V letih 2003 in 2004 je maturant Igor Šimenc s pomočjo ponarejene diplome zasedal delovno mesto sekretarja z bruto plačo milijon tristo tisoč tolarjev. Z vsemi prištetimi bonitetami in stroški pa je podjetje v dveh letih stal 42 milijonov tolarjev. Tudi medijska odmevnost primera je botrovala ukrepanju Slovenskih železnic, ki so januarja sprejele sklep o izredni odpovedi delovnega razmerja in ga kljub temu, da Šimenca zaradi bolniškega staleža dvakrat ni bilo na zagovor, tudi uresničili. Zaradi domnevne nezakonite odpovedi zaposlitve pa je Šimenc zoper železnice vložil tožbo.
Jožef Klavdij Novak iz Odvetniške pisarne Čeferin je januarja letos dejal, da menijo, da je delodajalec storil bistveno kršitev postopka, saj delavcu ni omogočil zagovora, ki je v tovrstnih postopkih obvezen.
A je sledila izvensodna poravnava - o njeni vsebini v odvetniški pisarni Čeferin molčijo, iz železnic pa so nam sporočili le, da so se s tem ognili dolgotranjemu pravdanju. In zakaj železnice niso tožile Šimenca, čeprav so to večkrat napovedali? Ker nimajo pravne podlage za zahtevek povračila plač in drugih prejemkov, so odgovorili.
Šimenc je namreč svoje delo dejansko opravljal, da tudi dovolj kvalitetno bi najbrž potrdil njegov takrat nadrejeni Blaž Miklavčič. Zato je vprašljiv tudi izid kazenskega postopka - obtožni predlog tako zoper Šimenca kot Miklavčiča, je tožilstvo v začetku marca poslalo okrajnemu sodišču - ki se z zadevo še ne ukvarja.
Preverili smo tudi, kaj se je zgodilo z ostalimi tremi lastniki ponarejenih diplom, odkritih na Slovenskih železnicah. Izrečena denarna kazen eni osebi, druga je bila premeščena na nižje delovno mesto, s tretjo pa so sporazumno prekinili delovno razmerje.
