10 idej za skok na vršace po zahtevnih in zelo zahtevnih poteh

Poti k vrhovom, ki jih opisujemo v nadaljevanju, se vse poti, razen na Lisco, nahajajo v visokogorju in so resni gorniški cilji. Kaj to pomeni, kaj je drugače kot pri lažje dostopnih vrhovih? Strokovni sodelavec pri Planinski zvezi Slovenije (PZS) in inštruktor Gorske reševalne Zveze Slovenije (GRZS) Matjaž Šerkezi je izpostavil, da moramo kot prvo vedeti, katere nevarnosti v gorskem svetu lahko prežijo na nas in šele potem se bomo znali obvarovati pred njimi. Ob tem je dobro imeti v zavesti, da 100-odstotne varnosti ni in da vedno obstaja nekaj tveganja, ki lahko privede do nesreče ali neljube situacije. Po užitke v svet gora (tudi na ture, ki jih predlagamo), se naj zato odpravijo zgolj tisti, ki so si že nabrali izkušnje, so opravili planinsko šolo in so se pripravljeni ves čas usposabljati, kako varneje v naročje vršacev, je priporočil Šerkezi.

Pri obiskovanju vrhov zahtevnega kova namreč pomembno vlogo igra tudi znanje uporabe in rokovanja z opremo, kot so čelada, plezalni pas, samovarovalni komplet ... "Te gore prav tako zahtevajo dobro fizično pripravljenega posameznika, saj so zaradi svoje dolžine in marsikje faktorja psihične obremenitve lahko zelo stresne, zaradi česar se prej utrudimo in postanemo nepozorni. To pa lahko pripelje do negotovosti in s tem do nesreče," je opozoril Šerkezi.

Preden začnemo uporabljati opremo, moramo torej vedeti, kakšen je njen namen in kako se uporablja. Za vse poti, ki smo jih predlagali, razen na Lisco, ki ima karakteristike zelo zahtevne plezalne poti, moramo imeti priporočljivo planinsko opremo. Šerkezi poleg tega svetuje uporabo čelade. "Vse opisane poti v članku so namreč opremljene tako, da jeklenica in klini služijo za oprijem in pomoč pri napredovanju. Seveda ne bo nič narobe, če se bomo na jeklenico pripeli s samovarovalnim kompletom. Moramo pa vedeti, da če nismo sposobni suverenega gibanja po takšni poti, kar pomeni, da nas ni strah, da nismo v krču in se gibamo tekoče ... preprosto tam sami nimamo kaj iskati. Vseeno pa lahko takšno pot prehodimo skupaj s kvalificiranim gorskim ali planinskim vodnikom, ki bo poskrbel za našo varnost. Uporaba samovarovalnega sestava (plezalni pas, samovarovalni komplet, alpinistična čelada in rokavice) pa je na poti na Lisco obvezna."

Pri tem je dobro vedeti, da bo kljub pravilni uporabi vse opreme, pri daljšem padcu v samovarovalni komplet, prišlo do hudih telesnih poškodb (udarci v glavo, poškodbe hrbtenice, spodnjih in zgornjih okončine). "Ne želim strašiti, želim prikazati samo resnost takšnih tur, da gre za svet za resnično izkušene, saj se gorski reševalci pogosto srečujemo z nesrečami ravno na takšnih območjih," je opomnil naš sogovornik.

Več načrtovanja in priprav za 'resnejše' gorske podvige

Ture na najvišje slovenske gore kot so denimo Jalovec, Škrlatica, Špik ... poleg odlične fizične pripravljenosti posameznika zahtevajo stabilno vreme. Zaradi dolžine poti se namreč razmere lahko hitro spremenijo. To pomeni, da dan preden se odpravimo v višave, kakor tudi isti dan, dobro preverimo vremensko napoved in kakšna je možnost vremenskega preobrata. "Višje gore zahtevajo kvalitetno opremo, dobra oblačila, izbrano hrano in tekočino, ki ima visoko kalorično vrednost in dolg rok obstojnosti. Poleg vsega moramo biti kot osebnost psihično stabilni, kar pomeni, da nas ne vrže iz tira in v paniko vsaka malenkost. Vedeti moramo, da bomo v primeru poškodbe na prihod pomoči lahko čakali dlje časa, več ur. Sploh ob predpostavki, da zaradi vremenskih razmer, reševanje s helikopterjem ne bo možno. Že s tega vidika moramo s sabo imeti vso potrebno opremo," je opomnil Šerkezi.

