Z Marto Satler sva se prvič srečali, ko je stopila z avtobusa na postaji pred Onkološkim inštitutom. Njen nasmeh ni le del vljudnostne geste, je del njene pozitivne, vedre in optimistične osebnosti. "Prvič sem jaz sem prišla kot pacientka. Mene so za raka na črevesju operirali na Jesenicah, potem sem tukaj začela hodit na kemoterapijo. Takrat sem mislila, da je to ena grozna hiša. Ker so vsi imeli občutek, da sta rak in smrt z enačajem povezana," priznava Satlerjeva. 

Od takrat sta minili že dve desetletji. Dvakrat na teden se še vedno sprehodi čez park. Le da z drugačnim namenom in občutki, saj je zdaj prostovoljka Združenja Europa Colon.

Ob ponedeljkih in četrtkih vrata na stežaj odpre za vse, ki potrebujejo informacije, nasvete, tolažbo. "Jaz imam enostavno ljudi rada in se mi zdi, da če jim kakor koli s tem, da si tukaj, pomagaš, si naredil svoje."

Vrata Onkološkega inštituta vsak dan prestopi več kot 1000 ljudi. In tako je bilo tudi v času našega snemanja. Nekateri so zdravljenje uspešno končali, spet drugi so prav danes slišali besedo, zaradi katere nič ne bo več tako, kot je bilo še včeraj. "Zdravniki nimajo veliko časa, da bi se z njimi pogovarjali. 20, 30 pacientov zunaj čaka, zato odidejo polni vprašanj in polni stisk," pravi Marta. Takrat jih pred ambulanto pričakajo prostovoljci, jih odpeljejo v svoje prostore in jim ponudijo ramo. Številni tudi jokajo, stisk pa pogosto ne delijo niti z najbližjimi.

Del njenega poslanstva so tudi odhodi. Najtežje je, ko se poslavljajo mladi ljudje. "Sem ga prijela za roko in sva več ali manj bila tiho, ampak čutiš pa en občutek, da mu je lepo, da je nekdo zraven njega," intimne trenutke opisuje Marta, ki se spominja gospe, ki je imela veliko željo, da bi se še enkrat sprehodila po parku. "In sem jo jaz peljala. In sva se pogovarjali. Tako, kot da ni nič. Potem sem jo peljala gor in nato srečala zdravnico in jo vprašala: 'Ali je bila v redu, ker je v parku delovala zelo živahna. Zdravnica je odgovorila, da je na žalost že umrla."

Zgodbe Onkološkega inštituta niso le zgodbe o smrti, so tudi zgodbe o življenju in novih začetkih. "Tisti pa, ko pridejo, me najprej na kavo povabijo, ker smo se tako dogovorili. Kar nekaj jih je, ki pridejo sem in rečejo, da so me prišli pogledat, ker sem tako pozitivna, in potem grejo." 

Ko je bila na drugi strani, v vlogi bolnice, ji je bilo najtežje, da so se je ljudje zaradi strahu pred smrtjo izogibali. "Kadar koli sem koga srečala, je pozdravil, a ni imel časa. Ljudje so mislili: 'Pa kaj je tako zadovoljna, saj bo itak umrla.'" 

Postajala je depresivna in ni želela, da bi jo krog bolezni posrkal vase, zato se je po koncu kemoterapije odpravila v Afriko. "Takrat sem si rekla, da vem, da v Afriki ni zdravnikov, to se pravi, da bom hitro umrla, pa vedno bo kdo zraven mene, ker so dobri ljudje. Če se bom pa pozdravila, pa toliko boljše, bom pa prišla nazaj kot drug človek. In res je bilo tako ." 20 let kasneje je še vedno tu. 

Poplave so ji uničile dom

V jugozahodni Ugandi so začele nastajati tudi fotografije. Kot prostovoljka je otroke učila kuhati, šivati, brati. Vzpostavili so prve knjižnice in pridobili sredstva za bazen, kjer so otroke učili plavati. Vse skupaj je kot prostovoljka v Ugandi preživela kar tri leta, v Sloveniji pa je s predavanji zbirala sredstva in iskala botre za afriške otroke.

S trijezično slikanico Hišica z dvema oknoma širi obzorja. Skozi levo okno se iz Afrike vidi po svetu, skozi desno pa mi lahko pogledamo v Afriko. Prostovoljka z dušo in srcem se je v katastrofalnih poplavah znašla na drugi strani. "Voda je bila v stanovanju, skočila sem skozi okno. Sosedje so en čoln napihovali, da me bodo prišli rešiti, ker sta dve reki tekli vsaka na svoji strani," se spominja avgustovske ujme. 

V hišo v Škofji Loki se še vedno ne more vrniti. "Čeprav se pri nas sliši, kako smo sebični, pa tako naprej. Ni res. Kadar je treba, mladi res pomagajo. In res, jaz sem neskončno hvaležna vsem. Nobenega nisem poznala, pa so kar prihajali z vsepovsod. In takrat vidiš, da nismo slabi ljudje Slovenci."

Bila je lekcija, ki jo je pripeljala do dragocenega spoznanja. "Vem, da so ljudje dobri in da če bom rabila pomoč, jo bom tudi dobila. Tudi v Sloveniji, tudi v zdravstvu."

Za svoj 80. rojstni dan, do katerega jo loči še leto in pol, se bo preselila v gospodinjsko skupnost za starejše v Davči. Za seboj bo pustila vso materialno navlako in se pogumno podala v neokrnjeno naravo, daleč od mestnega vrveža, kjer si starostniki medsebojno pomagajo in skrbijo drug za drugega.