Življenje v mestu krivo za več osamljenosti. Rešitev so zelene površine in 'smiselni stiki'

Osamljenost je opredeljena kot občutek stiske, ki je posledica neskladja med želenim in dejanskim socialnim stikom. Lahko močno in škodljivo vpliva na naše duševno in fizično zdravje ter je celo povezana s številnimi zdravstvenimi stanji – vključno z depresijo, alkoholizmom, kognitivnim upadom in boleznimi srca. Medtem ko onesnaženost zraka, debelost in prekomerna uporaba alkohola povečajo tveganje smrti osebe za 6,23 oziroma 37 odstotkov odstotkov, lahko osamljenost to tveganje poveča za kar 45 odstotkov, poudarja za WEF Andrea Mechelli, strokovnjak za mentalno zdravje in profesor na londonskem King's Collegu.

Ob tem se postavlja vprašanje, zakaj je osamljenost v takšnem porastu. Medtem ko je verjetno v igri več družbenih, finančnih in tehnoloških dejavnikov, med njimi tudi pojav pandemije covida-19, pa je tudi vse več dokazov, da bi lahko bila pomemben dejavnik hitra urbanizacija.

Več kot polovica svetovnega prebivalstva živi v mestih, število pa vsako leto narašča. Do leta 2050 se namreč pričakuje, da bo 66 odstotkov svetovnega prebivalstva živelo v urbanih območjih. Toda študija kaže, da bi lahko ta trend slabo vplival na duševno zdravje. 

"Razvili smo aplikacijo za pametne telefone, s katero raziskujemo razmerje med življenjem v mestu in osamljenostjo v realnem času. Aplikacija uporablja tehniko, imenovano ekološka trenutna ocena, ki vključuje pošiljanje pozivov udeležencem ob naključnem času, in jih vabi, da odgovorijo na vprašanja o svojih trenutnih izkušnjah. Vprašanja, ki smo jih zastavili, so vključevala, kje so bili udeleženci, kakšno je bilo njihovo okolje in kako so se v tistem trenutku počutili. Skupaj je 756 ljudi po vsem svetu opravilo 16.602 ocenjevanj, pri čemer je bila približno polovica udeležencev iz Združenega kraljestva, ostali pa iz Evrope, ZDA in Avstralije," pojasnjuje Mechelli.

Ugotovili so, da je bivanje v prenatrpanem okolju povečalo osamljenost do 38 odstotkov. Ta učinek pa je ostal pomemben tudi po tem, ko so upoštevali vrsto dejavnikov, kot so starost, spol, etnična pripadnost, stopnja izobrazbe in poklic.

"Nasprotno pa je bila zaznana socialna vključenost – občutek, da smo z ljudmi, ki delijo naše vrednote in zaradi katerih se počutimo dobrodošli – povezana z 21-odstotnim zmanjšanjem osamljenosti. To nakazuje, da je pomembna kakovost naših družbenih odnosov – in ne količina socialnih stikov, ki jih imamo," dodaja.

Strokovnjaki zato menijo, da bi bilo v mestih treba poskrbeti za povezovanje podobno mislečih ljudi, saj da je to učinkovit način za zmanjšanje osamljenosti. To bi lahko bilo še posebej koristno za ranljive skupine prebivalstva – kot so osebe z omejeno mobilnostjo ali osebe s težavami v duševnem zdravju.

Tudi podoba mesta vpliva na to, ali se oseba počuti osamljeno ali ne. Za 28 odstotkov manj verjetno je, da se bodo ljudje počutili osamljene v urbanih okoljih z naravnimi značilnostmi, kot so drevesa, rastline in ptice, v primerjavi z mestnimi okolji, ki teh značilnosti nimajo.

"Če se osamljenost zmanjša s stikom z naravo, lahko izboljšanje dostopa do visokokakovostnih zelenih in modrih površin kot so parki in reke v gostih mestnih območjih pomaga ljudem, da se počutijo manj osamljene. Prejšnje raziskave tudi kažejo, da lahko narava koristi duševnemu zdravju," nadaljuje strokovnjak.

Osamljenost je univerzalna, a globoko osebna izkušnja. "Naša študija pa torej kaže, da smiselni družbeni stiki in dostop do naravnih danosti pomagajo, da se počutimo manj osamljene," zaključuje Mechelli.