10.000 evrov otrokom z učnimi in bralnimi težavami

Bralne navade Slovencev so zaskrbljujoče, je bila jasna naša sogovornica specialistka za didaktiko književnosti na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani Alenka Žbogar, ki se je oprla na raziskavo Knjiga in bralci VI iz leta 2019, katere avtorji so Andrej Blatnik, Miha Kovač, Samo Rugelj, Patricia Rupa. Raziskava, v katero so bili vključeni Slovenci, stari od 18 do 75 let, je razkrila, da se je odstotek nebralcev z 42 odstotkov (v letu 2014) povečal na 49 odstotkov (v letu 2019). Kar polovica Slovencev je namreč izjavilo, da sicer berejo, a v letu 2018 niso prebrali nobene knjige v slovenščini. "Kot zanimivost: leta 2019 je 76 odstotkov odraslih Američanov, starejših od 18 let, prebralo vsaj eno knjigo – delno ali v celoti; tiskano ali elektronsko," je izpostavila Žbogarjeva. 

Po njenih navedbah Slovenci kot najpogostejše razloge za nebranje navajajo pomanjkanje časa, nezanimanje za branje, zdravstvene težave – denimo z očmi – preživljanje prostega časa pred televizijo oziroma ukvarjanje z drugimi aktivnostmi. "Tisti, ki radi berejo, najpogosteje posegajo po leposlovju, priročnikih, stvarni in strokovni literaturi," je dodala.

Kot nam je pojasnila sogovornica, v Sloveniji že od začetka raziskave o bralnih navadah in bralni kulturi, torej od sedemdesetih let prejšnjega stoletja dalje, strokovnjaki na tem področju zaznavajo zaskrbljujoče stanje, ki se do danes ni kaj dosti izboljšalo. "Miha Kovač v delu Berem, da se poberem navaja, da so imeli v sedemdesetih letih Norvežani podobno zatečeno stanje na področju bralne kulture kot mi, a se je pri njih med letoma 1979 in 2019 število nebralcev zmanjšalo za petino, pri nas pa je ostalo nespremenjeno," je utemeljila.

'Branje pozitivno vpliva na razvoj mladega človeka'

Zakaj je sploh pomembno, da beremo in privzgajamo odnos do branja in bralne kulture od najzgodnejšega obdobja? Žbogarjeva je pojasnila, da branje pozitivno vpliva na razvoj mladega človeka, še posebej, če odrašča v družini, v kateri je knjiga razumljena kot lepo darilo, je obisk knjižnice priložnost za navdihujoče druženje in v kateri se otrokom od najzgodnejšega obdobja glasno bere. "Branje leposlovja namreč spodbuja zmožnost empatičnega odzivanja na prebrano (npr. vživljanja v literarne like in odzivanja na njihovo vedenje, kar terja strpno sprejemanje novega, drugačnega), spodbuja domišljijo, saj krepi sposobnost predstavljanja možnih (tj. fikcijskih svetov), terja vživljanje v te svetove. Branje spodbuja zmožnost upovedovanja misli, čustev, mnenj, refleksij o prebranem, nas torej opolnomoči za pogovor, diskusijo, polemiziranje, pisanje, razpravljanje o prebranem, pa tudi zmožnost sprejemanja in reflektiranja tujih misli, čustev, mnenj, refleksij o prebranem. Branje ponotranja zavedanje, da je literatura kulturno bogastvo in dediščina," je utemeljila.

