60 let poroke: Vse, kar sva imela, sta bila dva prazna kovčka, star lavor in likalnik

Skupaj sta šla skozi težko mladost, ko sta se kot ekonomska migranta podala s trebuhom za kruhom, soočala sta se z neplodnostjo, posvojila otroka, ko je bil to velik tabu. Pred nekaj leti pa sta se soočila še s hudo diagnozo in velikim strahom, da bo ona umrla. Tokratni Vaš svet v oddaji Svet na Kanalu A je bil malo drugačen. Saj je novinarka Barbara Golub Ferenčak pripovedovala ljubezensko zgodbo svojih staršev.

Kati in Jure Golub sta se spoznala na poroki njenega brata. Ona je živela v Zagrebu, kjer je bila služkinja pri premožni družini, on pa je skupaj z njenim bratom delal v gradbenem podjetju, ki je takrat gradilo v Kranjski Gori. "Začela sva se pogovarjati. On se je cel večer motal okoli mene," se pošali Kati. Po poroki sta odšla vsak na svojo stran, njega so kot edinega, ki je v gradbenem podjetju sploh vedel, kaj je kuhalnica, z gradbišča premestili med lonce. "Kuhal sem po svojih najboljših močeh, lačni nismo bili. Ampak seveda sem si želel na teren, navijal sem za kuharico. Kati je bila takrat v Zagrebu zelo nezadovoljna, saj je družina, pri kateri je delala, z njo grdo ravnala. Pa sem vprašal delovodjo, če bi lahko prišla gor, delat v kuhinjo. Rekel je, da ni problema, in tako je prišla," Jure opisuje začetek njune skupne poti. 

Tako sta zaživela skupaj – dva najstnika iz hrvaškega Medžimurja, ki doma preprosto nista mogla priti do priložnosti za lepše življenje. "Pri nas je bilo vse zelo revno. Veliko nas je bilo, jaz sem bil najmlajši od enajstih otrok, doma nismo mogli biti vsi in se je mama pri okoliških kmetih dogovorila, da smo šli služit. Tako smo si zaslužili vsaj za hrano in obleko. Pomanjkljivost tega je bila, da sta imela delo in skrb za krave prednost pred šolo, zato velikokrat sploh nisem šel k pouku. Bili smo tako revni, da smo si z brati delili čevlje – eden jih je nosil dopoldne, drugi popoldne," svoje otroštvo opisuje Jure. Pri njej je bilo vendarle nekoliko lažje – Šafarićevi so imeli štiri otroke in dovolj premoženja, da so vsi lahko ostali doma: "Jaz sem pletla cekarje iz koruznega ličja, okopavala vinograde. Ves zaslužek sem skrbno prihranila in ga porabila, kaj bi tajila, za obleko in čevlje. Spomnim se, kako sem si kupila čevlje s peto in plisirano krilo, joj, sem bila čedna. A mama me je natepla, ker sem se ji zdela preveč nečimrna. Sestra je pridno hodila k maši, jaz pa sem raje pobegnila v kino ali na ples," se spominja Kati. 

Gradbeno podjetje, v katerem sta delala, se je znašlo v težavah in spet sta vzela pot pod noge ter se opravila v neznano. Zaposlila sta se v tekstilnem podjetju Ibi v Kranju, a ker nista imela denarja, sta si bivališče našla v vasi blizu Kranja, na kmetiji, kjer sta gospodarili dve sestri. "V Kranju je bilo takrat nemogoče najti stanovanje, pa sva torej stanovala na tej kmetiji, v eni sobici, veliki dva krat tri metre. Tam sva pomagala pri kmečkih in gospodinjskih opravilih in hodila v službo v Kranj," pravi Jure. Čez čas se je vendarle ponudila priložnost in dobila sta službeno stanovanje: "Dva prazna kovčka pa en star lavor in star likalnik. To je bilo najino premoženje. Vse, kar sva imela, sem peljal na kolesu pa še Kati zraven," slikovito opiše Jure. 

Ko sta bila končno na svojem in toplem, sta si vsaj malo oddahnila, čeprav sta ves čas vedela, da si nekoč želita svojo hišo, saj sta pogrešala stik z zemljo, in otroke. Hišo sta skozi leta odrekanj in ob gradbeni pomoči prijateljev v nekaj letih res zgradila, a otrok ni in ni bilo. Neplodnost brez medicinskega razloga, se je glasila uradna diagnoza. Za umetno oploditev se v časih, ko je bila ta še v povojih, nista odločila, sta se pa vpisala med kandidate za posvojitelje. "Najprej so nama ponujali dečka, a sva nato izvedela, da se mu biološki oče ni odpovedal. Midva sva si želela otroka, nisva pa se želela zanj prerekati na sodiščih, zato sva takrat zavrnila," pripoveduje Jure. V začetku decembra 1982 pa je iz kranjske porodnišnice prišlo pismo: "Pisalo je, da se je pred nekaj dnevi rodila punčka in naj jo prideva pogledat. Seveda sva takoj šla. Samo brez besed sva gledala, nakar sem jaz rekla: 'Tako črna je.' In Jure je odvrnil: 'Pa saj si ti tudi.' In je bilo odločeno. Ko si bila stara sedem dni, sva te prinesla domov. Veš kako majčkena si bila."

Vnukinja Larisa in vnuk Rožle pa velik vrt – to zakoncema Golub na jesen življenja daje smisel. Komaj že čakata, da se zemlja na pomlad spet prebudi, da bo narava spet radodarna. Na vprašanje, ali je starost lepa, ona odvrne: "Kakor si jo ustvariš. Zame je lepa, dokler lahko delam na vrtu, imam mačke, psa in kokoši. In pa seveda otroke."

Pred štirimi leti je v njuno življenje zarezala huda diagnoza. Zahtevna operacija se je zapletla, Kati je dobila sepso, mesec in pol je bila v umetni komi. "Takrat sem lahko samo razmišljal, da bo ozdravela in se vrnila domov. Nisem si želel priznati, da sploh obstaja še kakšna druga možnost," iskreno prizna Jure. "Težko je biti sam, ko si tako navajen eden na drugega," pa prida Kati. Vprašam ju, ali gre zgolj za navado ali tudi za ljubezen. Oboje, pravita, in priznata, da se imata še rada. "No, jaz imam njo, ona pa mene ne," se zasmeje Jure. 

In tako z mešanico humorja in navezanosti krmarita skozi življenje. Seveda se tudi prerekata. In prepirata. "Toda najpomembnejše je, da ga imam rada. Takega, kakršen je. Pa da se spoštujeva. Midva se nisva skregala do ... To hišo sva že imela pod streho, tlake za zgornje nadstropje sva betonirala. Jaz sem mešala beton, on pa je nekaj vpil name. Sem vrgla kanto v tla in mu zakričala, naj kar dol pride, pa si beton lepo sam gor pošlje," se danes v smehu spominja Kati. 

Ko se danes ozreta na svoje življenje, pravita, da je bilo pestro. "Bilo je dobro, a tudi slabo. Ampak zdržala sva drug ob drugem. Pomembno je, da slabih stvari ne tiščiš v sebi. Poveš mu, kaj misliš, pa greš naprej. Ali pa si malo tiho. Jaz mu vedno skuham kosilo, če hoče, naj poje, če ne, mu ni treba. To ni nič takega, to je življenje," je iskrena. Zavedata se, da bo eden nekega dne odšel in bo drugi ostal sam, a o tem ne razmišljata. Prihodnost bo tako ali tako prišla, pa če se s tem strinjata ali ne. Raje živita skladno s svojim motom, pravita: kar bo čas prinesel, to bova prestala.