Poleg zaščitne oziroma varovalne opreme (čelada, pas, samovarovalni komplete) torej poskrbimo za ustrezna oblačila, ki nas bodo zaščitila pred morebitnim vetrom, mrazom in padavinami, prav tako za primerne planinske čevlje. Ne glede na to, kam in za koliko časa se odpravljamo v gore, pa moramo vedno imeti v nahrbtniku prvo pomoč, zaščito pred soncem, čelno svetilko, mobilni telefon s polno baterijo, zemljevid, dokumente, alu-folijo ali bivak vrečo za zaščito pred podhladitvijo.

Julijske Alpe:

1. Jalovec iz Trente – mimo zavetišča pod Špičkom (2645 metrov)

"Najenostavnejši, a vseeno precej zahteven pristop na to morda najlepšo goro Julijskih Alp je speljan z južne, trentarske strani. Vzpeli se bomo mimo Zavetišča pod Špičkom, kjer lahko tudi prenočimo in si naporno turo razdelimo na dva dneva. Vendar pozor: na višku poletne sezone zna biti prenočevanje v nabito polni kočici precej neprijetno," je opozoril Andrej Stritar v planinskem vodniku Julijske Alpe; Gore nad Sočo.

Začetek resnega skalnega sveta se začne po obisku zavetišča, ko se po markirani poti spustite v krnico pod južno steno Velikega Ozebnika. "Jeklenice in klini nam pomagajo po policah okoli pobočij Velikega Ozebnika na prodnato ravnico Jezerca. Ta na desnem koncu prepada v znameniti Jalovčev ozebnik nad Tamarjem, na levem pa v nič manj grozljivi Loški žleb. Previdno, ko tu leži še sneg: zdrs pomeni najverjetneje zadnjo vožnjo proti Koritnici! Do vršnega grebena nam spet pomagajo skromna varovala. Po njem stopimo na vrh," je opisal ključna težavna mesta Stritar.

Pot je zelo naporna tudi zato, ker boste do vrha hodili od šest do sedem ur, je ocenil Stritar. Višinske razlike od izhodišča do cilja je namreč 1700 metrov. Slovenki gorski kristal naj bo torej na vašem spisku takrat, ko boste v izvrstni kondiciji.

2. Prisojnik – Slovenska pot (2547 metrov)

Stritar je v planinskem vodniku Gore nad Sočo Prisojnik opisal kot goro, ki z vseh strani kaže podobo visokogorskega mogotca in ga ni lahko osvojiti: "Prav enostavne poti na vrh res ni. Ker pa je pod njim speljana cesta čez Vršič, so našo goro z leti 'ukrotili' kar s petimi označenimi in zavarovanimi potmi. Le pri pristopu z južne, soške strani, nam ni treba uporabiti tudi rok, povsod drugod pa nam pomagajo jeklena varovala."

Če smo vam v prvem primeru dali idejo za izredno dolgo turo na Jalovec, vam v tem predlagamo, da okusite slasti visokogorja po najlažji poti na goro – ki je ne gre podcenjevati – speljani z Vršiča čez južno stran. Imenuje se Slovenska pot. Lahko izberete tudi zahtevnejšo Grebensko pot in nato sestopite po Slovenski.

Za pristop na široko goro po Slovenski pot boste potrebovali tri ure in pol, na poti pa opravili 1000 višinskih metrov, so ocenili na portalu hribi.net.

