'Nobena teorija te ne more pripraviti na vodenje tihega poroda'

Mlada babica Maja Golob se je v svoji triletni karieri srečala z dvema tihima porodoma oziroma porodoma mrtvih otrok. Prvega je še kot študentka babištva spremljala v ljubljanski porodnišnici, drugega pa vodila kot glavna babica v Porodnišnici Jesenice. "Pri prvem sem vse skupaj gledala z nekoliko meglenimi očmi, pri drugem sem bila jaz odgovorna za porod," začenja z opisom. Obe nosečnici sta že pred začetkom poroda vedeli, da je otrok umrl, obe nosečnici sta novico izvedeli teden oziroma dva pred predvidenim datumom rojstva. "Tam imaš par, ki je pripravljen na otroka, doma imajo že sobico, do roka poroda je še teden dni. Potem prideš na pregled in izveš, da tvojega otroka ni več," opisuje.

Ob tem pa izpostavlja, da je občutke, ki se ob novici izrišejo na obrazih staršev, nekoliko težje opisati. "Prisotni so šok, otopelost, jeza, strtost ..." Hkrati se morajo starši že takoj po novici začeti pripravljati na porod, ta se navadno zgodi dan ali dva po novici o smrti otroka, saj bi drugače ženska lahko tvegala infekcijo. Če se porod ne začne sam, ga sprožijo umetno. 

"To je zelo težka stvar. Že če starša pričakujeta živega otroka, je porod intenzivna stvar, ampak takrat jih lahko vsaj bodriš, da bosta spoznala sina ali hčerko. Ta motivacija predstavlja tri četrtine tvojega besednjaka, pri tihem porodu pa vse to izgine. Po takem porodu starša nimata ničesar," izpostavlja izzive. 

A težko ni le staršem, pač pa tudi zdravstvenim delavcem, vključno z Golobovo. Čeprav je bila pri tihem porodu prisotna v času opravljanja prakse, je bil drugi, ki ga je vodila sama, zanjo težji, saj je bila staršem veliko bliže. "Definitivno mi ni bilo tako težko kot paru, vseeno pa je hudo tudi za zdravstvenega delavca. Mislim, da je bil to eden hujših dni v mojem življenju," izpostavlja. Ob tem se je spopadala z dvomi, na kašen način komunicirati s straši, opisuje.

"Porod, kjer na koncu ni živega otroka, je zelo težko voditi. Kot zdravstveni delavec stalno premišljuješ, kaj reči, katero besedo uporabiti ..." je ponazorila. Ob tem je dodala, da ji je najtežji del tihega poroda predstavljalo tistih nekaj minut po iztisu otroka, saj je, čeprav je vedela, da je otrok mrtev, pričakovala jok. Enako željo in misli je opazila na obrazih staršev. "Ko je težkega poroda konec in bi moralo biti lepo ... ti čakaš, da bo zajokal. Šele nato, ko se rodi in je resnično mlahav, ima manjše spremembe po telesu ... v tistih sekundah se upočasni čas. Dojameš, da joka ne bo."  

'Starši ti ne bodo zamerili, če boš spustil solzo'

V trenutkih takoj po porodu mrtvorojenčka se zato zdravstveni delavci v šoku pogosto zatečejo v strogo profesionalnost, opaža ustanoviteljica društva Solzice Petra Paver, ki v sklopu organizacije nudi tudi izobraževanja za zdravstvene delavce. Pred začetkom izvedbe omenjenih izobraževanj je med zdravstvenimi delavci izvedla tudi anketo, s katero je ugotavljala, kaj bi jim najbolj koristilo, z njo pa ugotovila, da jih ima največ težave ravno s pristopom do žalujočih. V takih trenutkih zamrznejo, je povedala.

 Z dvomom, ali je pristopila v skladu z načeli, se je soočala tudi Golobova:  "Obremenjevala sem se s tem, da kot zdravstveni delavec ne smem jokati, ker sem menila, da je to neprofesionalno, sedaj pa vem, da s tem pokažeš človeškost." 

Če babice, ginekologi in medicinske sestre staršem ob izgubi otroka ne pokažejo niti enega čustva, lahko izpadejo hladni in odmaknjeni, kar starše veliko bolj prizadene kot potočena solza, tudi pravi Paverjeva. "Ker babica ni vedela, kako se odzvati, je starše zelo hitro odslovila iz sobe, vzela liste in naročila, kaj morajo izpolniti. Skrila se je za profesionalnost, kar jo je rešilo, da se ni sesula. Na drugi strani pa so bili starši, ki so jo videli kot hladno in neosebno, rekoč: 'Otroka je pustila na pultu, nama pa molila papirje pod nos'."

