'Odrasla človeka bi morala stvari razčistiti tako, da ne uničujeta življenja otrok'

Kot pravi Svetina, je stanje človekovih pravic v Sloveniji na splošno dobro – tudi v svetovnem in evropskem merilu: "Kar pa ne pomeni, da je vse v redu in da se ni potrebno truditi za dosego višjih standardov ... Vsaka kršitev človekovih pravic je namreč nedopustna." V času, kolikor traja njegov mandat, se je, kot pravi, marsikaj izboljšalo: "Imamo pa tudi področja, kjer so poskusi posegov v človekove pravice, vendar sistem večinoma deluje, naša priporočila državnim organom pogosto zaležejo, pomembno vlogo ima tudi parlamentarna demokracija. Če le ne gre drugače, pa se obrnemo na ustavno sodišče, ki odloči, ali je šlo za pretiran poseg."

 Varuh je pogosto prisoten na terenu, pred dnevi je posloval v Celju: "Po občinah odpiramo tudi t. i. varuhove kotičke, doslej smo jih po Sloveniji odprli že 18. S kotički želimo institucijo približati čim širšemu krogu ljudi v okolju, v katerem živijo. Kotički so opremljeni s stojalom, na katerem so prebivalcem na voljo koristne informacije o delu institucije v obliki zloženk in brošur ter tudi obrazec za vložitev pobude. Ko se ljudje seznanijo z delom varuha in njegovimi pristojnostmi, namreč lažje presodijo, kdaj se nanj obrniti in kakšno pomoč jim lahko nudi pri uveljavljanju njihovih pravic."

Kot pravi, so ta srečanja po Sloveniji priložnost, da ljudje opozorijo na težave, povezane z delovanjem lokalnih skupnosti in državnih organov. Če se izkaže, da varuh ni pravi naslov za konkretno vprašanje, skušajo človeka usmeriti na pravi naslov. 

In s čim imajo ljudje največ težav? "Pogosto izpostavljajo okoljsko problematiko. Oskrba s pitno vodo v določenih lokalnih okoljih še ni urejena. Potem pa so tukaj socialne stiske ljudi, neodzivnost organov, kot so centri za socialno delo, ministrstva ali drugi organi ..."

Ljudem povedo, da je dolžnost pristojnih organov, da se odzivajo na vprašanja državljanov: "Je pa to pravzaprav tudi najbolj očitna kršitev človekovih pravic v Sloveniji. Ta aroganca organov, njihova neodzivnost. Na to pogosto opozarjamo in najverjetneje bomo prav temu namenili eno od naših prihodnjih posebnih poročil, kajti to je nekaj, kar se v takšni razviti družbi ne sme dogajati. Mi vztrajamo, da je dolžnost uradnikov oz. javnih uslužbencev, da ljudem pomagajo. Zakaj ne bi nekomu že v startu povedali, kaj vse potrebuje za ureditev nečesa? Zakaj ne bi stranka namesto desetkrat prišla na urad le enkrat? Nimajo vsi dostopa do e-vem ali drugih internetnih portalov. Pojasnilna dolžnost uradnikov je vendarle še vedno izjemno pomembna, saj stranki olajša pot in življenje."

Začniva s primerom, ki je pred dnevi spet pretresel Slovenijo. Odvzem otrok materi in namestitev k očetu, po kateri so otroci od slednjega tudi bežali. Vi ste v preteklosti že opozorili, da bi morali pristojni delovati v korist otrok. Boste v tem primeru naredili še kakšne dodatne korake?

Dogajanje v zvezi z odvzemom treh otrok spremljamo že od vsega začetka in smo v tem primeru neprestano aktivni. Sprožili smo mnoge postopke ter večkrat ukrepali v skladu s svojimi pooblastili. Glede konkretnega primera podrobnosti ne morem in ne smem razkrivati, niti komentirati, saj so postopki pri nas zaupni. Dodatna škoda se namreč otrokom ustvarja tudi z razkrivanjem identitete, to je povsem nesprejemljivo. Menim, da reševanje problematike posamezne družine ni v interesu javnosti. 

Opozarjamo pa, da mora biti v primeru razvez in še zlasti odvzemov otrok postopek izveden na najbolj human način, kjer otrok ne bo trpel. Odvzem otrok je skrajni ukrep, zato smo apelirali na odgovorne, da se morajo vsi občutljivi postopki izvajati z največjo mero občutljivosti do udeleženih otrok, ki jih ravnanja pristojnih ne smejo še dodatno travmatizirati. V zvezi s tem smo oblikovali tudi priporočila, ki so bila objavljena v letnem poročilu varuha za leto 2021. Naloga – primarno družine, potem pa tudi vseh državnih organov – je, da v skladu s Konvencijo o otrokovih pravicah pri odločanju vedno upoštevajo tudi največjo korist otroka, delajo v njegovo. To velja v vseh primerih in v vseh situacijah. 