3. Krn s planine Kuhinja – mimo Jezera v Lužnici in čez Batognico (2244 metrov)

"Krn je nesporen prvak v svojem stranskem pogorju Julijskih Alp. Od številnih sosedov ga noben tekmec resneje ne ogroža, ne po višini ne po obliki," ga je označil Stritar v planinskem vodniku Gore nad Sočo.

Pod vrhom te izstopajoče gore stoji Gomiščkovo zavetišče, do katerega vodi več markiranih poti. Priporočamo, da Krn osvojite po najhitreje in najenostavneje dostopni poti s planine Kuhinja nad Sočo, do koder se pripeljete po cesti iz Kobarida. Izberite varianto mimo Jezera v Lužnici. Tako kot Stritar tudi mi svetujemo, da si pohajkovanje popestrite še s skokom čez greben Batognice. "Tako si bomo od blizu ogledali ostanke morije iz začetka 20. stoletja. Pri sestopu z vršne planotice bomo celo za kratek čas sestopili po izklesanih stopnicah iz prve svetovne vojne. Spustimo se na Krnsko škrbino, kjer se združi kar pet markiranih poti," je opisal Stritar. Od Batognice do vrha Krna je približno ena ura.

Čeprav pot ni tehnično zahtevna, je naporna zaradi dolžine. Po Stritarjevih izračunih boste hodili navkreber od pet do šest ur, višinske razlike je 1250 metrov. Za sestop izberite krajšo varianto do planine Kuhinja. Je enostaven, vendar razmeroma dolg (okrog dve uri in pol), je ocenil Stritar in ob tem izpostavil: "V poletni vročini je zaradi južne lege lahko zelo vroče."

Kamniško-Savinjske Alpe

4. Storžič – pot skozi Žrelo (2132 metrov)

"Ta lepo oblikovana, stožčasta gora doživi vsako leto množično obleganje in je poleg Triglava in Mangarta verjetno najbolj obiskan dvatisočak na Slovenskem. To izjemno pozornost si je Storžič prislužil z ugodno lego na obrobju gosto naseljene Ljubljanske kotline in s privlačnim videzom," je njegov izgled pohvali Andrej Mašera v planinskem vodniku 50 zavarovanih plezalnih poti.

Na goro vodijo številne markirane poti. Po navedbah Mašere se gorniki na Storžič najbolj pogosto podajo s Kališča po vzhodnem grebenu, ki šteje za lažji pristop. Pot skozi Žrelo pa je zahtevna, a tudi najlepša, saj razkriva divjo, resno stran gore. Preden dosežete zahodni grebena po katerem se povzpnete na vrh, vaš pogled med drugim zre v nabrušen svet skalnih skulptur.

Na ključnih mestih so v pomoč jeklenice, skobe in klini. A ker je pot pretanjeno speljana po grapi oziroma ob njej, izpostavljenost in strmina pa nista prehudi, v gorniškem oziroma plezalnem smislu ne sodi v rang zahtevnejših oziroma zelo zahtevnih zavarovanih planinskih poti (kot so denimo pot čez Plemenice na Triglav, Kopiščarjeva pot na Prisojnik, Kopišnikova pot na Ojstrico, Hanzova pot na Malo Mojstrovko ... ).

Od doma pod Storžičem, kjer pustite vozilo, do vrha vas po oceni Mašere čaka tri ure hoje oziroma lažjega poplezavanja. Višinske razlike je 1010 metrov. Sestopite lahko čez Škarjev rob ali se vrnete po zahodnem grebenu (čez Psico) in obiščete dve očarljivi planini – Veliko in Malo Poljano.

5. Ojstrica – pot čez Škarje (2350 metrov)

Ojstrica je s svojim videzom prisekane piramide prava zapeljivka Kamniško-Savinjskih Alp. "S svojo vitko postavo krasi podobo dveh najlepših dolin v gorstvu, Robanovega kota in Logarske doline," jo je orisal Mašera v planinskem vodniku 50 zavarovanih plezalnih poti.

