10 navdihov za srednje zahtevne vzpone po slovenskih hribih

V višavah veljajo drugačen zakonitosti narave kot v dolini, zato strokovnjaki vedno znova opozarjajo, da se je treba v hribe odpraviti odgovorno. Z drugimi besedami to pomeni dobro načrtovanje ture. Kam grem, ali poznam pot, kako sem pripravljen, kakšno opremo imam, kakšno je vreme oziroma napoved, s kom grem, so vprašanja, ki sodijo k pripravi.

Četudi se podate na lažje oziroma srednje zahtevne planinske cilje, kot jih bomo predstavili v tem sklopu, morate upoštevati, da se vreme v hribih lahko v hipu spremeni. Tudi na poteh te težavnosti lahko v slabšem vremenu (dežju, požledi, snegu) hitro zdrsnete ali teren postane težje prehodne zaradi denimo potrganih varoval, podrtega drevja. Če gremo na daljšo turo, moramo biti pozorni na vremensko napoved in spremljati potek vremena tudi čez dan, ko smo na turi, je opozoril Jože Drab, prostovoljni vodnik pri Planinski zvezi Slovenije (PZS), ki je tudi avtor novega priročnika Osnove planinstva in mentor gorniškega krožka na Osnovni šoli Sostro. Ob tem je opomnil, da so hribi nepredvidljivi in da se hoja lahko iz različnih razlogov zavleče v noč, zato je obvezna oprema v nahrbtniku čelna svetilka.

Ker v hribih ni nobena redkost, da se ozračje nenadoma občutno ohladi – bodisi zaradi nevihte bodisi zaradi vetra – naj bosta v nahrbtniku vedno tudi toplejša jopica in anorak, ki nas zaščiti pred morebitnim dežjem ali vetrom. Manjkati ne smejo niti kapa, rokavice, rezervna majica za preobleči, prva pomoč, zemljevid in list z opisom poti, malica ter dovolj pijače, je spomnil Jože Drab. Prav bodo prišli tudi krema za sončenje, sončna očala in pršilo proti klopom. Če je nevarnost padajočega kamenja, je obvezna zaščitna čelada, je dodal.

Julijske Alpe 

1. Matajur (1642 metrov)

Matajur se dviga južno od Soče nad mestom Kobarid in je mejna gora med Slovenijo in Italijo. V primerjavi z osrednjim vrhovi Julijskih Alp je nizek, ker pa je osamljen, daleč od visokih sosedov, je eno najlepših razgledišč na tem koncu naših gora, ga je opisal Andrej Stritar v Planinskem vodniku Julijske Alpe; Gore nad Sočo.

Po besedah Stritarja, vzpon na vrh ni zahteven, ker so pobočja položna in travnata. S slovenske strani vodita nanj dve markirani poti. Priporoča tisto iz vasi Livek, saj je druga iz Svina pri Kobaridu bistveno daljša in napornejša. Avtor je v vodniku še omeni, da lahko pot začnete nekoliko višje – iz Livka se lahko z vozilom zapeljete do vasi Avsa dober kilometer naprej proti zahodu.

Iz Avse do Matajurja je okrog tri ure hoje, višinske razlike med izhodiščem in vrhom pa 800 metrov, navaja podatke Stritar v svojem vodniku.

2. Dom na Komni (1520 metrov)

Prednost pohoda do Doma na Komni je, da boste ves čas hodili po gozdu, kar je vročih poletnih mesecih več kot dobrodošlo. Ko se v koči okrepčate, toplo priporočamo, da korak podaljšate do idilične Koče pod Bogatinom, kar vam bo vzelo le 15 minut lahkotnega pohajkovanja. Ves čas do tja vam bodo svoj šarm razkazovale visoke gore, planota Komne je namreč kot amfiteater. Kot je navedla PZS na svoji spletni strani, bo vaš pogled med drugim zrl v spodnje bohinjske gore: Podrto goro, Tolminski Kuk, Mahavšček (Veliki Bogatin) in Bogatin.

Do doma na Komni vodi mnogo poti, mi smo imeli v mislih tisto, ki pripelje iz bohinjske strani od Koče pri Savici. A ne odpravite se čez Komarčo, saj je zahtevna in primerna za posameznike, ki so vešči gibanja po zelo strmem terenu. Za zložno vzpenjanje boste potrebovali okrog dve uri in pol, opravili pa boste 867 višinskih metrov.

3. Debela Peč (2014 metrov)

Tine Mihelič v planinskem vodniku Julijske Alpe; Severni pristopi Debelo peč označuje kot goro nasprotij, saj se nad dolino Krmo vzpenja v obliki strme, izklesane stene, na prostranem vrhu gore pa je slika povsem drugače. Travnata blazina je zapeljiva in pogled na sončno stran plava čez mehke hrbte predgorij. Tik pod teboj valovi zeleno morje Pokljuke. Z bližnje planine Lipance pripelje tako udobna pot, da lahko povabiš na turo kratkohlačnike, jo je pričara pred oči v svojem poetskem slogu.

