Z najstarejšim še delujočim dvigalom pri nas smo se spustili 157 metrov pod zemljo

S čelado na glavi v rudarski srajci in s svetilko v roki s fotografom vstopiva v železno dvigalo iz leta 1888, najstarejše še delujoče dvigalo v Sloveniji. Vodič Ali tudi sam vstopi v dvigalo, zapre vrata in da znak operaterju. Zacinglja in že se začnemo hitro spuščati v globino. "Dvigalo sprejme 10 rudarjev, v zgornjem nadstropju pa še 10," nama pojasni, medtem ko premagujeva tesnoben občutek. Današnja dvigala v jami so večja in sprejmejo 60 rudarjev, po 30 v vsakem nadstropju. 

Ustavimo se 157 metrov pod zemljo in tesnoba presenetljivo nekoliko splahni. Rovi so dobro osvetljeni, široki in prezračeni. Precej drugače, kot je to bilo pred 150 leti. V enem od prostorov nas pozdravi Anton Aškerc, slovenski pesnik, ki je v Velenju deloval kot kaplan v letih od 1894 do 1898, v tem času pa opisoval življenje in usode rudarjev. Stopili smo v preteklost, ko so rudarji z golimi rokami in preprostim orodjem kopali premog ter ga tovorili s pomočjo konjev. A zgodovina Premogovnika Velenje (PV) sega še nekoliko dlje v preteklost ... 

11. aprila leta 1875 je Franz Mages, posestnik z Dunaja, v bližini današnjega Jaška Škale naletel na glavni sloj premoga in s tem postavil temelje Premogovnika Velenje oziroma industrijskega premogovništva v Šaleški dolini. "Premogovniška mrzlica" je sicer Evropo zajela že v drugi polovici 18. stoletja, tik pred zatonom fevdalizma. "Začetki industrializacije in pretirana sečnja gozdov so tudi habsburško monarhijo silili k ukrepom, s katerimi je začela spodbujati iskanje in uporabo premoga, razmišljali pa so celo o prisilnem privajanju prebivalstva na uporabo premoga," je v knjigi Premogovnik Velenje – Mejniki zapisal Vinko Mihelak. 

Enega od takratnih iskalcev premoga, patra Steiza, je leta 1766 pot zanesla tudi v Šaleško dolino, kjer je našel premog in o tem obvestil habsburško monarhijo. Vendar je našel le "krovninski" sloj lignita, ki se je na obrobju dolinskega dna nahajal plitvo pod površjem. "V najboljšem primeru so bili takšni sloji debeli le nekaj metrov in niso pomenili zadostne osnove za začetek industrijskega pridobivanja premoga. In čeprav so prvi podjetniki, ki so poizkušali z organiziranim izkoriščanjem nahajališč, pravilno domnevali, da se lignitni sloj nadaljuje in poveča globlje pod površino, je od prve najdbe premoga do pravega začetka industrijskega pridobivanja preteklo še več kot celo stoletje," piše Mihelak. 

V začetku 19. stoletja so se v Šaleško dolino odpravili prvi podjetniki in gospodarske družbe, kot so Anton pl. Bonazza, Viktor Ruard in Jožef Atzl, ki so poskusili z organiziranim pridobivanjem lignita. A ti zametki premogovnika niso prinašali pričakovanih dobičkov, saj sloj na t.i. izdankih ni nikjer presegal nekaj metrov debeline. Na premogovni posesti so se zato hitro menjavali lastniki, vse do leta 1870, ko je v dolino prišel Mages, dunajski podjetnik in raziskovalec. 

"Njegov cilj je bil raziskati morebitne večje zaloge premoga globlje pod površjem. Ko je pridobil potrebne raziskovalne pravice, je v začetku leta 1873 izvrtal prvo raziskovalno vrtino, ki so ji nato sledile še tri, a nobena ni potrdila obstoja večjih zalog premoga. Kljub začetnim neuspehom je Mages vztrajal z raziskovalnim vrtanjem in 11. aprila 1875 dočakal trenutek zmagoslavja, ko je na globini nekaj več kot sto metrov naletel na lignitni sloj," piše Mihelak. Bogata najdba je presegla tudi Magesova pričakovanja, pomenila pa je temelje za nastanek premogovnika. Zato ta datum v zgodovini velenjskega premogovnika velja za začetek industrijskega pridobivanja premoga v Šaleški dolini.

Negotova prihodnost za dejavnost, ki je oblikovala Šaleško dolino

11. aprila 2025 je v parku Muzeja premogovništva Slovenije v Velenju, ki domuje v kompleksu starega rudniškega jaška, potekala slovesnost ob častitljivi obletnici premogovništva v Šaleški dolini. Gre le za prvo v nizu prireditev, s katerimi bodo v Mestni občini Velenje počastili bogato rudarsko zgodovino in dediščino. Ob tej priložnosti je vodstvo PV prerezalo trak pred novim in največjim eksponatom v muzejskem parku. Tega namreč zdaj "krasi" pridobivalni stroj, ki je bil prvi visokozmogljivi računalniško vodeni dvobobenski pridobivalni stroj nove generacije v jami Premogovnika Velenje. V jami je obratoval med letoma 1997 in 2012, zdaj pa je – skupaj z drugo mehanizacijo – na ogled obiskovalcem muzeja. 

