Težko si predstavljamo, kaj otroku, ki je v majhnem, nabito polnem čolnu v trdi temi priplul v Grčijo, v mrazu in dežju po blatu gazil do begunskega centra v Makedoniji in z natrpanim vlakom po več kot mesecu dni prispel v center v Dobovi, pomeni prijazna beseda dobrega človeka, povabilo k igri ali pa zgolj kos papirja in barvica. To je njihova vrnitev v otroštvo, široke nasmehe in veselje dojemajo Unicefovi skrbniki. Z njimi so od prvega dneva prihoda, poslušajo njihove zgodbe, spoznavajo tegobe in hkrati njihova hrepenenja. Veliko truda vložijo, da bi nedolžni otroci v svojih strašljivih življenjskih razmerah vendarle začutili, da jim svet ne obrača hrbta, da niso sami, da prepoznajo dobro v drugih in jih zato tudi spoštujejo. Mlajši otroci hvaležnost največkrat izrazijo z nasmehom in risbami, nekoliko starejši svoje skrbnike v centrih presenetijo tudi s pismi.
Eno od teh smo prejeli v našo redakcijo. V angleškem jeziku ga je med bivanjem v begunskem centru v Dobovi napisala komaj 11-letna deklica iz Sirije. V njem pripoveduje o razlogih za beg, o tem, kako so se najprej zatekli v Združene arabske emirate in bili pregnani, nevarni plovbi v Grčijo in poti do Slovenije. Tudi ona ima sanje, a te so vse kaj drugega, kot sebična sla po imetju, ki prežema sodobno družbo.
Prevod celotne vsebine pisma, ki nam ga je posredovala Unicefova skrbnica Ana Pšenica, ki je s temi otroki že od vsega začetka:
"Stara sem enajst let. Sem iz Sirije, a smo morali zaradi vojne zbežati v Združene arabske emirate. Tam smo bili šest let, potem pa so nam rekli, da ne moremo več ostati pri njih, ker smo Sirci. Po dveh mesecih smo se odpravili na pot do Grčije. Čez dvajset dni smo prispeli v Istanbul v Turčiji. S čolnom smo šli v Grčijo. Po 7 dneh smo se vkrcali na veliko ladjo Blue Star Ferries.
Ves čas me je bilo po malem strah. Tudi v čolnu me je bilo strah, ker je bil tako majhen. Na njem je bilo prostora za deset ljudi, nas pa je bilo skupaj trideset.
Po enajstih ali dvanajstih urah vožnje z Blue Star Ferries smo prispeli do Aten, nato smo se šest ali osem ur vozili z avtobusom do Makedonije. Nato smo hodili štiri kilometre po blatu do centra za begunce. Z avtobusom smo šli do Hrvaške in na vlak do Slovenije, kjer sem zapisala to zgodbo.
V otrokom prijaznem Unicefovem prostoru sem spoznala Ano Pšenica, počutila sem se ljubljeno in srečno. Zdaj smo na poti do vlaka, ki nas bo odpeljal do Avstrije, naslednji dan pa do Nemčije, naše končne države.
Na tem popotovanju sem spoznala, da obstajajo ljudje, ki želijo čim prej doseči svoj cilj. Nekateri naredijo vse, da dobijo čim boljše mesto v vrsti (ko čakajo na vstop v državo). Verjetno zato, ker želijo čim prej pozabiti na preteklost, zaživeti na novo, najti srečo v življenju in uresničiti svoje sanje.
Moje sanje so, da bi vsi na svetu živeli v miru, ne tako kot v Siriji, kjer je povsod le vojna. Želim si spet živeti v Siriji.
Še nekaj: moja učiteljica matematike, če berete to, želim, da veste, da ste vi tisti, ki ste me naučili biti pogumna, rekli ste mi 'karkoli narediš, ostani pogumna' in 'poskušaj ne delati napak'. Upam, da me pogrešate, ker jaz pogrešam vas.
Z ljubeznijo."
KOMENTARJI (746)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.