Mihelič je v Severnih pristopih sicer opisal zahtevnejši pristop iz Krme, ki je strma in naporna. Zato vam predlagamo tisto drugo s Pokljuke, ki gre mimo Blejske koče na Lipanci. Eno izmed izhodišč na Pokljuki je planina Zajavornik. Od tu do vrha travnate oaze boste potrebovali dve uri in pol, za sabo pa pustili 722 metrov višinske razlike – so ocenili na portalu hribi.net

Karavanke

4. Golica (1835 metrov)

Golica je brž ko ne najbolj poznana po širokih planjavah narcis, ki krasijo tamkajšnje travnike. A cvetice niso edini adut karavanške gore. Z vrha se lepo vidi na Zahod proti Kepi, južno pod Golico pa na prostrano valovito dobravo Planine pod Golico. Na vzhodu se odpre pogled po grebenu vsa do Vajneža in še naprej, sta opisala zakonca Vladimir Habjan in Irena Mušič Habjan v planinskem vodniku Karavanke.

Predlagamo, da za izhodišče izberete Planino pod Golico. Od tu na goro vodi več različno dolgih poti (od dve do tri ure), ki se po težavnosti ne razlikujejo bistveno. Turi bodo z veseljem prikimali tisti, ki so jim pri srcu planinske postojanke, saj se bodo lahko okrepčali v Koči na Golici (1582 metrov), ki kraljuje na razglednem rebru južnega pobočja Golice.

Ker se tik nad kočo konča gozd, se odpravite na pohod dovolj zgodaj. V nasprotnem primeru vam bo planinske užitke kalilo žgoče sonce. Od Planine pod Golico do Golice je 855 metrov višinske razlike.

5. Srednji vrh – nad Završnico (1796 metrov)

Srednji vrh je razgledna in z ruševjem porasla gora, ki se nahaja med Stolom, Vrtačo in Begunjščico. Z vrha, ki se prepadno spušča proti jugu, se nam odpre lep razgled na že omenjene vrhove in na del Julijskih Alp, so jo opisali na portalu hribi.net.

Svetujemo, da izberete pot čez Smokuško planino, ki se začne pri Tinčkovi koče do koder se pripeljete od akumulacijskega jezera Završnica. S tega izhodišča je možno priti na Srednji vrh tudi skozi Zagon, vendar je pot na posameznih mestih strma in težje sledljiva. Obe turi sta sicer po času enako dolgi – dve uri.

Če boste zakorakali čez Smokuško planino, vas bo ta očarala s širnimi travnatimi pobočji. Od tu vas vse bolj razgledna pot pripeljale do Doma pri izviru Završnice (1425 metrov) po približno 15 minutah, kjer se boste lahko okrepčali. Do vrha vas čaka še ena ura hoda. Ko prispete do sedla Šija, kjer je označeno razpotje za več vrhov, nadaljujete levo po neoznačeni stezi, ki pa je dobro vidna. Še 20 minut po nekoliko strmejši pot, ki poteka med rušjem, in lahko boste občudovali visoke vršace Karavank.

Kamniško-Savinjske Alpe

6. Goli vrh (1787 metrov)

Goli vrh ni zaman dobil svojega imena. Njegov vrh je namreč neporaščen, sicer pa je pravi kosmatinec, saj je gosto poraščen s smrekovim gozdom. Ker stoji ob mogočnejši gori Veliki Babi, nasproti njega pa se nad Jezerskim drzno pnejo privlačni, najvišji vršaci Kamniško-Savinjskih Alp, njegova podoba ni tako izrazita in vabljiva. A če se boste povzpeli nanj, vas bo bogato nagradil. Ne zgolj z gosto senco dreves po pot, ki bo neprecenljivo vredna v vročih dneh, na dlan boste dobili tudi izjemen pogled na skalne nebotičnike: Kočno, Grintovec, Dolgi hrbet, Skuto, Rink, iz daljave se vam bo smehljal Storžič.

Goli vrh se nahaja med dolinama Ravenske in Belske Kočne. Svetujemo, da se nanj odpravite iz Ravenske Kočne (Jezersko) po slovenski poti. Začnete z velikega parkirišče, ki je izhodišče tudi za ostale okoliške gore. Pot je mestoma strma, posebej na vršnem delu. Vmesni del prekinja travnata Jenkova planina, kjer je tudi razpotje – levo se usmerite za Goli vrh, desno je pot za Veliko Babo.

Na prostrani razgledni vrh boste prispeli v dobrih dveh urah. Od izhodišča do cilja je 787 metrov višinske razlike, skupno pa boste po poti opravili 800 višinskih metrov.

7. Velika Raduha (2062 metrov)

Raduha se nahaja v vzhodnem delu Kamniško-Savinjskih Alpah – njen najvišji vrh je Velika Raduha – in je od osrednje skupine ločena s sotesko Savinje. Na dvatisočaka vodi kar nekaj poti različnih težavnosti in dolžin – tudi zelo zahtevna, ki je opremljena z jeklenicami. Tako lahko vrh osvojite po slabih dveh urah, za najdaljši pristop boste potrebovali pet ur.