Žal pa so največkrat žrtve sporov med partnerjema prav otroci. To je bojišče, kjer otroci ne bi smeli biti orožje. Odrasla in zrela človeka bi morala stvari razčistiti tako, da ne uničujeta življenja svojih otrok. 

Mi se v te primere me drugim vključujemo tudi tako, da opozarjamo na dolžino postopkov, na to, da postopki pri razvezah in določanju stikov trajajo predolgo. Kajti eno leto v življenju majhnega otroka je dolgo obdobje, več let je lahko polovica njegovega življenja, zato spodbujamo k temu, da je potrebno postopke pospešiti, da morajo biti sodišča bolj odločna. 

Na varuhovo iniciativo je ministrstvo za pravosodje zavzelo stališče glede postopkov, v katerih se odloča o otrocih in se morajo obravnavati kot nujni v času poletnih počitnic, ob epidemijah ali podobnih izrednih dogodkih, ki v večjem obsegu omejujejo redno izvajanje sodne oblasti. 

Sodstvo je seveda samostojna veja oblasti in varuh zadev, o katerih tečejo sodni postopki, ne sme vmešavati, razen, ko pride do očitne zlorabe oblasti za neupravičeno zavlačevanje postopkov. 

V primerih, ko pa zaznamo anomalije, lahko staršem priporočimo pot na Evropsko sodišče za človekove pravice. V zvezi s konkretnim primerom smo se decembra 2022 obrnil tudi na Evropsko sodišče za človekove pravice in pred kratkim smo prejeli odobritev, da lahko v zadevi interveniramo kot tretja stran. To je potrditev našega dela v tem primeru in pomembnosti naše ustanove, saj se je to, da nam je bilo dovoljeno sodelovati, zgodilo prvič. 

Opozarjamo tudi na pomanjkanje izvedencev, psihologov, kliničnih psihologov, pedopsihiatrov ... Tukaj je namreč precejšnje pomanjkanje in vesel sem, da je že prejšnja vlada sprejela – ta pa potrdila – večje število specializacij na teh področjih in zagotovila sredstva za izobraževanja kadra. Bo pa učinek viden šele čez leta, otroci pa pomoč potrebujejo zdaj. Na področju duševnega zdravja otrok moramo intenzivirati delo. To je odločitev, ki jo mora sprejeti pristojno ministrstvo.

Na področju urejanja razmerij po razpadu družine se je pri nas v zadnjih letih marsikaj spremenilo, predvsem so veliko vlogo prevzela sodišča. Je bil to pozitiven premik ali je prinesel dodatne zaplete?

Pogosto se na sodiščih zadeve preveč zapletejo, postopki trajajo predolgo. Tako na sodiščih kot CSD-jih bi bila potrebna dodatna multidisciplinarna in medinstitucionalna usposabljanja. 

Pripravljamo analizo o skrbništvih po uveljavitvi Družinskega zakonika, na podlagi katere bomo utemeljili naše ugotovitve. 

Vsekakor pa se srečujemo z mnogimi pobudami, ko so ljudje nezadovoljni s postavitvijo skrbnika, s samim postopkom ... Ne moremo neposredno posegati v delo sodišč, lahko pa predlagamo poenostavitve in opozarjamo na nezadovoljstvo posameznic in posameznikov. 

Vse več prahu dvigujejo skrbništva odraslih s težavami v razvoju in starejših. Pregled letnih poročil o učinkovitosti in uspešnosti sodišč namreč kaže, da se število postopkov postavitve odraslih oseb pod skrbništvo z leti viša. So vsa ta skrbništva v takšni obliki in obsegu res potrebna ali zaznavate pritožbe tudi na tem področju?

Naše stališče je, da je odvzem poslovne sposobnosti oz. postavitev osebe pod skrbništvo skrajni ukrep. Imamo tudi druge mehanizme. Morda skrbništvo za posebne primere na področjih, kjer človek res ni sposoben poskrbeti sam zase. Skratka, ko gre za tako močan poseg v pravice, je potrebno ravnati zelo previdno. 

Kaj za življenje osebe pomeni odvzem opravilne sposobnosti? Kdor se ni znašel v tej situaciji, si jo težko predstavlja. 