Župan Mestne občine Velenje Peter Dermol je priznal, da so ga ob tem jubileju prevzeli "izjemno posebni občutki". "Konec koncev gre za zgodovino te regije, za zgodovino nastanka tega mesta. Večkrat poudarimo to, kar drugi težko razumejo, da mi vsi, ki živimo tukaj v tem okolju, nosimo premogovništvo v svojem srcu. Zato, ker smo vsi tako ali drugače povezani s to dejavnostjo. Če kaj, se je treba ob takšnem jubileju zahvalit tistim, ki so sooblikovali zgodbo razvoja premogovništva, sooblikovali posredno tudi zgodbo razvoja našega mesta in te regije. Pravzaprav brez premoga, brez črnega zlata, danes ne bi bilo tega mesta, ne bi bilo niti mene kot župana. Tako, da moramo to znati izjemno ceniti in spoštovati," je dejal župan. 

V najboljših časih je Premogovnik Velenje zaposloval več kot 5000 ljudi, večinoma rudarjev, ki so na leto izkopali okoli pet milijonov ton premoga. Danes je število rudarjev precej zdesetkano. "Vsak dan v jamo odhaja nekaj čez 1100 ljudi v treh izmenah, to pomeni nekaj manj kot 400 ljudi na izmeno povprečno. Vsega skupaj pa je v sistemu Premogovnika Velenje zaposlenih okoli 2000 ljudi, ki poleg tega da kopljejo v jami premog, skrbijo tudi za vzdrževanje opreme, za interventna popravila v sami jami, za to, da so rudarji primerno oblečeni in primerno obuti, da imajo oprano garderobo, da so siti, da imajo izplačane plače in podobno," nam je povedal Marko Mavec, generalni direktor Premogovnika Velenje. 

Največje najdišče premoga v Sloveniji

Največji razmah pri pridobivanju premoga v Šaleški dolini se je zgodil po 2. svetovni vojni, ko so potrebe po premogu skokovito narasle. Do sredine 90. let 20. stoletja je velenjski premogovnik zagotavljal kar tri četrtine vsega slovenskega premoga. "Od začetnih 3500 ton v letu 1887 se je največji preboj v proizvodnji zgodil v 80. letih minulega stoletja, ko smo v jamo postopoma začeli uvajati mehanizirane odkope in drugo sodobno opremo, s katero smo v obdobju med 1981 in 1986 vsako leto presegli pet milijonov ton nakopanega premoga," so zapisali v PV. 

Po njihovih podatkih se v nedrjih Šaleške doline skriva še 300 milijonov ton premoga. "Od tega jih je 200 milijonov ton v zahodnem delu, torej proti Topolšici, ki pa je bil iz načrtov odkopavanja izločen že pred 20 leti. Vendar ta premog tam obstaja. Nekje slabih 100 milijonov ton pa je v trenutno odprtem delu rudnika. In brez kakršnihkoli večjih investicij v nove jame je možno odkopati še nekje 45 milijonov ton. Za ostalih 45 milijonov ton pa bi bile potrebne še nekatere dodatne investicije, da se jih lahko odkoplje. Če bi letno odkopavali tri milijone ton, potem je v tem delu najdišča premoga še za naslednjih 30 let," pravi Mavec.   

V 150 letih so v Šaleški dolini izkopali skupno več kot 266 milijonov ton premoga. Glede na zaloge premoga bi hipotetično torej premog tukaj lahko izkoriščali še nadaljnjih 150 let. A tudi v Velenju se zavedajo, da se to ne bo zgodilo. "Jaz še vedno srčno upam, da bomo prenehali z odkopavanjem do leta 2033. Ker kakršnokoli podaljševanje bi pomenilo, da odstopamo od zelenih virov in odstopanje od zelenih virov in vračanje k fosilnim gorivom bi pomenilo, da je v svetu in v EU velika kriza, bodisi gospodarstvena bodisi politična ali pa celo vojna. In zato, kljub temu, da sem po srcu rudar in da bi želel, da Premogovnik Velenje nikoli ne ugasne, še vedno upam, da bodo ti načrti za leto 2033 držali," nam je zaupal. 

"Iskrena želja, ki je vedno prisotna, je ta, da bi nas tudi tisti, ki mogoče teh občutkov ne doživljajo, znali razumeti, da je premog dal marsikaj tudi Sloveniji. Da danes poskušamo vsem tem rudarjem, ki z negotovostjo zrejo v prihodnost, dati upanje, ki si ga zaslužijo," je dejal Dermol. Župan pričakuje, da bosta tako država kot EU podprla Šaleško dolino pri prestrukturiranju in ustvarjanju novih priložnosti. 

