Zgodovina finančnih posojil oziroma plasiranja sredstev, kot temu pravi Mirko Jelenič, se je na Rdečem križu začela najmanj v začetku devetdesetih let. Na seznamu posojilojemalcev, ki so do sedaj znani javnosti, so se znašla podjetja Energoplan, Perspektiva, odvetniška pisarna Mira Senice, podjetnik iz Prevalj Vladimir Zaluberšek, neko podjetje iz Sežane. Posojilojemalci so bili večinoma dejavni na Rdečem križu ali pa so bili poslovno povezani z njim.
Javnost je za dvomljive posle humanitarne organizacije zvedela šele potem, ko se je začelo govoriti o podjetju Slorku, ki je v stoodstotni lasti Rdečega križa. Slork je pred nekaj leti 80 milijonov tolarjev posodil podjetju IRT, katerega lastnik Srečo Kirn je bil do nedavnega član nadzornega odbora Slorka in član glavnega odbora Rdečega križa. Kirn vsega denarja ni vrnil in tako je zgodba prišla v javnost.
Ni dvoma, da sta na Rdečem križu zatajila tako zunanji kot notranji nadzor. Za posojanje denarja je tudi večina pristojnih organov Rdečega križa in Slorka zvedela iz medijev.
"Kot predsednik Rdečega križa sem imel skladno s statutom predvsem pooblastila, da se ukvarjam s humanitarno dejavnost organizacije. Delovanje predsednika je prostovoljna in neplačana funkcija. Jaz sem za delovanje v ugledni organizaciji, na katerega sem bil ponosen, koristil svoj prosti čas," je povedal bivši predsednik Vladimir Topler. S financami so se ubadali drugi.
Na Unicefu in na Karitasu zatrjujejo, da imajo pri njih dober nadzorni sistem nad financami. "Potrebno je imeti kontrolo nad vsakim tolarjem, ki mora biti namensko porabljen," zatrjuje generalni tajnik Slovenske Karitas Imre Jerebic. Karitas tudi nikoli ni plasiral denarja drugam kot v banke: "načelo mednarodne Kartas je, da se sredstva čimprej posredujejo tistim, ki jih potrebujejo, zato tudi nimamo denarja, ki bi ga varčevali."
Posle Unicefa vsako leto preverja tudi zunanja revizija, kljub temu pa je njihova ambasadorka Milena Zupančič ob vseh zapletih na Rdečem križu pri svojih ljudeh zahtevala natančne podatke. Po njenih zagotovilih ni Unicef denarja darovalcev nikoli vezal v kakšne naložbe.
Kljub temu pa je Unicef posojal sredstva od prodaje svojih izdelkov; lani so denar vezali pri petih podjetjih - med drugim tudi pri Konti, podjetju Sreča Kirna, vendar so denar z razliko od Rdečega križa dobili nazaj. Letos pa imajo v neki borznoposredniški hiši še vedno naloženih 21 milijonov tolarjev.
Med tremi humanitarnimi organizaciji obstaja velika razlika tudi v sistemu financiranja. Rdečemu križu nameni država neprimerno več sredstev kot Karitasu in Unicefu, veliko denarja pa dobi tudi od Loterije Slovenije.
Unicef je predvsem odvisen od donacij in prodaje svojih izdelkov. Za slovensko Karitas največji del sredstev, obleke, obutve in drugih darov zberejo župnijske Karitas. Vsekakor pa je humanitarnim organizacijam skupno to, da natančnih pravil, ki bi določali financiranje in poslovanje, ni.
Zakon o Rdečem križu njegovo financiranje opredeljuje v vsega skupaj enem stavku. Tako še vedno ni jasno, ali so bili posli Rdečega križa nezakoniti, kot pravijo nekateri pravniki ali zakoniti, kot ves čas poudarja Mirko Jelenič. Po njegovem mnenju namreč uspešno poslovanje Rdečega križa nekoga hudi moti in je vsa afera le neupravičen medijski linč.
