32 let od tornada na Notranjskem: zakaj in kako sploh nastane?

Zadnji poletni mesec se je tistega leta začel z vremenom, ki pripada letnemu času. Po nižinah osrednje Slovenije so se vrstili dnevi z najvišjo temperaturo okoli 30 stopinj Celzija, vročino so občasno omilile le popoldanske nevihte. Po podatkih Agencije RS za okolje je bila povprečna temperatura zraka v Ljubljani v prvih 22. dneh meseca 22,0 stopinj Celzija, najvišja dosežena pa 32,6 stopinje Celzija. Vroče obdobje se je končalo z izrazito hladno fronto, ki nas je dosegla v popoldanskih urah 23. avgusta. Temperature so močno padle in se naslednji dan marsikje niso več povzpele nad 20 stopinj Celzija, Kredarico pa je prekrila celo pet centimetrov debela snežna odeja. Tako močna ohladitev sicer tudi v poletnih mesecih za naše kraje ni nič nenavadnega, saj vsako leto beležimo kakšen podoben primer. Tudi letos je sneg 25. junija za kratek čas pobelil visokogorje in bližajoči vikend bo postregel s podobno hitrim in izrazitim padcem temperature. A za razliko od množice preteklih prehodov vremenskih front je tistega iz avgusta 1986 spremljal razvoj vrtinčastega vetra, ki je svojo uničujočo pot začrtal od Novega Sveta pri Hotedršici do južnih obronkov Ljubljanskega barja, kjer je nato na območju Tomišlja oslabel.

Kdaj govorimo o tornadu?

Tornado je zračni vrtinec, ki se spusti k tlom iz nevihtnega oblaka kumulonimbusa. Njegov premer običajno znaša okoli 50 metrov, izjemoma pa lahko dosega tudi več kilometrov. Do sedaj največji izmerjeni tornado na svetu je bil zabeležen 31. maja 2013 v ameriški zvezni državi Oklahoma, natančneje v mestecu El Reno, ko je v premer meril kar 4,2 kilometra.

Tornado, ki je v večernih urah 23. avgusta 1986 pustošil na Notranjskem, je za seboj pustil sled, ki je bila ponekod široka do 100 metrov. Na svoji poti med Hotedršico in vzhodnim delom Ljubljanskega barja je povzročil ogromno škodo na stavbah, v gozdovih, na sadnem drevju in ostalih kmetijskih površinah. Nekaj oseb je bilo ranjenih, a k sreči smrtnih žrtev ni bilo. Celoten pas opustošenja je bil sicer dolg kar 34 kilometrov. Prav to ozko in dolgo območje ter dejstvo, da so bila drevesa podrta v različnih smereh, potrjujeta, da je res šlo za tornado.

Neposredno na poti tornada ni bilo meteoroloških meritev, zato so bile po dogodku opravljene ocene hitrosti vetra. Na podlagi hitrosti gibanja vrtinca – med 9 in 16 metrov na sekundo – ter izračunov, kakšna moč vetra je potrebna, da zlomi najdebelejša drevesa, je bilo zaključeno, da je hitrost vetra v vrtincu presegla 60 metrov na sekundo oziroma 216 kilometrov na uro.

Približno eno uro po začetku se je neurje umirilo, pomoč prizadetim pa je prišla hitro – pomagali sta tudi civilna zaščita in vojska. Dva dneva po dogodku se je izboljšalo še vreme in sanacija večine objektov je potekala dobro.

Kako nastane tornado?

Tornado se lahko pojavi ob nevihtnem vremenu, ki spremlja hitre menjave zračnih mas, kot se je zgodila tudi ob koncu avgusta 1986. Prvi pogoj za nastanek neviht je nestabilno ozračje, ko se topel zrak pri tleh dvigne nad hladnejšo okolico. Vendar to še ni dovolj za nastanek močne nevihte. V mirnem ozračju se bo nevihtni oblak hitro sesedel sam vase, saj bodo padavine kmalu prekinile dotok toplega in vlažnega zraka vanj, ta pa je nujen za obstoj nevihte. Celoten proces takšne nevihte, ki ji pravimo enocelična nevihta, traja približno eno uro. Nastane v brezvetrju in iz nje se ne more razviti tornado.

V primeru, da nad določenim območjem piha veter, katerega smer in hitrost se z višino spreminjata, obstaja možnost, da se območji dviganja in spuščanja v nevihtnem oblaku ne bosta prekrivali. V takem primeru se nevihte začnejo povezovati v skupke oziroma grozde, kar pripomore k izrazitejši in daljši nevihti.

