Otroci in mladostniki se na stres, ki ga doživljajo, odzivajo različno, odvisno od njihove starosti, osebnostnih značilnosti in stila soočanja s težavami. Strokovnjaki že dlje časa opozarjajo, da je epidemija, v primežu katere smo že skoraj dve leti, njihove stiske še dodatno poglobila.
Vedrana Đurašin, klinična psihologinja in družinska terapevtka, je zaposlena v ljubljanskem UKC na oddelku, ki je vrh ledene gore pomoči. S sodelavci se soočajo s težkimi primeri otrok in mladostnikov v hudih stiskah – borijo se z motnjami hranjenja, samopoškodbenim vedenjem, samomorilno ogroženostjo, hudimi anksioznimi in depresivnimi stanji. Pri večini primerov je prisotno vse našteto.
Kako prepoznati otroka v stiski?
Kot pojasnjuje naša sogovornica, otroci in mladostniki svojo stisko izražajo skozi vedenje in dejanja, zelo redko pa verbalno. Znake pogosto spregledamo, ker so podobni znakom adolescence. "Umikanje v svojo sobo oziroma svoj svet, razdražljivost, iskanje avtonomije in posledično tudi upiranje, skrbi vezane na telesne spremembe, iskanje sebe in identitetna vprašanja ter podobno. Mladostniki so krasni 'fejkeri' dobrega počutja, prikrivajo svoje notranje doživljanje, ker ne želijo obremeniti staršev in drugih, imajo občutek, da jih nihče ne more razumeti. Predavanja o puberteti in postavljanje njihovega vedenja pod streho pubertete jim gre blazno na živce. Nekateri mislijo, da si ne zaslužijo pomoči."
Zavedati se moramo, opozarja, da večina mladostnikov ne prikriva svojega počutja, ker bi želeli nagajati staršem, pač pa ker niti sami ne morejo razumeti, kaj jim povzroča stisko. Zato jim je to težko razložiti. "Preplavijo jih čustva, potem pa sledijo dejanja. Eni jih rešujejo na konstruktiven način – zmerno ukvarjanje s športom, pogovori s prijatelji in domačimi, ustvarjanje, pisanje, risanje, branje, bivanje v naravi, z živalmi. Vendar moramo vedeti, da so za ta dejanja potrebne energija, motivacija in volja. Ko se ti dejavniki začnejo izgubljati, pridejo manj konstruktivna vedenja, kot so samopoškodbeno vedenje, kontroliranje vnosa in izbire hrane, obsesivna telovadba, pretirano delo ali pa premalo dela za šolo, tvegani odnosi, kajenje, opijanje ipd."
Bolj verjetno je, da bo mladostnik svojo stisko zaupal manj bližnji osebi, morda celo tujcu, kot pa domačim. "Tukaj imajo pomembno vlogo vrstniki in socialna omrežja, preko katerih mladostnik išče vsebine, ki so mu v tem trenutku blizu. Preko teh vsebin pride do posameznikov in graditi se začnejo virtualni odnosi. Pogosto slišim, da ima mladostnik šest prijateljev, ki so iz Finske, Nemčije, Anglije ipd., a se nikoli niso videli. Ali pa celo ljubezenski odnos. Spoznali so se, ker so vsi spremljali nekega vplivneža ali igrali podobno igrico na spletu. Niso vsi takšni odnosi tvegani in slabi za mladostnika, vendar pogosto vidimo, da tovrstno razumevanje težav, ki ga je deležen posameznik, potem prehaja v sprejemanje in tolerantnost do stanja, ki vzdržuje že obstoječe težave. Pogosto se porodi skrb, ali bodo še vedno sprejeti, slišani, opaženi in pomembni, če teh težav ne bodo imeli. Spomnimo se, kakšne nege smo bili deležni, ko smo bili kot otroci bolni ali zdravi."
Vpliv stiske na družinsko dinamiko
Vsaka sprememba v družini pri otroku, mladostniku in staršu – ali če gre za kakšen zunanji faktor – vpliva na družinsko dinamiko, opozarja strokovnjakinja. "Družina sicer predstavlja sistem, ki je sam po sebi nagnjen k ohranjanju ravnovesja oziroma homeostaze. Ko pride do neke spremembe, se zato vnese nemir in se želi zadevo, ki je vzburila prejšnjo dinamiko, čim prej odpraviti. Pogosto se s prstom kaže na 'težavnega' člana in se pričakuje, da se pri njemu odpravijo težave in se vse vrne v normalno stanje. Vendar so včasih potrebne spremembe. Včasih jih mladostnik prinese tako, da pokaže, da so morda meje v družini preveč ozke ali ohlapne, da so odnosi odtujeni, pričakovanja previsoka in komunikacija slaba. Takrat je zelo pomembno, kako se starši odzovejo."
