Iskanje preživelih v ruševinah: 'Psi so naučeni na vonj živega človeka'

V Sloveniji je okoli 80 parov vodnikov in psov, ki so usposobljeni za iskanje v resničnih situacijah in so na intervencijski listi za aktivacijo v primeru nesreče v okviru sistema zaščite in reševanja. Deset parov ima tudi licenco za reševanje v tujini, zato so bili v začetku februarja aktivirani ob potresu v Turčiji. 

Reševalni psi se usposabljajo za iskanje v ruševini, pogrešanih v naravi in zasutih v plazovini. Pri tem velikokrat velja zmotno prepričanje, da se psu pred začetkom iskanja ponudi "krpico" oz. osebni predmet z vonjem pogrešanega. "Pri iskanju pogrešanih v naravi ali ruševini pes izloči vse gibajoče osebe in se osredotoči le na nepremične žive osebe oz. vonj živega človeka, saj je prioriteta rešiti žive ljudi. Ko pes tako osebo najde, to lastniku nakaže z laježem," potek reševanja iz ruševine opiše vodnica Tamara Bonasera, ena od članic ekipe. 

Pes torej išče živo osebo. "Vsi živi ljudje imamo individualen vonj, mrtvi imajo vsi enakega. Naši psi so naučeni na vonj živega človeka," pojasnjuje Bonasera, ki poudarja, da mora lastnik svojega psa res dobro poznati, kar se izrednega pomena izkaže pri iskanju pogrešane osebe, ki se lahko premika, hodi, na primer oseba z demenco. 

Take osebe reševalni pes namreč ne bo oblajal in s tem tudi ne naznanil, da je osebo našel, jo bo pa iz radovednosti šel pogledat. "Lastnik mora zato natančno opazovati psa in spremljati njegovo pot, da takoj vidi, ali smer njegovega gibanja nakazuje na najdbo, tudi če ne laja," o pasteh na terenu pravi vodnica. 

Iskanje pogrešanih z reševalnimi psi se je že v več primerih izkazalo tudi za hitrejše in natančnejše, saj je za prečesavanje sto metrov dolgega pasu v naravi potrebnih več deset ljudi, ki pa jih lahko nadomesti le en pes, kar je dobrodošlo predvsem na težje dostopnih terenih. Zgodilo se je tudi, da so ljudje pogrešanega, ki je bil v gozdu prekrit z grmovjem, večkrat spregledali, za njimi ga je nato našel pes. 

Reševalni pes se pri iskanju oseb zanaša le na svoj voh. "Tako intenzivno kot človek voha žlico kisa, bo pes zavohal tudi žlico kisa, ki bi jo zlili v olimpijski bazen," o preciznosti pasjega voha pravi Bonasera, ki je vodnica psu Bazuku. 

Od poznavanja prve pomoči, vrvne tehnike in GPS do transporta s helikopterjem

Pri iskanju v ruševini pes zazna že najmanjši izvor vonja, tudi do štiri metre globoko. "Pes zalaja točno na mestu najmanjšega izvora vonja, zato lahko tudi reševanje steče takoj," pojasnjuje Bonasera.

Vodniki imajo sicer pse različnih pasem, pri čemer so nekatere pasme nekoliko bolj efektivne in se lažje učijo, a pasma ni pogoj. "Bolj je pomembno, da pes ni prevelik in se lahko spretno giba po ruševini, pa tudi ne premajhen, da lahko ovire preskoči. Pri iskanju pogrešanih pa za psa teh ovir ni," o vplivu pasme na šolanje psa pojasni vodnica.

Pot do naziva vodnika z reševalnim psom je sicer dolga. Preden lahko sploh pristopita k izpitu, morata lastnik in pes poznati potresne nevarnosti ter nevarnosti v ruševinah in gorah, prvo pomoč za ponesrečence in pse, osnove orientacije, uporabo GPS, radijskih vez, vrvne tehnike, tuj jima ne sme biti niti transport s helikopterjem. 

Urjenje psa se začne takoj, ko pes dobi svoj dom. "Že kot mladička ga moraš izpostaviti čim več različnim situacijam, s katerimi se bo lahko v prihodnje moral spopasti. Da ima pes stik z drugimi ljudmi in živalmi, jih zna ignorirati in je vajen hoje po neprijetnem terenu," razlaga vodnica. Pes lahko izpit prvič opravi po približno treh letih šolanja. 

"Pes ukaze vodnika izpolnjuje, ker ve, da bo prejel nagrado"

Aktivna doba psa reševalca je okoli deset let in v tem času morata tako vodnik kot pes vzdrževati kondicijo in znanje, kar na vsako leto in pol dokazujeta na testni preizkušnji. 

Reševalni psi so na prvem mestu reševalci in ne tekmovalci, poudarjajo vodniki. Nekateri se sicer nato odločijo, da bodo svoje znanje preizkusili na tekmovanju. Med njimi tudi Tamara in njen Bazuk, ki imata treninge z ekipo trikrat tedensko od tri do štiri ure, vikend treninge z drugimi enotami, da se pes ne navadi le na nekaj vonjev in oseb. Pogosto gredo na treningu tudi v tujino, saj v Sloveniji razen ruševine na Igu ustreznih objektov za treniranje nimajo. 

Prav dober trening pa je ključnega pomena, saj je pes takrat izpostavljen različnim situacijam in ljudem. In kar je najbolj pomembno: za uspešno delo na treningu dobi nagrado. "Pes ukaze vodnika izpolnjuje, ker ve, da bo prejel nagrado. Po iskalni akciji nagrade sicer ni, a pes ve, da bo nagrajen še malo več takoj ob naslednji priložnosti," o motivih psa pravi Bonasera. In kakšne so nagrade? "Odvisno od psa," nadaljuje. Nekateri imajo rajši hrano, drugi igro ali igračo. 

V začetku junija je nagrado za svoje delo prejela tudi ekipa Enote reševalnih psov Slovenije pod okriljem Kinološke zveze z osvojenim tretjim mestom na svetovnem prvenstvu.

Kako poteka tekmovanje v iskanju v ruševini? "Pomembna je bila usklajenost ekipe, vodja je določil taktiko iskanja, kje in kako se bomo vsega lotili. Nadzorovati je moral delo vseh treh psov, vodniki pa smo mu morali sproti javljati, kaj se dogaja na terenu s psom," tekmovanje na svetovnem prvenstvu opisuje Bonasera.

Pri poslušnosti pa so ocenjevali usklajenost psa in vodnika ter celotne ekipe. "Pomembne so podrobnosti, da pes ne hodi preblizu vodnika, se ustavi takoj na poziv, s tačko doseže zadnjo prečko na lestvi, se ustavi na prvi tretjini gugalnice in podobno," je le nekaj od zahtev na tekmovanju. 

Za igro in disciplino pri psu morajo vodniki sicer skrbeti prav vsak dan, priznava Bonasera, ki poudarja, da vsi vodniki delo na intervencijah opravljajo prostovoljno, biti vodnik s psom reševalcem pa da je način življenja.