25 let pozneje: kaj se danes dogaja z ozonsko luknjo?

Organizacija ZN za okoljski program je 16. september razglasila za mednarodni dan zaščite ozonske plasti. Zaščita izredno tanke in občutljive plasti ozona v stratosferi je življenjskega pomena, zato je bil pred točno 25 leti sprejet Montrealski protokol, s katerim so predpisali stopnjo omejevanja proizvodnje in uporabe ozonu nevarnih snovi, so sporočili z Agencije za okolje.

Zmanjšanje ozona v ozračju nad Antarktiko so opazili že leta 1975, vendar so podatke o tem prvič javno objavili šele leta 1985, ko so ugotovili, da se oktobra in novembra količina ozona nad Antarktiko iz leta v leto bolj znižuje. Satelitske meritve so pokazale, da je območje izrazitega redčenja ostro omejeno, zato so pojav poimenovali ozonska luknja.

Sprva so predpostavljali, da stratosfero onesnažujejo predvsem reaktivna letala, ki med drugim proizvajajo ozonu škodljive dušikove okside. Pozneje pa so ugotovili, da so glavni krivci za razpad ozona atomi klora, pojasnjujejo na Arsu.

Ozon uničujejo ljudje

Danes je splošno privzeta razlaga, da so za izginjanje ozonskega plašča krivi plini, ki smo jih proizvajali ljudje. Najpogosteje so to ogljikovodiki, ki vsebujejo klor. Uporabljali smo jih za potisne pline v razpršilih, v hladilnikih, plastičnih masah, topilih, za gašenje požarov ipd.

Slovenija je pogodbenica Montrealskega protokola, ratificirala je tudi vse preostale amandmaje in prilagoditve ter področje ravnanja z ozonu škodljivimi snovmi v celoti uskladila z zakonodajo EU.

Prevelika količina UV-sevanja je škodljiva za zdravje ljudi in okolje. UV-sevanju pripisujejo opekline kože, pojav kožnega raka, zlasti najnevarnejše oblike melanoma, poškodbe oči ter zmanjšano delovanje imunskega sistema.

Prav tako povzroča upočasnjeno rast rastlin, zaradi česar je lahko manj pridelka, propadanje občutljivih organizmov v vodah, npr. fitoplanktona, kar prizadene prehranski splet, propadanje različnih materialov itd. Znanstveniki se tudi vedno bolj zavedajo povezav med tanjšanjem ozonske plasti in podnebnimi spremembami, saj spadajo tako ozonu škodljivi plini kot tudi ozon med toplogredne pline.

Kaj se dogaja z ozonsko luknjo?

Ozonska luknja je duhove najbolj burila na začetku 90. let prejšnjega stoletja. Znanstveniki so ljudem povedali, da ima ozonska plast, ki življenje na Zemlji varuje pred škodljivimi žarki, luknjo, to pa je škodljivo tako za ljudi kot tudi živali in celo rastline, saj škodljivo sevanje v živih organizmih uničuje DNK.

Krivca za nastalo situacijo so takrat hitro našli – CFC. Razburjenje zaradi snovi, ki razpadajo v 20 kilometrov oddaljeni stratosferi in uničujejo ozon, je bilo veliko.

Danes ni več tako, a ne zato, ker bi nevarnost minila. "Spremenil se je psihološki učinek," je za Focus povedal nemški profesor psihiatrije Borwin Bandelow. "Znano se nam vedno zdi manj nevarno kot novo. Negotovost v začetku pogosto sproži večji strah kot nevarnost sama," meni.

Poleg tega je v primeru CFC realna nevarnost dejansko nekoliko manjša, saj se v skladu z Montrealskim protokolom te snovi nadomeščajo z ozonu manj nevarnimi. A čeprav znanstveniki trdijo, da Montrealski protokol kaže pozitivne učinke, luknja še vedno ostaja na svojem mestu.

Kot razlaga Johannes Orphal so CFC precej stabilne substance, ki jim je uspelo priti med v precej neprepusten prostor med stratosfero in atmosfero, zato kljub zmanjšanju koncentracij še vedno povzročajo škodo. Poleg tega je varstvo okolja prineslo zanimiv učinek, dodaja Orphal. Zaradi strogih okoljskih predpisov je zrak v Evropi bolj čist in manj sajast, pride pa zaradi tega na Zemljo tudi več UV-žarkov.

Čeprav se izpusti CFC zmanjšujejo, Orphal pravi, da težko govorimo o okrevanju ozonske plasti. "Lanska zima je prinesla doslej največje uničenje ozona nad Arktiko," pravi. Nekaj drugih znanstvenikov sicer poroča o občutnem izboljšanju stanja, nekateri celo, da bi lahko luknja kmalu izginila. A Orphal meni, da je to preveč optimistična napoved, ker ozonu ne grozi več le CFC, ampak tudi globalno segrevanje. "Če bo na površju Zemlje vse topleje, se bo stratosfera ohlajala, s tem pa bo ozonska luknja vse večja," je prepričan.

Prav temperaturne spremembe so bile namreč že lani razlog za povečanje ozonske luknje. Pri izjemno nizkih temperaturah se namreč klorove spojine spremenijo in postanejo še bolj škodljive. V polarnem vrtincu ob prisotnosti stratosferskih oblakov pri temperaturah okoli −80 stopinj Celzija lahko en sam atom klora uniči več tisoč molekul ozona. Po četrt desetletja problem ozonske luknje torej ni izginil, ampak bi lahko postal še bolj grozeč.