Posnemanje škodljivih dejanj pomeni posnemanje načinov reševanja stiske. "To niso nalezljiva stanja, ne nalezemo se hiperaktivnosti ali motnje hranjenja. Zelo pomembno je razmišljati, kakšno funkcijo ima določeno vedenje, saj vemo, da ima vsak simptom ne glede na to, kako težek je, tudi pozitivne lastnosti. Lahko si s simptomom izborimo drugačno mesto v družini, opozorimo na napačno postavljene prioritete, zmanjšamo pričakovanja ... Hipotez je veliko. Treba je poznati temperament otroka, saj bodo nekateri reševali stiske tako, da jih kažejo na ven (se prepirajo, kršijo pravila, obtožujejo druge, eksperimentirajo na različnih tveganih področjih …), drugi pa jih bodo usmerili vase (samokaznovanje, odrekanje užitkom, negativno vrednotenje, veliko krivde …). Sorojenci so zelo pomembni v družini, saj se jih pogosto spregleda. Če so si temperamentno podobni, bi se znala stiska kazati na podoben način. Če so drugačni, bi znali zavzeti položaj 'nemotečih' ali 'pridnih' otrok, da ne delajo še več težav in so zato pogosto spregledani. Nanje moramo biti posebej pozorni."
Tretji podsistem, ki ima pomembno vlogo pri odraščajočem otroku, so stari starši. "Treba je razmišljati, kakšno mesto imajo v družini in kje so meje. Nikakor ni zaželeno, da stara starša izrineta enega izmed staršev v odnosu do otroka in prevzameta vzgojno, negovalno in skrbno vlogo do otroka. Ali da zavzameta vlogo partnerja pri dogovarjanju, izmenjavanju idej, preživljanju skupnega časa ali iskanju rešitev. Stara starša lahko pomagata staršem otroka, da ga razbremenijo ali podprejo, da lažje shajajo z življenjskimi izzivi, ne pa da zamenjajo vlogo, ki bi jo partner ali starš moral imeti."
Najprej razumevanje, potem meje
Starši lahko otroku v stiski pomagajo tako, da mu nudijo podporo in se z njim povežejo, si vzamejo čas zanj in tudi njemu dovolijo čas zase. "Ga aktivno poslušajo, pokažejo interes za njegov dan, občutja, prijatelje, strahove in želje, da počnejo skupne stvari. Starši se pogosto pritožujejo, da mladostnik noče nič več početi z njimi, na primer iti v hribe, gledati televizijske oddaje ali pomagati pri gospodinjskih opravilih in to najbrž drži. A razumeti moramo, da se pri odraščajočem otroku prioritete in interesi spreminjajo hitreje kot pri odraslih. Zato je pomembno, da otroku prisluhnemo in se povezujemo na njegovem interesnem področju. Lotimo se skupnih projektov – preuredimo sobo, pobarvajmo steno, skupaj pogledajmo nadaljevanke, ki ga zanimajo, z mlajšimi otroci se igrajmo igro, ki jo oni vodijo, mi pa jih ne usmerjajmo ali popravljajmo." Pomembno je, poudarja Đurašinova, da se poskušamo postaviti v čevlje otroka in razumeti razvojno obdobje, v katerem se nahaja, njegov temperament, močna in šibka področja, kako razmišlja in kakšne skrbi, prioritete ter poglede ima. "Pomembno je, da smo iskreno radovedni. Otrok ali mladostnik dobro zazna, kdaj ga poslušamo s pol ušesa in kdaj vprašanja vsebujejo že vnaprejšnja pričakovanja in stališča ('V redu je, da si dobil/a štirko, česa pa nisi znal/a?')."
Na drugi strani pa otroci in mladostniki potrebujejo tudi meje – držati se morajo dogovorov, sodelovati pri hišnih opravilih, upoštevati hišna pravila ter varnostne in zdravstvene napotke. "Med odraslimi in starši mora biti jasna razlika, kar pomeni, da moramo določiti, katere vsebine so primerne samo za partnerski ali starševski sistem in kam lahko vključimo otroka. Otrok nima kaj delati v partnerskem odnosu, niti mu ni treba poslušati o teh zadevah, to so pretežke vsebine zanj. Starševski odnos je drugačen, tukaj je bolj vključen in se lahko pogaja. Najprej torej razumevanje, potem meje. Pogosto je pristop obraten. Moramo se zavedati, da si mladostnik želi več avtonomije, svobode in bo poskušal širiti in rušiti meje. To je njegova razvojna naloga. Naloga staršev pa je, da sta varuha teh mej. Da se skupaj dogovorita, postavita in uskladita glede načinov ohranjanja mej. Če se starša ne moreta uglasiti ali dogovoriti za enoten pristop, pri mladostniku ali otroku nastane zmeda, zatem polariziranje na dobrega in tečnega starša. Mama, ki ne postavi časovnega okvira za igranje igric in oče, ki se tega drži, bo hitro postal tečen oče."
