91-letni frizer: Danes so frizure grde

Janez Novak se je rodil novembra 1933. Dobro vidi, roke se mu prav nič ne tresejo, glava pa odlično deluje. Pravi, da je vsak dan, ko si slabe volje, za vedno izgubljen. Kot je povedal za rubriko Vaš svet v oddaji Svet na Kanalu A, se je začel učiti za frizerja pri 13 letih in pol, ko jih je imel 15 je bil že pomočnik. "Mojster me je imel zelo rad, dobro me je plačal. Pri njem sem ostal 12 let, nato pa sem šel na svoje. Takrat je bil name kar malo jezen," se spominja 50. let prejšnjega stoletja.

"Imel sem cel kup stalnih strank, ki so me imele zelo rade. Ob dveh, ko so končali z delom, so drli k meni v salon, medtem ko so čakali na vlak, da jih odpelje domov, sem postrigel dve ali tri stranke. Tudi inženirje in direktorje iz bližnje tovarne sem strigel in bril. Ti so k meni hodili že dopoldne, med službo. So izkoriščali sistem, veste," se skrivnostno nasmehne. Na vprašanje, ali še ima stalne stranke, prikima, a realno pove, da jih je večina žal že umrla. "Se pa pri meni recimo že vsa ta leta striže Tonček iz Vrbe, še v obrtno šolo sva skupaj hodila. On je še starejši od mene, 93 jih ima, pa se pripelje z avtomobilom. Hitro ga uredim, potem pa se še dolgo pogovarjava," pravi. In ja, pogovarja se zelo rad. Tudi nam z veseljem pojasni, kako on vidi razliko med frizurami nekoč in danes: "Frizerstvo je čisto drugačno kot je bilo včasih. Zdaj so frizure, ne morem reči drugače, grde. Vsaj zame. Vse ženske bi imele ravne lase, pa stopničasto striženje, pa balin pri moških, to je grdo."

Ker tako obožuje družbo, hodi tudi na pevske vaje – skupaj z najmlajšim od svojih štirih otrok. "Najbolj sem hvaležen za to, da lahko pri meni poje. Tudi dar petja mislim da imam po njem. Sem pa zborovodja, tako da poje pri dveh mojih zborih,"  pravi sin Peter. Dvakrat na teden pride po njega in ga vzame s seboj na vaje, enkrat v Kranjsko Goro in enkrat na bližnje Jesenice. K petju v zboru Društva upokojencev Jesenice ga je spodbudil Franc Jelenc, najstarejši član, ki šteje celo dve leti več kot Janez. "Veseli smo. Včasih so rekli: 'Toliko ste stari, da vas družba ne bo iskala, iščite vi njo.' Zato jo iščemo pri pevcih. In veseli smo, da smo jo našli, da se lahko vsakič nekaj naučimo, damo od sebe in živimo zdravo pa veselo," pravi Jelenc.

"To je za mojo dušo, to mi dušo da. Že celo življenje rad pojem. Že doma smo veliko peli, skupaj z mamo in očetom," pravi frizerski mojster, ki torej že vse življenje živi na Koroški Beli, le nekoliko nižje z brega se je preselil. S starši so bili doma v večstanovanjski hiši, njegov spodnji sosed je bil vrstnik Franc Košir, kasnejša legenda Avsenikov: "Ves čas sva se igrala in sva se seveda pogosto skregala in včasih tudi malo stepla. Potem sem pa jaz jokal v zgornjem nadstropju, on pa v spodnjem. A v resnici nisva dolgo zdržala eden brez drugega. Ni minilo dolgo, ko sem že stal pri oknu in gledal, kdaj bo prišel na dvorišče."

Kljub častitljivim letom, praktično nima zdravstvenih težav. Zdravil, z izjemo tistih za redčenje krvi, ne jemlje.  "Jem lahko, spim tudi dobro – no, včasih malo slabše, kadar je kakšna luna, takrat mislim da vse malo meče," se zasmeji. In prav smeh je po njegovo glavni krivec za tako dolgo in zdravo življenje: "Sploh se ne morem grdo držati, jaz sem ves čas nasmejan. In človek ne sme biti jezen sam nase. Saj na svetu smo, da živimo, delamo in pomagamo drug drugemu. Ljudi moraš imeti rad." Pa še en recept ima za dolgo življenje – telesna aktivnost. "Vse življenje sem hodil v hribe, bili so moja poslastica. V soboto sem šel recimo na Stol, po eni strani gor pa pod drugi dol, sedem ur sem hodil brez ene same težave, meni je bilo to v zabavo. Ljudje pravijo, kako trapast sem bil. Jaz pa rečem, da so trapasti tisti, ki nikamor ne gredo, ki ne migajo. Danes otroci ne znajo niti hodit več prav, kaj šele da bi tekli. Kako žalostno je to," pripoveduje.

V gorah je spoznal tudi svojo bodočo ženo – Avstrijko, ki je prišla na obisk k sorodnikom v Slovenijo. "Teta je rekla, ali bi peljal eno na Triglav, in sem rekel: 'Ja, dobro, pa jo bom.' Spomnim, kako grdo me je gledal mojster, ker je bila ravno sobota in je bilo takrat največ britja. Vseeno sva šla gor na Triglav, na Staničevi koči sva spala," se nostalgično spominja. V nedeljo se mu je zelo mudilo v dolino, saj je imel naslednji dan v Ljubljani izpitno vožnjo. Izpit je opravil, Angela pa je ostala. Do lani, ko je ovdovel. Presrečen je, ker na stara leta ni ostal sam – da ima tri sinove in hčerko pa pet vnukov in dva pravnuka.

Nihče od njegovih otrok ni frizer, pustil jim je, da so vsak po svoje iskali srečo. Ker, pravi, življenje je tvoje, kot je tvoja tudi odločitev, kako ga boš živel. "Ni težko živeti, eni komaj čakajo, kdaj bodo umrli, jaz pa ne, jaz pa čakam, koliko časa bom še živel," sklene svojo iskrivo pripoved.