V močno nestabilnem ozračju in ob močnih višinskih vetrovih se lahko razvijejo najmočnejše, tako imenovane supercelične nevihte, ki se od drugih ločijo po vrtečem se stebru zraka oziroma mezociklonu. Ta povzroči, da se vsa nevihtna gmota začne vrteti. Ker veter v spodnjem delu oblaka piha iz druge smeri kot v zgornjem delu, se padavine ne pojavljajo v območju, v katerega vzgornik dovaja topel in vlažen zrak. Taka nevihta je dolgotrajna, saj lahko traja tudi po več ur, prepotuje ogromne razdalje, povzroča pa močne vetrove, dež in točo.

V središču te nevihte se iz temne baze nevihtnega oblaka lahko spusti oblačna gmota, ki opozarja, da je dviganje v oblaku še posebej izrazito in gre pričakovati močno nevihto. Če bi stali blizu te oblčane gmote, bi čutili, kako v smer nevihte piha topel in vlažen veter, ki ohranja nevihto pri življenju. Ko se supercelična nevihta vrti, vrteči vzgornik skrbi za srkanje toplega zraka iz okolice, kar vrtenje le še pospešuje. V izjemnih primerih, kot je bil tudi ta na Notranjskem, se lahko vrtenje mezociklona prenese na lijak, ki se začne spuščati proti tlom in se pri tem oža.

Da takemu vrtincu rečemo tornado, se mora dotakniti tal. Zaradi trenja s tlemi se v središču tornada zračni tlak močno zniža, kar vrtinec še dodatno okrepi. Tlak znotraj tornada je lahko tudi za 100 ali celo več kot 200 milibarov nižji od okolice, saj vzgonski veter preprečuje, da bi se tlak v notranjosti vrtinca izenačil od zgoraj, sila trenja pa preprečuje, da bi zrak v tornado prišel iz okolice. Pri tem za notranjost tornada lahko govorimo o delnem vakuumu, tornado pa se še okrepi ter postane bolj stabilen. Tako velika tlačna razlika lahko povzroči eksplozije hiš. Večji tornadi se pogosto razcepijo na več manjših vrtincev.

Tornado zamre, ko se padavine in hladen dolnik razširijo okoli tornada in mu tako prekinejo dovod toplega zraka, zaradi česar se vrtenje upočasni. Tornado se tako stanjša in postopno izgine. Razlog za slabitev supercelične nevihte in tornada je lahko tudi pomik nevihte v okolje, kjer pogoji niso več primerni za njen nadaljnji obstoj. Zaradi teh dejavnikov supercelična nevihta počasi odmre. Njeni ostanki so od daleč vidni kot pas visoke oblačnosti in so posledica razvlečenega nakovala nevihte, ki se pojavi zaradi močnega vetra na velikih višinah.

Fujitova lestvica

Tipičen čas trajanja tornada je okoli 5 minut, najmočnejši pa lahko obstanejo tudi več ur. Moč tornadov ocenjujemo po hitrosti vetra in po škodi, ki jo povzročijo. Meteorolog Theodore Fujita je leta 1960 sestavil lestvico za razvrstitev tornadov, ki ima stopnje od F0, ki povzroči manjšo škodo, do F5, ki vase posrka vse, kar se znajde na njegovi poti.

Kje so tornadi najpogostejši?

Tornadi se najpogosteje pojavljajo ob hitrih menjavah vremena. Največ tornadov, in sicer povprečno kar 900 na leto, nastane nad Velikim nižavjem v Severni Ameriki, ki na vzhodu meji na Apalače, na zahodu pa na Skalno gorovje. Ker sta obe gorovji usmerjeni od severa proti jugu, ima hladen in suh zrak iznad Kanade neovirano pot daleč proti jugu, topel in vlažen zrak iznad Mehiškega zaliva pa lahko neovirano potuje daleč proti severu. Stik obeh zračnih mas povzroči nastanek številnih močnih neviht in tornadov, zaradi česar to območje pogosto imenujemo kar aleja tornadov.

Manjši in manj uničujoči tornadi so pogosti tudi na stari celini. Največ jih nastane na severozahodu in vzhodu Evrope, kjer je tudi največ nižavij. Slovenija je zaradi razgibanega reliefa manj izpostavljena njihovi nevarnosti.

Poleg tornada leta 1986 je bil le leto prej na meteorološki opazovalnici Gornji Logatec 13. junija 1985 zabeležen še en pojav tornada. Gre za edini primer v Sloveniji, ko je bil pojav tornada opažen na uradni meteorološki postaji. V večernem času je bil vihar v obliki lijaka viden približno dva kilometra od meteorološke postaje. Poškodovanih je bilo okoli 40 hiš. Tornado je domnevno divjal tudi 13. julija 2008 v Gozdu nad Kamnikom in v noči z 20. na 21. avgust 2014 v Mahničih na Primorskem.