Iz Logarske doline so pristopi najlepši. Mašera sicer opisuje zelo zahtevno Kopišnikovo pot, mi vam predlagamo lažjo pot čez Škarje, ki je prav tako slikovita in navdušuje s pogledi (bolj izurjeni gorniki le zagrizite po Kopišnikovi in sestopite čez Škarje).

Gori v robe se zaženete od Doma Planincev v Logarski dolini. Strmejši vzpon s pomočjo nekaj varoval je na vidiku v vršnem delu. Za vzpon boste potrebovali dobre štiri ure, višinske razlike na poti je 1525 metrov, so navedli na portalu hrbi.net.

6. Brana z Jermance, čez Kamniško sedlo (2253 metrov)

"Brano lahko uvrstimo med nižje dvatisočake Grintovcev, vendar s svojo značilno in slikovito obliko bistveno prispeva k podobi celotnega gorstva. Njena piramida se dviga zahodno nad Kamniškim sedlom, od koder je do vrha le še slabih 400 metrov ne pretirano težke poti. Z nje se odpre lep razgled, saj smo skoraj v osrčju pogorja," je goro opisal Andrej Stritar v planinskem vodniku Grintovci; Južni pristopi. 

Kljub temu, da med gorniki ne velja za težko osvojljiv cilj, pa je nikakor ne smemo podcenjevati. Ima namreč tudi manj privlačen sloves – na njej se je ponesrečilo že precejšnje število ljubiteljev gora, je opozoril Stritar.

Od Doma v Kamniški Bistrici z vožnjo nadaljujete po gozdni cesti, ki višje pripelje do križišča, kjer nadaljujete desno proti Jermanci. Cesti sledite do parkirišča (nahaja se malo pred koncem ceste) od tu pa pot pod noge proti Kamniškemu sedlu, kjer se lahko okrepčate v Kamniški koči. Ko se boste povzpeli po severnem pobočju Brane vam bo v pomoč tudi nekaj jeklenic in klinov. Kot so ocenili na portalu hribi.net, boste od izhodišča do vrha hodili tri ure in 45 minut, višinske razlike je 1353 metrov.

Karavanke

7. Veliki vrh v Košuti – pot po severnem grebenu (2088 metrov)

Veliki vrh je najzahodnejši dvatisočak v deset kilometrov dolgem grebenu Košute. Zaradi lahkega pristopa s Kofc je priljubljen cilj med karavanškimi vršaci. Južna pobočja kažejo mili, večinoma travnati obraz gore, severna stran pa je pravo nasprotje – v višave se poganjajo razbrzdane stene. "Žal se jih precej manj loti vzpona po plezalni poti, ki pelje na vrh po severnem grebenu, saj gre za enega najzanimivejših vzponov v celotnem gorstvu," je pristop, ki ga predlagamo tudi mi, orisal Mašera v vodniku 50 zavarovanih plezalnih poti.

Mašera je pot po severnem grebenu ocenil za zmerno zahtevno, a s to težavnostjo se bodo strinjali le tisti, ki so vešči gibanja po zelo kompleksnem terenu. Precej zračne police, strma, ozka grapa in skoraj navpični žleb so izzivi, ki jih morate obvladati, če se želite povzpeti na goro s severa. "Žleb, ki je ključno mesto poti, je odlično zavarovan z jeklenico, klini in skobami, tako da ga preplezamo brez večjih težav. S tem smo strmi, zavarovani del poti premagali, čaka nas še lahko plezanje po skalah in zelenicah navzgor proti vrhu," je usmeril Mašera.

Eno izmed izhodišč je manjše parkirišče ob cesti na Ljubelj (pri cestarski leseni uti, od katere vodi makadamska cesta). Pot vodi mimo idilične planine Korošice proti Hajnževemu sedlu (1701 metrov), kjer se začne plezalni del. Za celotni podvig boste potrebovali dobre tri ure, višinske razlike po poti je 1160 metrov, so izračunali na portalu hribi.net.

