Afera z Biobanko in shranjenimi matičnimi celicami se še bolj zapleta

O dogajanju okoli Biobanke molčijo vsi, pristojno ministrstvo pa vztraja, da je zgodba pod pristojnostjo javne agencije za zdravila in medicinske pripomočke (JAZMP), sami pa se lahko kot drugostopenjski organ vpletejo šele po pritožbi nad odločbami agencije. "To področje ureja Zakon o kakovosti in varnosti človeških tkiv in celic, ki določa standarde kakovosti in varnosti pri uporabi človeških tkiv in celic. Nadzor nad izvajanjem zakona izvaja JAZMP," pojasnjujejo na ministrstvu za zdravje.

"Moja skrb osebno in verjetno na drugi strani tudi ostalih staršev ni samo skladiščenje tega materiala, ampak tudi, kaj se je s tem materialom dogajalo in kaj se še bo dogajalo, dokler ne bo pod kontrolo in nekje normalno hranjen," pravi Dimitrij Miklič, eden od staršev. 

In če je v zgodbi vse več neznank, pa lahko z gotovostjo trdimo, da lastnih celic slovenska medicina še ni uporabila. "Za enkrat iz celic, ki so bile shranjene v Sloveniji, še nobene niso bile porabljene za kakšno zdravljenje," zagotavlja predsednica RSK za ginekologijo in porodništvo iz UKCL Andreja Trojner Bregar. "Nikoli ni bilo nekih jasnih podatkov v klinični medicini, z dokazi podprte medicine, da to zdravljenje komu pomaga. Tudi danes jih ni," dodaja predstojnik ljubljanske hematologije Samo Zver. Stroka je že leta 2009 odsvetovala rutinsko shranjevanje matičnih celic, iz dopisa bere Zver: "Verjetnost, da bo oseba potrebovala lastno popkovno kri za zdravljenje transplantacije rakotvornih matičnih celic v prvih 20 letih življenja je izredno majhna, znaša 0,001 odstotka do 0,004 odstotka." 

"Trenutno je to neka dota, neko bianco menica, nekaj na zalogo, kar bo morda nekoč prišlo prav," pojasni Trojner Bregar. A pride lahko prav le za krvne bolezni, opozarja Zver: "Včasih je bilo to predstavljeno, kot da si boš iz teh celic doma naredil omaro rezervnih delov. To nima nobene zveze. Takrat so nekateri rekli, da bomo iz tega čez par let znali delati nove organe, kar se niti približno ni izpolnilo." Gre le za lepe reklame in obljube za katere ljudje odštejejo visoke vsote, meni Zver, medtem pa podjetja ne opozorijo na pomanjkljivosti: "Problem teh celic je, da jih je zelo malo. Samo tretjina teh odvzemom je takšnih, da vsebuje dovolj celic, da se presadek sploh prime."

Vse dokler bo to področje, kot pravi Zver, temeljilo le na teoriji, bo stroka, dodaja Trojner Bregar, odsvetovala, da bi za takšno shranjevanje starši jemali celo posojila.