Leta 2006 je psiholog Brian Spitzberg na univerzi v San Diegu izvedel obsežne reprezentativne študije zalezovanja na treh celinah. Poročal je, da je 2-13 odstotkov moških in 8-32 odstotkov žensk žrtev zalezovanja na neki točki svojega odraslega življenja. V večini primerov osebo zalezuje nekdo, ki ga ta oseba pozna.

Neizprosna nevrotična narava zalezovalca se lahko kaže v obliki nadlegovanja tarč s ponavljajočimi klici, pošiljanjem sporočil, pisem, daril ... Če so ti neučinkoviti, lahko posameznik preide v bolj vsiljivo, celo nevarno vedenje, kot je vohunjenje za žrtvami in nepričakovano soočenje z njimi. 

Raziskave se sicer ponavadi osredotočajo na to, kako se z zlorabo soočajo žrtve, manj pa je znano, kaj točno motivira zalezovalca in nadalje, kako te prestopnike obravnavati terapevtsko.

Raziskovalka Katrina Baum z Nacionalnega inštituta za pravosodje v Washingtonu je leta 2009 izvedla nacionalno študijo viktimizacije zaradi zalezovanja. Žrtve so vprašali, kaj mislijo, da je njihove zalezovalce spodbudilo, da jih zasledujejo. Od 3.416.460 žrtev jih je 36,6 odstotka menilo, da so motivi zalezovalca "maščevanje, jeza ali kljubovanje", 32,9 odstotka jih je odgovorilo "nadzor", 23,4 odstotka pa "duševna bolezen ali čustvena nestabilnost".

V resnici večina zalezovalcev ne trpi za halucinacijami ali blodnjami, čeprav mnogi trpijo za drugimi oblikami duševnih bolezni, vključno z depresijo, zlorabo substanc in osebnostnimi motnjami, pa v prispevku za Psychology Today pojasnjuje dr. Robert Muller.

Leta 1993 je avstralski strokovnjak za zalezovanje Paul Mullen, klinični direktor in glavni psihiater v Victoria's Forensicare, visoko varovani bolnišnici za duševno bolne prestopnike, analiziral vedenje 145 diagnosticiranih zalezovalcev. Na podlagi svojih analiz so Mullen in kolegi predlagali pet podtipov zalezovalcev, da bi olajšali diagnozo in zdravljenje. Ti podtipi so najpogosteje uporabljena kategorizacija pri razvrščanju vedenja zalezovalcev.

Mullen je definiral tip zavrnjenega zalezovalca kot posameznika, ki je doživel neželen konec tesnega odnosa, najverjetneje z romantičnim partnerjem, pa tudi s staršem, sodelavcem ali znancem. Ko poskusi tega zalezovalca, da bi se pomiril, ne uspejo, se pogosto maščuje. Ko gre za obravnavo takšnega posameznika, se mu svetuje, kako preiti iz jezne obsedenosti s preteklostjo v žalost ob sprejeti izgubi.

Kot iskalca intimnosti identificira osebo, pogosto popolnega tujca, ki osebo identificira kot svojo pravo ljubezen in se začne obnašati, kot da je s to osebo v razmerju. Številni zalezovalci, ki iščejo intimnost, imajo zablodo, da je njihova ljubezen vzajemna. Leta 2009 je imela country zvezdnica Shania Twain zalezovalca, ki je ustrezal temu profilu. Od njega je prejela številna ljubezenska pisma, brez povabila se je udeležil celo pogreba njene babice. Terapija se tukaj osredotoča, tako Muller, na premagovanje socialne izolacije in odpravo pomanjkanja socialnih kompetenc. 

Podtip nesposobnega snubca tako kot iskalec intimnosti upa, da bo njegovo vedenje pripeljalo do tesnega odnosa, ki bo zadovoljil potrebo po stiku in intimnosti. Vendar pa ta vrsta zalezovalcev priznava, da jim žrtev ne vrača naklonjenosti, a vseeno nadaljujejo z zasledovanjem. Mullen vidi te zalezovalce kot "intelektualno omejene in družbeno nerodne". Glede na svojo nezmožnost razumevanja in izvajanja družbeno sprejetih ritualov dvorjenja ta tip zalezovalca uporablja metode, ki so pogosto kontraproduktivne in zastrašujoče. 

Zamerljiv zalezovalec medtem doživlja občutke krivice in si želi maščevanja svoji žrtvi. Njihovo vedenje odraža njihovo dojemanje, da so bili ponižani in da so z njimi ravnali nepravično, nase pa gledajo kot na žrtev. Ugotovljeno je bilo, da zamerljivi zalezovalci svoje očete pogosto smatrajo za osebe, ki imajo veliko potrebo po nadzoru. Mark Chapman, razvpiti zalezovalec in morilec Johna Lennona, je klasičen primer zamerljivega zalezovalca. Sebe je označil za največjega oboževalca rocka na svetu in občudoval Lennona ter vsa njegova dela, dokler ni prebral biografije glasbenika. V poznejših pričevanjih je Chapman opisal, kako mu oče nikoli ni rekel, da ga ima rad ali da mu je žal. Nekateri v tej kategoriji naj bi se odzvali na zdravila za zdravljenje paranoje. 

Tudi plenilec nima želje po odnosu z žrtvijo, kar išče, je občutek moči in nadzora. Mullen pojasnjuje, da ti zalezovalci najdejo užitek v zbiranju informacij o svoji žrtvi in fantaziranju o tem, da bi jo fizično in najpogosteje spolno napadli. Predatorske zalezovalce je skoraj vedno treba obvladovati v okviru programa za spolne prestopnike, pri čemer je glavni poudarek na obvladovanju parafilije, ki je gonilna sila zalezovanja.

Terapevtske intervencije zalezovalcev so najprej usmerjene v njihove duševne motnje. Zalezovalci imajo izjemno sposobnost racionalizacije, minimiziranja in opravičevanja svojega vedenja. Zalezovalce je treba obravnavati individualno, skupinskemu delu pa se izogibati. Strokovnjaki menijo, da lahko opolnomočenje na področju socialnih veščin, odnosov in drugih težav posameznika zmanjša možnosti ponovitve kaznivega dejanja.