'Vem, da bi moral nekaj čutiti, a ni ničesar'

Občutek praznine je pogosto težko prepoznati ali poimenovati, saj praznina ni tipično čustvo, ampak gre za odsotnost občutkov. Vzroki pogosto izvirajo iz otroštva, pravi psihologinja, raziskovalka in avtorica knjig Jonice Webb v svojem prispevku za Psychology Today. 

"Odraščanje v družini, ki spregleda, minimizira ali utiša občutke, povzroči, da se takšen otrok kasneje, ko je odrasla oseba, počuti praznega," opozarja. 

Kako pogosto se vprašate, kaj čutite? "Kot psihologinja, ki vsak dan pomaga ljudem z njihovimi občutki, vem, kako težko je včasih odgovoriti na to vprašanje. Toda to, kako težko oseba najde odgovor, včasih o njej pove več kot sam odgovor. Iz tega namreč razberemo, v kolikšni meri se oseba zaveda svojih čustev, v kako tesnem stiku je z njimi," pravi Webbova. 

Če na splošno niste oseba, ki redno stopa v stik s svojimi čustvi, to še ni znak za alarm, pravi. Lahko pa se za tem skriva nagnjenost k enemu manj raziskanih in opisanih občutkov, ki se pojavijo zlasti v prazničnih časih – praznini. 

Webbova sama ugotavlja, da gre za slabo obravnavan pojav: "Veliko je odličnih člankov o depresiji, žalosti in osamljenosti, ki so med prazniki zelo pogosti občutki, medtem ko je praznina slabo zastopana."

Delila je nekaj opisov, s katerimi so njeni pacienti izrazili občutke praznine: "Vem, da bi moral nekaj čutiti, a ni ničesar. Počutim se, kot da nekaj manjka. Čutim otopelost. V telesu imam prazen občutek. Čutim žalostno hrepenenje po nečem nejasnem, kar se zdi neuresničljivo. Imam občutek, da pogrešam v sebi nekaj, kar vsi drugi imajo."

Vsakdo doživlja praznino na svoj edinstven način, pravi Webbova, je pa tem občutkom skupna slutnja, da nekaj manjka, a na drugačen način kot manjka v primeru žalosti ali osamljenosti. "Pravzaprav sem slišala veliko ljudi, ki pravijo, da je doživljanje tovrstnih čustev morda boljše kot občutek praznine," dodaja strokovnjakinja. 

Če ste pod pritiskom, da nekaj začutite, a ne čutite ničesar, je to praznina, še pravi. Občutki praznine pa so znak čustvene zanemarjenosti, je prepričana.

Če starši torej obravnavajo otrokova čustva in naravne čustvene potrebe po potrditvi, podpori in empatiji kot nepomembne ali nevidne – kar je sama opredelitev čustvenega zanemarjanja v otroštvu – bo otrok naravno blokiral svoja čustva in čustvene potrebe, da ne bo problem. To je način, kako se otrokovi možgani prilagajajo zahtevam okolja, v katerem otrok živi in odrašča.

Če ta blokada nato osebo spremlja v odraslo dobo, boste morda na koncu čustveno odklopljeni od sebe ali čustveno slepi za lastne občutke in čustvene potrebe. To postavlja temelje za nekatere pomembne življenjske izzive. "Morda vas bodo pritegnili partnerji, ki so prav tako slepi za čustva, kar ustvarja ozadje čustvenega zanemarjanja v vašem razmerju ali zakonu. Ali pa boste občasno začutili občutek praznine. Vaše telo lahko zazna, kdaj manjka kak vitalni del vašega jaza. Ko je vaš čustveni jaz, ki predstavlja najgloblji, najbolj osebni in biološki izraz tega, kdo ste, blokiran, je to pomembna odsotnost," pravi Webbova.

Vendar pa čustveno zanemarjanje ni nerešljiva ali diagnosticirana bolezen, opozarja. To je le izkušnja iz otroštva, ki ste jo nevede in nehote prenesli v svoje odraslo življenje. Čustveno zanemarjanje je nekaj, kar lahko popravite. Vedite, da vaši občutki obstajajo, ampak so samo blokirani," dodaja.

Kaj torej lahko naredi posameznik? V prvi vrsti je potrebno imeti sočutje do sebe in se zavedati težav, pravi. "Odločite se, da boste ozavestili svoja čustva. Če je čustveno zanemarjanje del vašega življenja in je prisotno v vaših odnosih, je to res močna sprememba, ki jo lahko naredite tukaj in zdaj. Pomagala pa vam ne bo le skozi letošnje praznike, ampak dolgoročno."

Večkrat na dan se tudi ustavite in usmerite pozornost navznoter. Vprašajte se: "Kaj trenutno čutim?" Nič ni narobe, če bo vaš odgovor, da ničesar, pravi Webbova. Bolj ko sprašujete z resničnim namenom vedeti, bolj bodo vaša čustva začela odgovarjati in manj praznih občutkov boste čutili, je prepričana. Seveda pa je priporočljivo, da za soočanje s svojimi čustvi ob pojavu stiske poiščete tudi strokovno pomoč.