Med zanimivejšimi študijami s tega področja je pred časom opravljena mednarodna študija, ki je anonimno pregledala 2734 psihiatričnih bolnikov iz različnih delov sveta. Preverjali so morebitno poslabšanje stanja med pandemijo. 

Ugotovitve? Čeprav pandemija vpliva na vse, je breme neenakomerno porazdeljeno in med tistimi, ki so še posebej na udaru, so ljudje, ki so imeli že pred pandemijo težave z mentalnim zdravjem. 

Študija je upoštevala tudi dejavnike, kot so socialne razmere, zadovoljstvo z ukrepi delodajalca ali države, osebnostni dejavniki, kot so optimizem, ekstrovertiranost, družinske razmere, delo od doma, izolacija doma, prisotnost hišnih ljubljenčkov, število socialnih stikov, ukvarjanje s telesno aktivnostjo, predhodna travma ali slabo duševno zdravje. Pa tudi dejavniki, povezani s covid-19, kot je smrt v ožjem krogu zaradi te bolezni. 

Analiza je pokazala, da je bilo poslabšanje duševnega zdravja večinoma povezano z občutkom izgube nadzora, s pomanjkanjem interakcije z drugimi ljudmi, z nezadovoljstvom z odzivom države na nastale razmere, prav tako so se s situacijo nekoliko težje soočale ženske - kar bi lahko bilo po mnenju raziskovalcev tudi posledica razlike med spoloma pri izpostavljenosti nasilju in zlorabam v času pandemije. 

Kar polovica bolnikov naj bi sicer v tem času potrebovala nov način zdravljenja ali prilagoditev trenutne terapije.

Dejavniki, ki so preprečili poslabšanje stanja, pa so vključevali svobodo izražanja skrbi s tistimi, ki so osebi blizu, normalna (ne pretirana) uporaba družbenih omrežij in realen pogled na razmere.

Študija, ki je sicer imela nekaj težav z določanjem reprezentativnega vzorca, je tako izpostavila ranljivost te skupine ljudi za škodljive učinke pandemije - pa naj gre za sam virus, zmedene ukrepe pristojnih, ki povzročajo negotovost ali pa za širši družbeni odziv, zaradi svoje obsežnosti pa je pokazala, kako globalen je problem. 

Manj socialnih interakcij kot velik faktor težav

Ločena britanska študija je medtem osvetlila težave, ki jih imajo v tem času bolniki s shizofrenijo. Z omejitvijo socialnih interakcij, ki so za te bolnike še kako pomembne, se je povečala njihova stiska. Spremenila se je rutina, ki je zanje pomembna, pa tudi dostopnost do različnih oblik pomoči, kar je povečalo število hospitalizacij in splošno stisko teh oseb. 

Kot pravijo avtorji, namreč obdobje zapiranja družbe  "ustvari dodaten čas za ranljive bolnike, da razmišljajo o negativnih spoznanjih, ki se lahko manifestirajo kot paranoične misli".

Negotovost tudi slabša anksioznost, povzroča motnje spanja, depresijo in psihotične simptome. 

Tudi številne teorije zarote, ki so se kot požar širile po spletu, niso pozitivno pripomogle k situaciji, avtorji namreč opozarjajo na možnost zabrisane meje med teorijami zarote in paranoidnimi blodnjami. Prav tako lahko ukrepi samokarantene vodijo do preokupacije z virusom. 

Pomoč: več potreb, manj možnosti

A če virus, karantene, skoraj vsak dan drugačni ukrepi in zahteve, teorije zarote, sovražno družbeno ozračje in še kaj (so)vplivajo na vse slabše mentalno zdravje oziroma na slabšanje stanj, pa je pandemija ob tem še otežila dostopnost do pomoči, saj je zdravstvo pozornost v veliki meri skrčilo na covid-19.

Če naj bi bil praviloma prvi vir pomoči osebni zdravnik, zdaj marsikdo ugotavlja, da tudi po več dni ali tednov ni mogoče  vzpostaviti niti telefonskega stika, med zadnjimi "rešitvami", ki ljudi spravljajo še v dodatno stisko pa so "navodila", naj ljudje tudi elektronsko pošto pošiljajo le v času uradnih ur. Med uporabniki zdravstvenih storitev se krepi občutek nemoči in nezadovoljstva. 

A tudi kdor pride do napotnice za specialista ali je že v obravnavi, se lahko znajde v mučnem čakanju na prvi ali naslednje preglede. Slovensko zdravstvo namreč tudi na področju mentalnega zdravja tarejo kadrovske težave. 

V Sloveniji smo imeli lani registriranih 293 psihiatrov, od tega 251 javnih in 42 zasebnih. Poleg tega je registriranih tudi 61 psihiatrov, ki so specializirani za otroško in mladostniško psihiatrijo (53 javnih in 8 zasebnih). V registru (RIZDDZ) je bilo tudi 126 kliničnih psihologov oz. kliničnih psihologinj (113 javnih in 12 zasebnih) ter 359 psihologov (348 javnih in 24 zasebnih). Premalo za vse potrebe. 

