Aditive najdemo skoraj povsod, tudi tam, kjer niso nujno potrebni

Če si vzamemo čas in ob nakupu predpakiranih izdelkov preberemo seznam sestavin opazimo celo množico E-jev in 'neznanih izrazov'. Proizvajalci namreč namesto E-jev pogosto navedejo značilna imena aditivov, ki jih večina potrošnikov ne pozna in ob hitrem pogledu na seznam sestavin ne prepoznajo, da gre za aditiv, pojasnjujejo na Zvezi potrošnikov Slovenije (ZPS). "Označevanje aditivov ureja Uredba (EU) št. 1169/2011 o zagotavljanju informacij o živilih potrošnikom, na seznamu sestavin morajo biti označeni z imenom kategorije, ki mu sledi značilno ime aditiva ali s črko E in številko (npr. emulgator: sojin lecitin ali emulgator: E 322)," dodajajo.

A aditivi niso potrebni v vseh živilih. Skladno z zakonodajo EU jih lahko dodajajo živilom le, kadar prinašajo prednosti in koristi za potrošnika. Skupaj z encimi in aromami morajo izpolnjevati eno ali več nalog, kot so ohranjanje hranilne vrednosti živil, zagotavljanje nujno potrebne sestavine ali komponente živil za posebne prehranske namene, krepitev kakovosti ali stabilnosti živil, izboljšanje senzoričnih lastnosti, ipd. Njihova uporaba ne sme biti namenjena prikrivanju slabih surovin ali nehigienskih proizvodnih praks ter ne sme biti zavajajoča.

Varnost aditivov

Na ZPS pojasnjujejo, da smejo proizvajalci uporabljati le odobrene aditive, pri čemer za različne kategorije živil lahko veljajo tudi omejitve glede vrste in količin dodanih aditivov. V nepredelanih živilih, kot so mleko, sveže sadje in zelenjava, sveže meso, je na primer dovoljenih le nekaj aditivov oziroma njihova uporaba sploh ni dovoljena. V visoko predelanih živilih, kot so slaščice, slani prigrizki, aromatizirane brezalkoholne pijače, je dovoljeno večje število aditivov, zato jih proizvajalci tudi več uporabljajo. Z njimi namreč nadomeščajo uporabo dražjih, naravnih sestavin, in izdelkom podaljšujejo rok uporabe. 

"Aditivi, ki jih dodajajo živilom, morajo izpolnjevati merila iz Uredbe (1333/2008), varnost posameznega aditiva preuči Evropska agencija za varno hrano (EFSA), ki na podlagi znanstvenih dognanj določi, v kakšnih količinah ga je dovoljeno dodajati živilom," sporočajo iz ZPS in dodajajo, da pri tem ne ugotavljajo, kakšno je njihovo medsebojno učinkovanje, saj je zaradi številnih aditivov to izjemno težko proučiti. To pa je razlog, da pravzaprav nihče ne more napovedati posledic dolgoročnega uživanja živil, ki vsebujejo veliko aditivov. Zato na ZPS svetujejo: "Vedno sledite preprostemu nasvetu – izbirajte in uživajte živila, ki jih vsebujejo čim manj."

Sprejemljiv dnevni vnos

Nekatere snovi so v koncentracijah, kot se uporabljajo v živilih, splošno prepoznane kot varne, zato dodajanje ni posebej omejeno oziroma dodano količino določa tehnološka potreba (npr. askorbinska kislina, ocetna kislina, agar, magnezijev klorid ...). Ker pa bi nekateri aditivi v višjih koncentracijah lahko škodili zdravju ljudi, jim EFSA določi sprejemljiv dnevni vnos (ADI), ki se podaja na kilogram telesne mase na dan. To je znanstveno dokazana količina snovi, ki jo lahko na dan zaužijemo brez tveganja za zdravje. Aditivi z vrednostjo ADI lahko za nekatere ljudi pomenijo tveganje za zdravje, predvsem naj jih ne bi uživali otroci do treh let, saj zaradi manjše telesne mase hitreje presežejo vrednosti. Otroci so v tem pogledu še posebej občutljiva skupina, saj proizvajalci v želji, da bi naredili otrokom čim bolj všečne izdelke, tem dodajajo številna barvila in druge aditive. 

Aditivi niso vedno nujno potrebni

Proizvajalci prevečkrat dodajajo aditive zaradi »kozmetičnih« razlogov, da naredijo izdelke bolj zanimive, privlačne. Poudarijo barvo, spremenijo okus, teksturo ali videz, čeprav s tehnološkega in varnostnega vidika uporaba aditivov ni potrebna (na primer barvila in ojačevalci okusa). V živilih bi jih lahko bilo manj, če bi proizvajalci izboljšali recepture, denimo barvila zamenjali z ekstrakti in drugimi pripravki sadja. V proizvodnji bi se lahko izognili dodajanju številnih aditivov tudi s higiensko ustreznim in strokovno vodenim ter nadzorovanim tehnološkim procesom. V takem primeru, sploh ko so na trgu na voljo primerljivi izdelki brez dodanih aditivov, so v živilu nepotrebni. 

Ponekod nujni

Kljub prizadevanjem, da bi se povečala proizvodnja tako imenovanih 'clean label' prehranskih izdelkov, ki bi vsebovali čim manj aditivov in drugih nepotrebnih dodatkov, pa je uporaba določenih aditivov pri nekaterih pekovskih izdelkih nujna. Pri ohlajenih in zamrznjenih pekovskih izdelkih, namenjenih dopeki, brez dodatka aditivov skoraj ni mogoče narediti kakovostnega izdelka. "V večini zamrznjenih rogljičkov smo tako našli veliko različnih aditivov, medtem ko smo jih pri kruhu zasledili le nekaj – kljub sicer dolgemu seznamu sestavin," pojasnjujejo v ZPS.

Nekateri proizvajalci pekovskih izdelkov sicer uspešno nadomeščajo uporabo aditivov z uporabo kislega testa ali drugih tehnoloških sredstev, kot so encimi, encimsko aktivna sojina moka, ipd., daljšo uporabnost pa poskušajo doseči tudi z uporabo različnih metod zaščite izdelka po izdelavi (termična obdelava in pakiranje). Tudi pri tržnih pregledih zamrznjenih rogljičkov in polnozrnatega kruha so v ZPS med sestavinami tako pogosto našli različne encime, ki jih ni treba deklarirati kot aditive.

Na ZPS opozarjajo, da lahko potrošniki s svojo izbiro vplivamo na ponudbo. "Z nakupom živil, ki vsebujejo manj aditivov, spodbujamo proizvajalce k preoblikovanju in spremembi receptur," pravijo.