Predavanja pri Paverjevi se je v sklopu študija udeležila tudi Maja Golob, ocenila jih je kot zelo uporabna. "Vsem je bilo hudo ob poslušanju, a je bilo znanje res dragoceno," se spominja. Ob tem je izpostavila, da jih je Petra Paver tudi nekoliko usmerila, na kakšen način z besedo pristopiti k žalujočim staršem. Ob tem si je posebej zapomnila, da se v najtežjih trenutkih nikakor ni dobro zateči v ustaljene fraze, kot so "saj bo," "pa že ni bilo namenjeno" in "saj sta še mlada". Ob tem pa je babica še dodala, da zdravstvenega delavca nobena teorija sicer ne more pripraviti na vodenje tihega poroda. 

Pomembno je, da se staršem omogoči, da se poslovijo od otroka

Tako Paverjeva kot Golobova izpostavljata še drugo skupino komentarjev, ki pa lahko par zaznamujejo za vse življenje. Zdravstveni delavci namreč lahko v trenutku šoka ali pa zaradi neznanja staršem tudi odklonijo ogled otroka, rekoč, da "če vedo, kako je videti mrtev otrok" in da "tega pa ja ne bodo gledali".

"Izredno pomembno je, da se starši lahko od otroka poslovijo," prav tako izpostavljata obe. Vsak par staršev pa se pri tem nekoliko razlikuje. Nekatere mame otroka takoj primejo v naročje in ga imajo ob sebi tudi po več ur, nekatere otroka ne želijo videti. V vsakem primeru pa zdravstveni delavci staršem ustvarijo škatlico spominov, kjer so odtisi otrokovih dlani in stopal, koder las in vizitka, identična tisti, ki jo dobijo živorojeni otroci. Otroka tudi oblečejo in ga fotografirajo s starši, ob tem pa je pomembno, da fotografije hranijo v arhivu. Nekateri starši namreč ob šoku fotografije ne želijo odnesti domov, po nekaj pretečenih tednih ali mesecih pa se ponjo vrnejo. 

Izredno pomembno pa je, da staršev v fotografiranje ali druge dejavnosti ne silijo. "Vsak potrebuje svoj čas," izpostavlja babica. Po končanem porodu pa svoj čas potrebujejo tudi zdravstveni delavci in ob tem jim pomagajo predvsem sodelavci. "Četudi s sodelavkami sedimo v tišini, veliko pomeni to, da vemo, kaj druga prestaja."

Po nekaj manj kot dveh letih dela v porodnišnici Jesenice se je Golobova odločila za samostojno babiško pot. Ob tem je poudarila, da je prvo profesionalno okolje, v katerem delaš kot zdravstveni delavec, izredno pomembno za tvojo nadaljnjo prakso. 

'Pogovor z žensko, ki je spontano splavila, je kljub izkušnjam še vedno težak'

Z izgubami otroka v prvih treh mesecih nosečnosti oziroma spontanimi splavi pa se večkrat kot babice srečajo ginekologi. Tudi njim je težko ob izgubi, izpostavlja specialistka ginekologije in porodništva ter dežurna ginekologinja na UKC Ljubljana Tina Kunič. "Predvsem zato, ker vemo in vidimo, da je težko bolnicam." Pristavila je, da ji je pogovor z žensko, ki je spontano splavila, še vedno težak, čeprav ima za seboj večletne izkušnje, s katerimi se je že naučila, kako se odzvati in pravilno komunicirati z bolnico. "Dejstvo pa je, da smo si ljudje med sabo različni in vsak po svoje dojema in izraža svojo žalost, tako da je z nekaterimi bolnicami težje vzpostaviti primeren stik."

Ustanova jim sicer možnosti izobrazbe, kako pristopiti do bolnic, katerih nosečnosti so se neuspešno končale, ne nudi, vendar imajo več delavnic, kjer se učijo ustrezne komunikacije. "Dejstvo pa je, da smo žal v položaju, ko moramo splav objektivizirati in se pogovarjati o splošnih stvareh – razložiti navodila, potrebo po operativnem posegu, v podpis dajati soglasja in spraševati vprašanja, ki v dani situaciji bolnici delujejo nesmiselna," tudi razloži ginekologinja. 

Ginekološko urgenco na UKC Ljubljana je med izgubo dveh nosečnosti obiskala tudi Katja Bergant. Kot zatrjuje, je bila z obravnavo zadovoljna, prav tako je bila dobro obveščena o samem postopku. "Bili so tudi zelo odprti do vprašanja, čutilo se je sočutje zdravstvenih delavcev." Posebej je pohvalila sestre na urgentnem ginekološkem oddelku, ki so ves čas preverjale, ali se počuti v redu, hkrati pa ob tem niso bile preveč moteče. 