Obravnava odraslih, ki imajo težave v duševnem zdravju je sicer do leta 2019, ko so se začeli vzpostavljati Centri za duševno zdravje odraslih, potekala v psihiatričnih ambulantah in pretežno psihiatričnih bolnišnicah, medtem navaja NIJZ. Za oboje je žal značilna neenakomerna razporejenost po regijah, kar ima za posledico slabo dostopnost do obravnav v nekaterih regijah. 

Težava pa je sistemska. Med letoma 2013 in 2019 se je dostopnost ambulantne psihiatrične dejavnosti povečala samo za tri time in je leta 2013 obsegala 107,6 timov, v letu 2019 pa 110,7 timov. 

Potem je tukaj psihoterapija, ki je večinoma samoplačniška, gre za neurejeno področje s precej težavami. 

Izjemno veliko pa je pomanjkanje tudi na področju specialistov klinične psihologije. V letu 2020 smo imeli po podatkih NIJZ 4,6 kliničnih psihologov na 100 000 prebivalcev. Za primerjavo ima Anglija 16 kliničnih psihologov na 100 000 prebivalcev. Cilj v Nacionalnem programu duševnega zdravja 2018 do 2028 je sicer 15 kliničnih psihologov na 100 000 prebivalcev Slovenije.

Izjemno hudo je pri nas v času covida-19 na področju pedopsihiatrije. "Imamo od dvesto pa do tristo šestdeset odstotkov več urgentnih napotitev, kot smo jih imeli pred epidemijo," je pred dnevi za naš portal dejala izred. prof. dr. Hojka Gregorič Kumperščak, pedopsihiatrinja in predstojnica Enote za otroško in mladostniško psihiatrijo v UKC Maribor. "Soočamo se s takšnim pretokom pacientov, da ob deseti uri enega odpustimo, čez 30 minut pa je na postelji že drugi. Žal imamo čakalne dobe tudi za paciente, ki bi morali biti sprejeti urgentno, a jih zaradi prostorske in kadrovske stiske nimamo kam namestiti," pravi. 

Takšne potrebe pa vplivajo tudi na delo. "V Enoti za otroško in mladostniško psihiatrijo, kjer delam, smo imeli v času pred covidom povprečno ležalno dobo okoli 22 dni. Nekateri mladostniki, denimo z motnjami hranjenja, so bili hospitalizirani tudi po šest mesecev, nekateri z akutnimi stiskami pa kakšen teden. Skratka, povprečno 22 dni. Ko smo gledali podatke za januar 2021, se je povprečna ležalna doba skrajšala na pet dni, kar je katastrofalno. V petih dneh ne moreš v otroški in mladostniški pedopsihiatriji niti postaviti diagnoze, saj je diagnostika zelo obsežna. Pogovarjati se je treba s starši in šolo, opraviti kliničnopsihološka testiranja, ki vzamejo čas. Tudi učinek terapije, ki jo uvajamo, je običajno viden šele čez nekaj tednov," je še dodala.  Oktobra 2021 je bila ležalna doba dvanajst dni, a tudi to je še vedno veliko manj kot v predkoronskem obdobju. 

Vsaka četrta družina se sooča s članom, ki ima težave v duševnem zdravju

Pod črto pa - mentalno zdravje Slovencev nikakor ni rožnato. "Vsaka četrta družina se sooča s članom, ki ima težave v duševnem zdravju. Podatki kažejo, da se 6-odstotkov  ljudi sooča z depresijo, enako število ljudi ima anksiozne motnje, do 10-odstotkov ljudi ima težave zaradi stresnih motenj. Po samomorilnem količniku se Slovenija uvršča na vrh (20 samomorov na 100 000 prebivalcev) med evropskimi državami (EU povprečje: 11)," - tako je maja lani situacijo opisoval NIJZ. Izstopa sicer vzhodna slovenska kohezijska regija, kjer je samomorilni količnik 23,7.

Slovenija je v evropskem vrhu tudi v primeru umrljivosti zaradi duševnih motenj zaradi uživanja alkohola, standardizirana stopnja umrljivosti je pri moških petkrat in pri ženskah trikrat višja od EU povprečja. 

Duševne motnje so tudi tretji najpogostejši vzrok bolniškega staleža, ki je v stalnem porastu in eden od treh vzrokov z najdaljšimi bolniškimi staleži, še navaja NIJZ. 

Stiske in splošne razmere, ki jih je ustvarila pandemija, pa so povzročile tudi še več nasilja za štirimi stenami. 

V Društvu SOS telefon so pred novoletnimi prazniki opozorili, da je pandemija žal pripomogla k temu, da se je nasilje v družini v tem času še intenziviralo, ob tem pa je zaradi nastalih razmer lahko postalo še bolj skrito.

Lani so sicer v obeh zatočiščih, na SOS telefonu in v okviru programa individualnega svetovanja žrtvam nasilja in spolnih zlorab, pomagali okrog 1.500 različnim žrtvam nasilja.