Na današnji dan mineva tudi leto dni od največje zgodovinske širitve Evropske unije, ki je 1. maja 2004 medse sprejela osem vzhodno- in srednjeevropskih držav, med njimi tudi Slovenijo, ter Malto in Ciper. Pred enim letom je tako prvi maj minil ne samo ob praznovanju praznika dela temveč v duhu evropske himne – Beethovnove Ode radosti.
V naslednjih mesecih se je navdušenje nad vstopom v EU pri novinkah nekoliko poleglo. Razširjena evropska povezava namreč prvega leta delovanja ni preživela v počasnem tempu, kot bi si ga za navajanje na nove okoliščine lahko želela. Evropo so namreč pretresale številne teme, med katerimi velja izpostaviti predvsem institucionalno reformo, finančno perspektivo in zagon evropskega gospodarstva.
Prvi veliki test – institucionalna reforma
Institucionalna reforma razširjene Evrope je bila prvi veliki test, saj jo z vstopom novink pogojuje toliko več nacionalnih interesov, ki predpostavljajo uspešno sklepanje kompromisov na poti evropske integracije. Pogajanja o ustavni pogodbi so bila težka, večkrat so zastala, a so se s skupnim ciljem učinkovitejših institucij EU tudi uspešno končala s potrditvijo Evropskega sveta junija 2004.
Zdaj prihaja v ospredje uspešna ratifikacija dokumenta v članicah unije, zlasti v tistih, kjer bodo o dokumentu odločali državljani na referendumu. Javnomnenjske raziskave nakazujejo, da se zna zatakniti že konec maja, ko bodo o ustavni pogodbi glasovali Francozi. Analitiki ocenjujejo, da bi morebitna francoska zavrnitev evropske ustave lahko povzročila politično krizo.
Finančna perspektiva EU 2007 – 2013 in konkurenčnost gospodarstva
Drugi veliki test razširjene Evrope so pogajanja o naslednji finančni perspektivi za obdobje 2007 – 2013, ki ga EU želi rešiti še v prvi polovici tega leta, čeprav se bodo pogajanja verjetno zavlekla.
V primerjavi z ustavo se pri finančni perspektivi lažje vlečejo ločnice med novimi in starimi članicami. Stare članice so v glavnem visoko razvite in zato neto plačnice v evropsko blagajno, med tem ko so novinke revnejše, zaradi česar upajo na dober neto prejemniški položaj.
Prvo leto delovanja razširjene EU je močno zaznamovalo tudi iskanje odgovorov, kako naj Evropa dvigne svojo konkurenčnost v svetovnem merilu in znova zažene na nekaterih področjih opešano gospodarstvo. V ta namen je marca letos EU prenovila pet let staro lizbonsko strategijo, v kateri si je zastavila, da bo do leta 2010 postala najbolj konkurenčno gospodarstvo v svetovnem merilu. Toda ambiciozni cilj je morala opustiti. Na vrh prioritet je postavila močnejšo in trajnejšo gospodarsko rast ter ustvarjanje več in boljših delovnih mest.
Razširjena EU tako napoveduje spodbujanje znanja in inovacij kot motorja evropske rasti ter oblikovanje takšnih politik, ki bodo bolj prijazne do podjetij in bodo omogočale ustvarjanje več boljših delovnih mest.
Posledice širitve še niso povsem jasne
Poleg treh velikih tem so se v EU zgodile tudi druge spremembe. Junija lani so se zgodile šeste neposredne volitve evropskih poslancev, v katerih je 340 milijonov volilnih upravičencev iz 25 držav EU izmed 14 600 kandidatov izvolilo 732 poslancev Evropskega parlamenta s petletnim mandatom.
Novembra je sledil še nastop nove Evropske komisije na čelu z novim predsednikom bruseljske ekipe, Portugalcem Josejem Manuelom Barrosom. To je prva komisija, v kateri iz vsake države članice prihaja po en član.
Komaj dobro utečena razširjena unija pa se kljub nekaterim očitkom o poširitveni utrujenosti že pripravlja na sprejem novih članic. Pred dnevi je tako v Luksemburgu podpisala pristopno pogodbo z Romunijo in Bolgarijo, ki naj bi v povezavo vstopili leta 2007. Decembra 2004 je EU dorekla tudi vprašanje približevanja Turčije – začetek pristopnih pogajanj je napovedan za letošnji oktober. Tudi Hrvaška je ob tem dobila datum začetek pogajanj, ki naj bi se začela 17. marca 2005, a do začetka procesa še ni prišlo. Večina članic je namreč ocenila, da Hrvaška ne sodeluje zadovoljivo z Mednarodnim sodiščem za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije v Haagu.
V senci dogajanj v EU ostajajo še vprašanja in odgovori glede dejanskih posledic širitve v novih in starih članicah, še posebej kar se tiče občutljivega vprašanja o potencalni možnosti množičnega priseljevanja cenejše delovne sile iz novink na trge starih članic. Zato so sicer za nove članice vpeljali številne omejitve, a na splošno se je pokazalo, da so bili ti strahovi pretirani, saj vsaj za zdaj ne kaže, da bi v kateri izmed starih članic množični navali novih cenejših delavcev rušili trg delovne sile.
