Italijanska in takratna jugoslovanska vlada sta 12. novembra 1920 v italijanskem mestu Rapallu podpisala Rapalsko pogodbo, v kateri se je Jugoslavija odrekla velikanskemu delu ozemlja, zunaj Jugoslavije pa je zaradi nje ostala približno tretjina slovenskega narodnostnega ozemlja.
Italiji so pripadli Goriška, del Notranjske, Trst, Istra, otoki Cres in Lošinj, Lastovo, Palagruža in mesto Zadar. Reka je v začetku dobila status svobodnega mesta, vendar pa je Jugoslavija Italiji dve leti kasneje priznala pravice tudi nad tem mestom. Pol milijona Slovencev in Hrvatov je s podpisom Rapalske pogodbe prišlo pod Italijo. V skladu z Rapalsko pogodbo je meja med državama potekala po črti Peč - Triglav - Blegoš - Hotedrščica - Planina - Snežnik - Kvarner.
Veliko razočaranje za Slovence
Za Slovence je bila Rapalska pogodba veliko razočaranje. Slovenski politiki so ob določanju meja ob koncu prve svetovne vojne pokazali mlačnost, nesposobnost za pogumne in vizionarske odločitve in neverjetno zaupanje v Združene države Amerike, ki pa so Slovence pustile na cedilu. Če ne bi bilo odziva posameznikov, kakršen je bil Rudolf Maister, bi od tistega dela Slovenije, ki je prešla pod Jugoslavijo, ostalo še precej manj, kot je, je prepričan slovenski zgodovinar Božo Repe.
Kot je še pojasnil Repe, je Jugoslavija boj za zahodno mejo izgubila že na Pariški mirovni konferenci po prvi svetovni vojni. Slovenci smo imeli na njej močno in strokovno podkovano ekipo kot del srbske delegacije - do podpisa prve mirovne pogodbe tedanje Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev namreč niso uradno priznavali. Vendar je med načelom o narodni samoodločbi in podpisanim tajnim Londonskim paktom prevladal drugi. ZDA so predlagale svojo vizijo razmejitve, t.i. Wilsonovo črto, ki je šla približno med kasnejšo rapalsko mejo in današnjo mejo, ne da bi Slovencem dala izhod na morje. Ta predlog je bil v obravnavi tudi po drugi svetovni vojni.
Italija je Wilsonovo črto zavračala in zahtevala dosledno uresničitev Londonskega pakta. Še več, zahtevala je t.i. Blejski kot, to je Zgornjesavsko dolino, Bled in Bohinj, češ da mora iz strateških razlogov imeti neposredno železniško povezavo z Avstrijo po svojem ozemlju. Zato, da bi si zagotovila dobro izhodišče, je ob koncu vojne ta ozemlja hotela tudi vojaško zasesti, čeprav je imela privoljenje antantnih sil le do črte, določene v Londonski pogodbi, in hotela priti celo do Ljubljane, kar pa so ji preprečili slovenski in srbski prostovoljci. Zaradi velikih italijanskih ozemeljskih apetitov na Pariški mirovni konferenci ni prišlo do sklenitve sporazuma.
Obema državama so zato naložili, naj se dogovorita sami, pojasnjuje Repe. Kraljevina SHS je bila takrat v šibkem položaju, z mnogimi nerešenimi mejnimi in drugimi problemi. Nanjo sta pritiskali Francija in Velika Britanija, ki sta hoteli uresničitev Londonskega pakta. Pogajanja so potekala v Italiji, s slabimi telegrafskimi zvezami, tako da je bila jugoslovanska delegacija, v kateri ni bilo Slovencev, praktično izolirana. Italijani so dosegli vse, kar so hoteli, in še več (kasneje še Reko), in sicer v zameno za nekaj floskul o prijateljstvu in antihabsburškemu paktu, ki pa je bil brez pomena, saj realnih možnosti za obnovitev monarhije ni bilo, je za STA še pojasnil Repe.