Premogovnik v 150 letih 'terjal' 151 življenj

Na petkovi slovesnosti so se z minuto molka spomnili tudi vseh žrtev nesreč v Premogovniku Velenje. V 150 letih je v premogovniku umrlo 151 rudarjev. V preteklosti je bilo nesreč precej, zato se je med rudarji razširil pozdrav "Srečno!". Vsak odhod pod zemljo je namreč lahko pomenil, da se na površje ne bodo vrnili živi. Dve najhujši nesreči sta se v Premogovniku Velenje zgodili leta 1893. Tistega leta je zaradi eksplozije metana 30. januarja umrlo 10 rudarjev, 20. februarja pa v novi nesreči 21 rudarjev. 

Nesreč je zaradi moderne tehnologije in varnostnih protokolov danes precej manj. A še vedno se jih ne da v celoti preprečiti. Zadnja nesreča se je zgodila 20. januarja letos, ko je med odkopom prišlo do vdora mulja in vode, pri tem pa je zasulo tri rudarje. Noben od njih nesreče ni preživel. 

"Žal je rudarski poklic takšen, kot je. Nikoli ne veš pod zemljo, kje te čaka kakšno presenečenje. Vendar takšne vrste nesreč so izjemno redke. Na tako nesrečo, kot se je zgodila, nikoli ne vpliva samo en faktor. Vedno mora iti narobe več stvari, da pride do takšne tragedije. In tudi tukaj je očitno šlo narobe več stvari, ne vemo še vsega, kaj se je dogajalo. Glede na to, da v sam sloj ne moremo videti, je vprašanje, s kakšno natančnostjo bomo sploh lahko potrdili katero od hipotez, kaj bi kot mehanizem tega vdora lahko bil vzrok," pravi Mavec. 

Njim in vsem, ki so izgubili življenja ob delu v premogovniku, bodo letos postavili spominsko obeležje na območju Muzeja premogovništva Slovenije.

Premogovništvo močno oblikovalo okolje in ljudi v dolini

Ena od očitnih posledic izkopavanja lignita so Šaleška jezera, ki so danes velika turistična atrakcija predvsem v poletnem času. Jezera so nastala kot premogovniške ugreznine sredi kotlinskega dna Šaleške doline. Pred začetkom rudarjenja je bilo to pretežno v kmetijski rabi, delno pa je bilo tudi poseljeno. Družmirsko jezero (znano tudi kot Šoštanjsko jezero) se je pojavilo najkasneje, nastalo je okoli leta 1975, globoko je okoli 90 metrov in velja za eno najglobljih v Evropi, zaradi nadaljnjega izkopavanja lignita pa bo po površini največje med Šaleškimi jezeri. 

Tam, kjer so danes jezera, je bilo več podeželskih naselij, ki so delno ali v celoti izginila (Škale, Družmirje, Preloge ...). Del lokalne turistične ponudbe je tudi doživetje Skrivnosti potopljenih vasi, kjer se obiskovalci s pletarco zapeljejo do mesta na Velenjskem jezeru, kjer je nekoč stala cerkev in se pod vodno gladino še lahko vidijo potopljena drevesa. 

Nepredvidljive in težke razmere dela pod zemljo pa so oblikovale tudi same rudarje in posledično celotno skupnost. "V neizprosnih razmerah pod zemljo so rudarji razvili zaupanje, povezanost in čut za skupnost. Te vrednote so presegale jamske rove in se odražale v razvoju moderne infrastrukture za življenje hitrorastočega števila rudarjev v Šaleški dolini. Rudarji so z udarniškimi delovnimi akcijami, s samoprispevki in z darovanimi dodatnimi delovnimi dnevi, imenovanimi 'udarniški šihti', z velikimi koraki gradili prihodnost zase in za svoje otroke. Z lastnimi rokami, s krampi in z lopatami so gradili šole in vrtce, parke, sredi mesta so zgradili otroško igrišče, gradili so kulturne in zadružne domove, športne objekte, kot je atletski in nogometni stadion, odprt prav za rudarski praznik leta 1955," je v svojem govoru na slovesnosti poudaril generalni direktor PV.  

Na pobudo velenjskih rudarjev smo pred skoraj 70 leti dobili tudi Muzej premogovništva Slovenije, ki ga vsak dan obišče več skupin obiskovalcev. A tudi usoda muzeja še visi v zraku, čeprav naj bi njegovo prihodnost zagotovili z novo zakonodajo. "Vsekakor se vsi skupaj zavzemamo za to, da bi tudi Muzej premogovništva statusno dobil svojo veljavo. Cilj in želja je, da se v dveh zakonih, ki bi naj bila sprejeta, določi, da Muzej premogovništva tukaj ostane za vedno. Da je to neka industrijska oziroma kulturna dediščina, ki je sooblikovala zgodbo našega mesta in tudi zgodbo naše države," pravi župan Dermol. To si želi tudi naš muzejski vodič, ki je pred več kot 20 leti tudi sam delal v jami, zdaj pa obiskovalcem muzeja skuša čim bolj doživeto približati ta garaški, a spoštovanja vreden poklic. 

V Velenju in okolici bo letos potekalo več dogodkov, s katerimi bodo počastili bogato rudarsko zgodovino in dediščino. Osrednja prireditev bo v okviru praznovanja rudarskega praznika, ki jo bodo združili skupaj s prireditvijo Skok čez kožo, in bo potekala 28. junija 2025.