne)

Tone Tralalone Makarone. Tudi to je bil vaš oče, za katerega pravite, da je bil "večen otrok". 

Drži. Zelo rad je bil med otroki, z veseljem je šel na šole, ko so ga povabili. Pa tudi sicer je vedno rad kakšno ušpičil, kaj prav po otročje ponagajal. (se zasmeje) Kot otrok je živel v internatu in tam je veljal strog nunski red. Zdi se mi, da je potem svojo otroškost moral izživeti kasneje. 

Ob izidu nove izdaje zbirke Vrtiljak, kjer so zbrane njegove otroške pesmi, ste v spremni besedi zapisali, da pesmi kar same poskrbijo za to, "da življenje sprejemamo bolj odprto in igrivo".  Bi lahko rekli, da je to ena od popotnic, ki vam jih je dal vaš oče za življenje? "Pridi in vzemi, kar ti darujem! Kar te žalosti, jaz – pesmica, kakor morje pozdravim!"  

To je njegova pesniška popotnica vsem ljudem. Meni kot otroku pa se je bolj zasidral v spomin očetov nauk, da je treba delati in vsako delo pošteno in do konca opraviti. Kar se pisanja tiče, sem sama zelo dolgo odlašala z objavami, tudi bežala pred pisanjem in se v skrbi za druge stvari pisanju nisem scela posvečala. Z leti počasi sprejemam tudi ta del sebe in ga bolj negujem. 

Ampak si zdravite dušo s poezijo?

Ja, to pa. Ko sem napisala Žalostinke za mamo (v zbirki Zastali čas, op. a.), mi je bilo potem dosti lažje. Tako da ja ... poezija zagotovo deluje zdravilno. Vsa umetnost deluje zdravilno.