'Osebna ginekologinja me niti vprašala ni, kako sem in ali bi potrebovala psihologa'

Pri osebni ginekologinji pa je bila z odnosom nekoliko razočarana. "Nisem čutila nobene empatije, zato sem jo zamenjala. Od vsakega drugega zdravnika sem dobila več sočutja."  Za menjavo se je odločila, preden je tretjič zanosila, saj je ginekologinja omahovala nad odločitvijo, ali naj jo na njeno željo pošlje na pregled maternice ali ne. "Omahovala je, rekoč, da so splavi v zgodnji nosečnosti pogosti, da zakaj to rabim, da tretjič pa verjetno ne bo enako. Ko sem jo vprašala, zakaj bi morala čez še eno izgubo, če to ni treba, je napotnico le izdala," se spominja Katja.

 Ob tem pa poudarja, da ji ginekologinja ni povedala, da ji po izgubi pripada obisk psihologa, ki bi ga zagotovo obiskala. "Niti vprašala me ni, kako sem in ali bi mogoče potrebovala pogovor s psihologom. Še za bolniško sem morala prositi," je izpostavila primer. 

Socialna delavka Ana Tancik, ki v gorenjskem odboru Hospica vodi skupinske pogovore, ki se jih je udeleževala tudi že omenjena Katja Bergant, izpostavlja, da je zaupanje med žensko in njenim izbranim ginekologom izredno pomembno. "Predvsem v nosečnosti po izgubi otroka je pomembno, da lahko kadar koli pokličemo, naredimo ultrazvok, se pomirimo," pravi. Štiri spontane splave je Tancikova doživela tudi sama, tem sta po zdravljenju sledili dve uspešni nosečnosti. 

Ob tem poudarja, da iz pogovora z ženskami, ki jih ali jo obiskujejo, razbira, da je z obravnavo med izgubo otroka in po njej zadovoljna približno polovica, druga polovica pa ne. 

Klinika za neplodnost 'avtomatizirana'. Predstojnica: Primanjkuje delavcev

Z možnostjo obiska psihologinje po zunajmaterničnih nosečnostih in diagnozi neplodnosti ni bila seznanjena niti Katarina (njeno pravo ime hranimo v uredništvu). "Če bi ginekologinja povedala, da mi ob vsaki izgubi pripada pogovor s psihologom, bi takoj šla. Vsaka ženska bi šla." Ocenjuje, da zdravniki menijo, da če ženska ne vpraša, pomoči ne potrebuje, obenem pa o možnosti sploh ni obveščena, nadaljuje kritično. 

Katarina se je z neplodnostjo spopadala devet let, z obravnavo v UKC Ljubljana pa je bila prav tako kot Katja zadovoljna. Ji je pa nekoliko manj odgovarjal način komunikacije. Skozi boj z neplodnostjo je namreč vseskozi ugotavljala, da so bili zdravniki z informacijami o postopkih nekoliko skopi. "Morda zato, ker jih je premalo." 

Predstojnica Klinike za reprodukcijo na ljubljanskem UKC dr. Helena Ban Frangež ugotovitvi pritrjuje, ob tem pa poudarja, da se neuspeli postopki dotaknejo tudi njene ekipe. Pomagajo si tako, da občutke zaupajo sodelavcem in da se skupaj pogovarjajo o izkušnjah. "Posebej organizirane psihične podpore za zdravstvene delavce nimamo, so nam pa naše psihologinje na voljo za pogovor in nasvete, če jih potrebujemo," je dodala.  

Na primanjkljaj delovne sile je opozorila tudi Kuničeva, hkrati pa dodala, da na njihovem urgentnem ginekološkem oddelku vsaki nosečnici, ki izrazi željo, sami izdajo napotnico za psihološko obravnavo. "V določenih primerih, ko vidimo, da so bolnice v hujši stiski, se klinična psihologinja z njo pogovori že v bolnišnici." Ob tem pa izpostavlja pomanjkanje ginekologov na primarni ravni in preobremenjenost njihovega oddelka.

Obravnava žensk s težavami v prvi polovici nosečnosti, ki jih sprejmejo v ginekološki urgentni ambulanti bi bila lahko bolj prijetna tudi, če bi se posodobilo prostore, zatrjuje. Za bolnice, ki na bolnišničnem oddelku doživljajo spontani splav na primer ni enoposteljnih sob, zaradi prostorske stiske pa ob njih ne more biti prisoten partner, še zaključi.