8. Vrtača (2181 metrov)

Vrtača je drugi najvišji vrh Karavank. "Pogled nanjo iz doline Save zakriva njena široka soseda Begunjščica, svojo značilno piramidasto podobo pa pokaže opazovalcu z Zelenice," sta zapisala Vladimir Habjan in Irena Mušič Habjan v planinskem vodniku Karavanke.

Na priljubljen cilj planincev, pozimi pa tudi alpinistov, vodi le ena markirana pot in sicer čez strmo južno travnato gruščnato pobočje. "Če se odpravimo na pot zgodaj poleti, bomo videli veliko bujnega cvetja, jeseni bomo uživali v čudovitih barvah, ob jasnih dnevih pa v prostranih razgledih. Ti nam bodo gotovo polepšali dan, saj bomo poleg karavanškega grebena in gora nad gorenjsko ravnino v daljavi videli Julijce tja do daljnega Krna," sta obljubila zakonca Habjan v vodniku.

Za izhodišče vam predlagamo mejni prehod Ljubelj. Na 1536 metrih si v Planinskem domu na Zelenici vzemite čas za vmesno okrepčilo. Celotna pot je dolga tri ure, višinske razlike od izhodišča o vrha je 1123 metrov, sta navedla zakonca Habjan.

9. Kepa (Erjavčev Rovt) (2139 metrov)

Če se Stol postavlja na vzhodu, pa Kepa daje videz prvaka na zahodnem delu pogorja, saj je tretja najvišja gora v Karavankah. "Gora se dviga visoko nad svojo okolico, tako da imamo z vrha obširen razgled. Posebno privlačen je pogled na Karavanke na vzhodu tre Julijce do Mangarta na nasprotni strani Save in proti Visokim Turam na severni strani," sta navedla zakonca Habjan v planinskem vodniku Karavanke.

Priporočamo, da goro obiščete z Erjavčevga rovta, do koder se pripeljete z vasi Dovje. Parkirate ob sotočju Žaklja in Mlince "lahko pa tudi nekoliko nazaj na enem od primernih mest ob cesti", so usmerili na portalu hribi.net.

Pot je izredno slikovita in pestra, saj vas med drugim razvaja s prečenjem po grebenu. Proti vrhu postane strma in bolj zahtevnejša, a vam bodo v pomoč varovala. Po izračunih portala hribi.net, boste cilj dosegli v treh urah in 50 minutah, opravili pa boste s 1200 metri višinske razlike.

Posavsko hribovje

10. Lisca – zelo zahtevna planinska pot (948 metrov)

Čeprav zelo zahtevna zavarovana pot na Lisco spominja na ferato, ker je speljana čez strme, ponekod previsne skalne predele in je zato videti kot športni poligon, pa ni, saj je del planinske infrastrukture.

Ferate namreč niso enako kot zelo zahtevne zavarovane poti, katerih glavna značilnost je, da potekajo po naravnih prehodi, kjer hojo zamenja ali dopolnjuje plezanje, za lažje napredovanje pa so v pomoč varovala. Ferate so plezališča z varovanjem, ki sodijo med adrenalinske športne objekte v naravnem okolju. Običajno so v bližini naselij kot dopolnitev turistične ponudbe in niso del planinske infrastrukture. To pomeni, da nimajo statusa planinske poti in tudi niso označene s planinsko markacijo tako kot planinske poti, katerih skrbniki so planinska društva.

Zelo zahtevna zavarovana pot na Lisco vodi čez pet plezalnih delov. Prednost je, da se težkim delom lahko izognete. "Ocenjena težavnost je povprečno B/C, zadnji raztežaj med D/E. Posebnost poti je, da lahko z vsakega težjega dela sestopite in ga obhodite po lažji poti. Pot je opremljena z novejšo tehniko, večjimi razmiki in manjšo napetostjo jeklenice ter amortizacijsko zanko. Za hojo po poti je obvezna uporaba samovarovalnega kompleta, priporočamo tudi uporabo rokavic," je svetoval Rok Petančič na spletni strani PZS.

Izhodišče je iz vasi Cerje. Plezali boste približno 45 minut, so ocenili na hribi.net.