Ker je ta članek namenjen predvsem srednje zahtevnim vzponom, vam priporočamo, da izberete med dvema možnostma – pot s planine Loka ali mimo Snežne jame. Za prvo boste potrebovali uro in 55 minut, za drugo uro in 45 minut, so ocenili na portalu hribi.net.

Prva pot s planine Loka bo pritegnila tiste, ki jim gorski zrak vzpodbudi apetit ali radi posedijo pred planinsko postojanko. 10 minutah od izhodišča je namreč Koča na Loki pod Raduho, kjer poleg običajne 'hribovske hrane' razvajajo tudi s slastnimi štruklji z gozdnimi sadeži. A poslastico si privoščite ob povratku, s polnim trebuhom je težje hoditi.

Do obeh izhodišč se pripeljete iz bližine kraja Luče – v vasi Strmec se usmerite po lokalni cesti, ki zavije navkreber proti Snežni jami in Koča na Loki pod Raduho. Kot so navedli na portalu hrbi.net, so križišča dobro označena.

Od izhodišča na planini Loka do vrha je 627 višinskih metrov razlike, po poti jih boste opravili 645. Na pohodu mimo Snežne jame pa vas čaka 562 višinskih metrov.

Škofjeloško hribovje

8. Ratitovec s Prtovča

Ture, ki ponujajo dostop po drugi poti kot sestop in nas pripeljejo do istega izhodišča, ponujajo več raznolikosti in odtenkov doživetij. Taka je pot na Ratitovec iz vasi Prtovč, kjer lahko elegantno zaokrožite in se izognete občutku monotonosti zaradi sestopa po isti poti.

Priporočamo, da se do Krekove Koče na Ratitovcu podate čez Razor, nazaj pa jo ucvrete čez Poden. Ne glede, ali se boste navkreber podali v obratnem vrstnem redu, v obeh primerih boste hodili približno uro in pol, pri tem pa opravili 631 višinskih metrov.

Že preden boste prišli do koče, bo mamljivo dišalo, saj oskrbniki pečejo znamenite velike flancate. Z nekaj sreče bo na meniju tudi ocvirkovca, ki je prav tako specialiteta te koče, ki se je lani okitila z nazivom Naj planinska koča 2021.

Ratitovec se ponaša tudi z razgledom. Izpred koče, še bolj z Gladkega vrha, se odpre 'širni svet'. Pogled objame ostale vrhove Škofjeloškega hribovja, venec Spodnjih Bohinjskih gora, na severozahodu seže prek Jelovice in Pokljuke na Julijce s Triglavom, na severu uzrete Karavanke in Kamniško-Savinjske Alpe.

Primorsko-notranjski hribi

9. Snežnik (1796 metrov) 

Snežnik je najvišji vrh južne Slovenije. Iz nobene smeri ni pretirano zahteven, nanj pa se splača povzpeti zaradi privlačnega, širnega razgleda. Ob lepem vremenu boste lahko videli najvišje vrhove Gorskega Kotarja in Istre na Hrvaškem, na slovensko stran pa prek prostranih gozdov Notranjske tudi najvišje vrhove Julijskih Alp, Kamniško-Savinjskih Alp in Karavank, so navedli na portalu hribi.net. Le nekaj metrov pred vrhom boste žejo lahko pogasili v zavetišču Draga Karolina na Velikem Snežniku.

Priporočamo, da uberete pot iz Sviščakov čez mali Snežnik, ki vam bo vzela dve uri časa do vrha. Po poti boste opravili 580 višinskih metrov, so ocenili na portalu hribi.net.

10. Krim (1107 metrov)

Krim vabi z več kot 15 pristopi. Ena izmed možnosti je pot od Doma v Iškem Vintgarju. A ne zagrizite v strmo različico, saj je zahtevna in zato primerna za planince, ki so vešči gibanja po težavnih terenih. Po običajni poti boste do vrha hodili dve uri in 15 minut, višinske razlike po poti je 747 metrov.

V Planinskem domu na Krimu boste brbončice lahko razvajali tako z jedmi, ki so običajna ponudba v kočah – jota, golaž, ričet, vampi, žganci, zelje, klobasa – kot z manj značilnimi gobjimi jedmi in sladicami.

Tudi Krim je odličen razglednik, saj odpira pogled na vse strani. Po podatkih PZS boste lahko uzrli veličastno panoramo Kamniško-Savinjskih Alp od Storžiča do Raduhe, Posavsko hribovje s Kumom, Paški Kozjak in Pohorje. Na vidiku bosta Snežnik in Nanos. Proti severozahodu se nad Barjem dviga Polhograjsko hribovje, naprej boste občudovali Škofjeloško hribovje in pa Julijce s Triglavom in severno od njih Karavanke s Stolom.