10.000 evrov v roke trem ustanovam, ki pomagajo otrokom z učnimi in bralnimi težavami

Če na prvi pogled deluje, da je zmožnost branja nekaj samoumevnega in enostavnega, pa ima kar nekaj ljudi težave s to veščino zaradi fizičnih ali psihičnih omejitev ali bolezenskih stanj. Predstavnik podjetja SPAR Slovenija so se odločili, da v okviru projekta SPARBECEDA razdelijo donacijo 10.000 evrov trem ustanovam, ki pomagajo otrokom z učnimi in bralnimi, tudi specifičnimi težavami. Te so: Center za izobraževanje, rehabilitacijo, inkluzijo in svetovanje za slepe in slabovidne IRIS, Zavod Mavrični bojevniki, kjer nudijo pomoč mladim z motnjo ADHD (motnja pozornosti in hiperaktivnosti) in Društvo Bravo – društvo za pomoč otrokom in mladostnikom s specifičnimi učnimi težavami.

Predstavniki ustanov so donacijo simbolično prevzeli danes v prostorih Centra Iris, ki si je sicer 'prislužil' najvišji znesek – 5.000 evrov. Višino donacije za posamezno ustanovo so s svojim glasom sicer določili uporabniki aplikacije SPAR plus, ki so sodelovali v nagradni igri SPARBECEDA. Sodelujoči so iz naključno izbranih črk sestavljali besede in za vsako pravilno dobili glas. Tega so nato podarili izbrani ustanovi. "V našem podjetju vedno poskušamo razmišljati, kako lahko prispevamo k družbi, torej širše kot samo, kako biti trgovec. Ko smo naleteli na podatek, da v Sloveniji bere vse manj ljudi, smo se odločili, da bomo pomagali. Logično pri tem je bilo, da skušamo podpreti tiste, ki že zaradi nekih naravnih danosti težje berejo. Na osnovi tega smo izbrali tri društva. O razdelitvi sredstev pa so odločali kupci," je pojasnil David Kovačič, generalni direktor SPAR Slovenija, ki je ustanovam predal donacijo.

Sodelujoči v nagradni igri so skupaj zbrali 386.500 besed oziroma glasov. Največ so jih namenili Centru Iris, ki je, kot smo že omenili, prejel donacijo v višini 5.000 evrov. Sledila sta Zavod Mavrični bojevniki, ki je dobil 3.000 evrov in društvo Bravo 2.000 evrov.

Otroci Centra Iris na jadranje

V Centru IRIS bodo donirana sredstva namenili za skupinsko jadranje otrok in za nakup pripomočkov za lažje spremljanje pouka. "Jadranje z vrstniki je za otroke s posebnimi potrebami nepozabno doživetje, s strokovnim in timskim pedagoškim delom pa se v tem času lahko doseže odlična socialna dinamika skupine. Gre za izkustveno učenje, ki ga v tej obliki morda nikoli v življenju ne bi bili deležni. Izjemno me veseli, da nas je do poklonjenih sredstev pripeljala posrečena besedna igra Sparbeceda, ki je spodbujala radovednost otrok, opismenjevanje, branje in širjenje besednega zaklada. Hvala vsem," je ob prejemu donacije dejala Nastja Strnad, podravnateljica Centra IRIS. 

V Zavodu Mavrični bojevniki bodo sredstva porabili za izgradnjo doživljajskega gozdnega poligona Mavrični gaj, katerega namen je izvedba taborov in ostalih aktivnosti v naravi. V Društvu Bravo pa bodo pokrili del stroškov za organizacijo njihove vsakoletne izobraževalne konference.

Otrok z disleksijo je od tri do sedem odstotkov 

Marko Kalan, specialni pedagog, ki je sprejel donacijo v imenu Društva Bravo in je zaposlen v Svetovalnem centru za otroke, mladostnike in starše, se ukvarja predvsem z otroki, ki ne morejo osvojiti branja tako, kot se od njih pričakuje in zahteva. Pojasnil nam je, da mednarodne študije o disleksiji kažejo, da je otrok s specifičnimi učnimi težavami na področju branja od tri do sedem odstotkov: "Ta odstotek ne raste, ampak so postopki in zgodnji čas diagnosticiranja že tako razviti, da imamo občutek, da je teh težav več. Gre za to, da otroke s tovrstnimi težavami pravočasno odkrivamo in jim nudimo pomoč."

