Pred slabim tednom dni smo generalni državni tožilki poslali pisno vprašanje, kakšne so ugotovitve notranjega nadzora v zadevi SIB. Cerarjeva nam je odgovorila, da je notranji nadzor izkazal, da je pošiljka prispela v enem izvodu na Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani, kjer je bila vpisana in obravnavana, v enem izvodu pa na Vrhovno državno tožilstvo, kjer je vpisan v dohodni knjigi le prihod.
V nadaljevanju je zapisala še, da kljub intenzivnemu pregledu pošiljke niso našli in je zatorej tudi niso obravnavali.
Gradivo je torej prispelo le na okrožno tožilstvo, na vrhovnem pa se je izgubilo. Ob tem se seveda poraja vprašanje, kako se kaj takega sploh lahko zgodi. Ena od možnosti, kot pravi Cerarjeva, je naslednja:
Če je pošiljatelj na pošiljko najprej napisal ime osebe, potem ime institucije in zatem še naslov, to pomeni, da je pošiljka osebna in v dohodni knjigi ni zapisana.
Če pa pošiljatelj najprej napiše ime institucije in zatem ime osebe, pa to pomeni, da je pošiljka uradna in se o njej vodi evidenca.
Možno je torej, pravi Cerarjeva, da je mestni svetnik Dimitrij Kovačič, ki je gradivo poslal na obe tožilstvi in to s poštnim potrdilom tudi dokazal, namesto uradne pošiljke poslal osebno in je ta pač izginila neznano kam.
Še naprej pa ostaja sporno tudi, kaj vse je bilo v gradivu.
"Dobili smo magnetogram seje mestnega sveta, kjer so se prepirali celo noč in magnetogram ni podlaga za kazenski postopek ..." je v oddaji TV Klub zatrdila Cerarjeva.
"Jaz mislim, da ona zelo dobro ve, da je dobila prijavo, katere sestavni del je bilo tudi gradivo. In del gradiva je bil magnetogram. Pa tudi če res bil samo magnetogram, je ta tako obsežen in bi bilo iz njega zelo jasno razbrati v tem poslu, ko se je kupovala SIB banka, marsikaj takega, kar je vredno preiskave," je povedal Kovačič.
A pred dvema letoma, ko je omenjeno gradivo poslal, še pravi Kovačič, policije in tožilstva to ni zanimalo. Čeprav danes, o tem, da so bila v primeru SIB storjena kazniva dejanja, ni nobenega dvoma.