Najmanj, kar pomaga, je ignoriranje stanja, minimaliziranje ali pretirano normaliziranje, pametovanje v obliki predavanj, ponujanja rešitev in nasvetov.
Kdaj poiskati strokovno pomoč?
Če slabo stanje otroka ali mladostnika vztraja, se slabša in ovira posameznika oziroma družino tudi na drugih področjih, je to znak, da situacije ne obvladujemo več sami in je nastopil čas za strokovno pomoč. "Vedno razmišljamo o času trajanja, vplivu na različna področja (dom, družina, prijatelji, šola, prosti čas, interesi in podobno). Kadar starša vidita, da nimata dovolj znanja in je vse, kar naredita 'narobe', da se konflikti stopnjujejo in otrok vedno slabše deluje, je čas za iskanje pomoči."
Prvi korak je razgovor strokovnjaka z otrokom in s staršem. Sledi kliničnopsihološki pregled, s katerim ugotavljajo, kaj je v ozadju takega vedenja. Na podlagi ocene pregleda zastavijo načrt obravnave.
Pomembno je, dodaja Đurašinova, da v procesu obravnave sodeluje celotna družina, saj tovrstno stanje vpliva na celotno družino, ta pa ima tudi več moči kot en sam član. "V vsakem članu družine se sprožijo določena čustva, prepričanja, obrambe in strahovi. Če jih ne prepoznamo in ne razumemo, lahko posredno otežujemo proces obravnave. Zavedati se moramo, da ni nujno, da vsi člani družine počnejo isto, vloge in naloge se lahko razdelijo. Če nekdo lažje prenaša otrokovo trmo, drugi pa ima več potrpežljivosti, da mu pomaga pri domačih nalogah ali se z njim znova in znova igra isto igro, ki jo otrok želi, se je to dobro dogovoriti. Če je nekdo službeno bolj zaseden kot drugi, kako in s kom potem izkoristiti čas, ki ostane na razpolago? Od vsakega člana družine je odvisno, kakšne kapacitete ima in kaj je pripravljen narediti v primeru, da jih ni."
Kakšen signal pa daje otroku starš, ki v problemski situaciji ni pripravljen sodelovati in se raje umakne? "To je zelo odvisno tudi od otroka. Lahko to razume, kot da mu ni mar zanj ali kot da potrebuje mir. Eno je, če se umaknemo z namenom doseganja pomiritve, drugo pa, če se izogibamo. Drugi način ne prispeva h konstruktivnemu načinu spoprijemanja."
'Starši nosijo ključ do ozdravitve'
Staršem ni lahko, ko otrok trpi, še pojasnjuje strokovnjakinja. "Ne dobijo priročnika, kako in kaj narediti v določeni problemski situaciji. Ni hitrega recepta. Preden smo postali starši, smo bili prav tako otroci, kasneje mladostniki in smo imeli svoje starše, ki so nas učili strategij za spoprijemanje s težavami. Nekateri tega znanja niso predali naprej, ker tudi sami niso znali, kako. To so transgeneracijska sporočila in vzorci. V 'problemski' situaciji najprej uporabimo vedenja, ki so nam že znana – eni se borijo, drugi se umaknejo in tretji zmrznejo. Umik iz problemske situacije lahko razumemo na več načinov. Lahko so nemoč, neznanje ali obramba, češ da ni nič hudega, saj bo minilo. To je znak, da manjkajo strategije za spoprijemanje ali ustrezen vpogled v sebe in druge."
Na psihološko pomoč se veže tudi veliko prepričanj. "Ne vidijo je vsi kot pomoč. Čeprav je psihologija znanstvena veda in pri delu uporabljamo znanstveno preverjene metode, je za nekatere to še vedno težko razumljivo. Nekateri tovrstno pomoč doživljajo kot stigmo ali se je sramujejo, drugim je težko razumljiva, ker se pogovarjamo o abstraktnih stanjih. Razmišljamo denimo o tem, kaj so čustva? Kaj je praznina? Kaj je stiska? Ne gre za materialne stvari, ki jih lahko pokažemo, otipamo, zašraufamo, zalepimo … Pri posameznikih, ki imajo slabši uvid v svoje notranje doživljanje ali uporabljajo t. i. 'programerski jezik' za opis doživetij, pri čemer je določeno notranje stanje ali dobro ali slabo brez vmesnih 'sivin', lahko pričakujemo veliko odpora in obramb."