Kalana je opazil, da tako javnost kot starši in učitelji še vedno prepogosto disleksije ne razumejo pravilno. "Za učence s tovrstnimi težavami smatrajo, da so leni, da vlagajo premalo truda, v resnici pa imajo resne nevrološke primanjkljaje, ki jim onemogočajo, da razvijajo tehniko branja do te mere, da se najprej naučijo brati, potem pa s pomočjo branja tudi napredujejo, učijo in uspešno zaključijo šolanje," je izpostavil.

'Danes, če ne bereš, pomeni, da si čuden, neumen  …  '

Ob tem je pojasnil, da ni pravilno razmišljanje, da otroci z disleksijo ne znajo brati, ampak ne zmorejo brati: "Človek ima v možganih center za sluh, vid … nima pa centra za branje. Možgani na čudežen način povezujejo vse predopismenjevalne spretnosti v tehniko branja, ki nam omogoča, da prepoznamo črko, jo povežemo z glasom, preberemo in tudi povežemo s pomenom besede. To pri otrocih z disleksijo ne deluje. Težave imajo bodisi že pri fonološkem zavedanju bodisi pri vidnem dekodiranju. Tudi ritma nimajo, obračajo in spuščajo črke ter tako besede ne morejo prebrati v celoti tako, kot je napisana. Ker so to skriti primanjkljaji, ti otroci še vedno doživljajo krivice in stigme v naši družbi, predvsem pa so v veliki stiski. Kajti danes, če ne bereš, pomeni, da si čuden, neumen, ljudje ti rečejo, kaj je s tabo ali tale pa verjetno ni za šolo … To naši otroci slišijo še danes, ko imamo uveljavljen sistem pomoči otrokom s specifičnimi učnimi težavami," je poudaril Kalan. Ob tem je opozoril, da lahko nepravilen pristop k njihovemu problemu ali neustrezna obravnava v družbi privedeta do tega, da otroci ne  napredujejo pri branju, lahko razvijejo slabo samopodobo, so nesamozavestni, anksiozni.

A kako ločiti, ali ima otrok disleksijo ali pa je zares bolj 'lene narave', nas je zanimalo. Kalan je pojasnil, da se znake disleksije prepoznati že v predšolskem obdobju, poleg tega je kot specifična učna težava v veliki meri dedno pogojena: "Če sem nazoren – otroci z disleksijo prepoznajo barvo, vendar si ime barve zelo težko zapolnijo. Tipičen znak v predšolskem obdobju je, da ti otroci ne želijo posegati po knjigah, barvicah. Ne zanima jih, kaj piše, ko vidijo nek napis, črke so jim tuji svet, raje se igrajo, odtavajo po svoje. Imajo tudi določene motorične težave, kasneje osvojijo določene veščine, na primer 'hopsanje', vožnjo s kolesom. Težko si zapomnijo dneve in zaporedje mesecev, dni v tednu, praznikov. To jih spremlja skozi celo življenje. Pri starejših sicer ne več toliko, ker ves čas ponavljajo. Pri predšolskih otrocih pa bi omenil še veščino, ki jo otroci z disleksijo težko osvojijo – to je zavezovanje čevljev – ki je eno izmed prvih vprašanj, ki jih postavim staršem, ko ugotavljamo, ali ima otrok disleksijo."

Otroci s to težavo zato potrebujejo najprej sprejetje družbe, da taki so, nato spoštovanje, saj imajo na drugi strani veliko močnih področij, je izpostavil Kalan. "Zato je prava pot, da jih podpremo na močnih področjih, na drugi strani pa jim z določenim podaljšanim časom pomagamo osvojiti tehnike branja, pisanja, računanja. Pri najtežjih oblikah verjetno ne pridemo do avtomatizacije, vendar se to da izboljšati," je strnil sogovornik in dodal, da je danes na voljo veliko pripomočkov, ki pomagajo pri razvoju tehnike branja.