Strokovnjaki osebe, ki težko sprejemajo psihološko pomoč, najprej poslušajo, da bi razumeli, kaj je do tega prepričanja pripeljalo. Poskušajo ugotoviti, na kakšen način oseba razmišlja in deluje, da bodo nato začeli komunicirati z istim jezikom. Osebam, ki ostanejo same in nosijo velik del odgovornosti in bremena, pa svetujejo, naj poiščejo podporo drugih članov sistema (širše družine, prijateljev in kolegov) ali strokovno pomoč. "Kljub veliki želji, da otroku pomagamo, moramo imeti v mislih tudi svoje zdravje in poskrbeti, da se ne sesujemo."
"Naš moto je, da starši niso krivi za težave, ampak nosijo ključ do ozdravitve. Ne poznam starša, ki bi želel načrtno škodovati svojemu otroku," je jasna. Izjema so seveda starši, ki sami trpijo zaradi kakšne hude duševne motnje ali bolezni. Po njenih izkušnjah sta največji pasti neuspešne obravnave zanikanje in/ali minimaliziranje obstoja problema s strani skrbnikov. Drugi tak dejavnik je slaba učljivost staršev in/ali ničelna pripravljenost razširjanja obzorij in gledanja iz drugega zornega kota. Ovira je tudi, če se kdo od staršev sam sooča s kakšno boleznijo ali psihološko težavo, kot so pretirana tesnoba, težave s separacijo od otroka, prisotnost depresije, nasilje in zloraba alkohola. "Mlajši, kot je otrok, več vključenosti in angažmaja bo potrebnega s strani staršev. Če zaznamo, da se starša soočata s kakšno izmed omenjenih težav, jih usmerimo po pomoč ali vključimo v obravnavo, če imamo za to možnost."
Kako vemo, da smo na pravi poti?
O času izboljšanja po njenih besedah težko govorimo na pamet, saj je to odvisno od vrste težave in stanja otroka ter družine. "Nekatere težave se lahko hitro uredijo že z minimalno spremembo pri posamezniku in družini, druge zahtevajo več časa in takrat staršem tudi povemo, naj se pripravijo na maraton. Da smo na pravi poti, nam lahko pomaga 'kmečka pamet', ko vidimo število, pogostost ali intenziteto simptomov upada. Saj ni namen, da se cela družina navadi na simptomatsko okolje, ki ga nato ne doživlja kot težavo, ali da se en simptom prelevi v drugega. Nekateri starši poskušajo doseči kompromis z otroki, denimo da se lahko poreže dvakrat na teden namesto petkrat. Čeprav je namen dober, to ni prava pot. Ali da otrok lahko bruha, če dovolj poje. Še vedno vzdržujemo škodljivo vedenje."
Idealno bi bilo, še dodaja, če bi vsi imeli pravočasno možnost prvega pregleda pri strokovnjaku vsaj za triažni pregled, kjer bi se ocenilo stanje in se ga ustrezno napotilo naprej. Pediater in šolska svetovalna služba lahko že pomagata pri oceni in napotitvi. "Zelo žalostno je, da so čakalne dobe za kliničnopsihološke preglede pol leta ali celo leto dni in več. Dokler problem ni sistemsko rešen, se veliko staršev ubada s podobnim vprašanjem. Če smo v dvomih, če je stanje resno ali samo paničarimo, je to že ustrezen razlog za posvet. So pa stanja, ki nemudoma potrebujejo strokovno pomoč, saj lahko preidejo v huda ali kronična stanja. Ko govorimo o otrocih, so to motnje hranjenja, samomorilne misli ali poskusi, upad v funkcioniranju (šola, prosti čas, dom in interesi), umik v samoto ali opustitev higienskih navad, agresivni izbruhi do sebe ali okolja, ko otrok poroča, da sliši ali vidi stvari, ki niso resnične in hudo trpljenje ali zloraba psihoaktivnih substanc," našteva.
Za konec ponazori še s primerom: "Če otrok trpi, ker se ne strinja z mejo (da ne sme igrati igrice ali mora delati domačo nalogo) in zaradi tega protestira, joka ali zavrača hrano, to namiguje na vzgojne deficite staršev in zahteven temperament otroka. To ni nujno stanje, je pa potrebna pomoč v doglednem času. Če pa otrok ne more delati ničesar, trpi in joka brez jasnega razloga in ga ne veselijo stvari, ki so ga prej, je čas, da se čim prej obrnemo po strokovno pomoč."
KOMENTARJI (94)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.