Možen je torej popoln ali delni odvzem poslovne sposobnosti. To pomeni, da človek ne more in ne sme več – ali pa v določenih primerih – odločati o sebi. Postavljen je v vlogo otroka do 15 let ali od 15 let. Ima skrbnika, ki mora zanj urejati pravne, upravne, finančne zadeve.

Denimo, če se nekdo počuti ogroženega in naredi prijavo na Policijo, pa se nato ugotovi, da je ta oseba pod skrbništvom, ta prijava ne velja. Ali pa bi rada oseba pod skrbništvom bratrancu, sestrični, bratu podarila darilo v vrednosti 50 evrov, pa tega ne sme, če skrbnik ne odobri. To so res globoki posegi v človekove pravice in dostojanstvo, zato je potrebno biti zelo jasen, kdaj in zakaj se človeka postavi pod skrbništvo. 

Pristojni pravijo, da so vsi ti ukrepi v dobro ljudi. Ampak po drugi strani imamo centre za socialno delo, ki tarnajo o kadrovski podhranjenosti, psihologov je premalo, sodišča so pred kratkim sama opozorila, da zaradi pomanjkanja sodnih izvedencev v družinskih sporih prihaja do resnih zastojev v postopkih ... Ali lahko po vašem mnenju ob takšni sliki ljudje pričakujejo kvalitetno storitev, kjer bodo v ospredju interesi najbolj ranljivih?

Jaz si želim, da je temu tako in da so postopki kakovostno izpeljani. Zagotovo pa je vsakemu omogočena nadaljnja pot, da se pritoži. 

Imamo primere, ko obravnava pri izvedencu traja 30 minut, napisana mnenja pa so si za povsem različne osebe izjemno podobna. Ali menite, da bi to področje potrebovalo kakšne drugačne ureditve? Navsezadnje so ta mnenja podlaga za odločitve, za katere poudarjate, da pomenijo velik poseg v posameznikovo življenje. 

V tem primeru se je treba obrniti na organizacije, ki jih imenujejo. Dobivamo pa tudi mi pritožbe na izvedence ali na odvetnike, ki ne delajo v interesu stranke. V tem primeru ljudi napotimo na organe, ki so dolžni bdeti nad kakovostjo dela teh ljudi. 

Vse od začetka kariere se ukvarjate z ljudmi z motnjami v razvoju, zato vam je to področje nedvomno blizu. Ena od skupin, ki je nezadovoljna z delom pristojnih, so starši otrok z motnjami v duševnem in/ali telesnem razvoju. Opozarjajo na pretirano institucionalizacijo teh oseb in pretirano krčenje njihovih pravic ob postavitvi pod skrbništvo. Na drugi strani so priporočila, ki spodbujajo k čim večji samostojnosti teh ljudi. Kaj gre pri nas narobe na tem področju?

Že več let izpostavljamo, da Slovenija ne izpolnjuje Konvencije o pravicah invalidov, ki govori o deinstitucionalizaciji. Pri nas deinstitucionalizacije praktično ni. Ljudi vedno napotujemo v institucije in jim ne omogočamo življenja v njihovem lokalnem okolju. Deinstitucionalizacija je odmik od institucionalnega mišljenja, v smer samostojnega življenja s podporo v skupnosti.

Ministrstvo je pripravilo projekta, ki naj bi bila deinstitucionalizacija, a sta bolj decentralizacija, saj bodo razselili dva velika zavoda, kar pa ne pomeni, da bodo ti ljudje bivali v domačem okolju. 

Invalidom in starejšim moramo omogočiti bivanje v lokalnem okolju. To je dolžnost države, lokalne skupnosti, institucij ... 

Neizpolnjevanje tega pomeni kršenje Konvencije o pravicah invalidov, na kar redno opozarjamo, opozarjamo pa tudi, da država ob ratifikaciji Konvencije o pravicah invalidov še ni imenovala nadzornega telesa, ki bi nadzorovalo izvajanje konvencije. To mora biti nacionalna institucija za človekove pravice in varuh človekovih pravic je edina nacionalna institucija za človekove pravice v državi. Smo pristojni za spremljanje implementacije mednarodnih standardov človekovih pravic v državi, pripravljeni smo prevzeti to pomembno in odgovorno nalogo, a s strani odločevalcev ni odziva, prišli smo le do enega kratkega sestanka. 

V čem pa vidite razloge za to nezainteresiranost?

Odločevalci in ljudje na ministrstvih, ki bi morali to področje peljati naprej, slabo razumejo, kaj pomeni deinstitucionalizacija. Napredka praktično ne zaznamo, zato nikakor ne moremo biti zadovoljni s trenutnim stanjem in z načrti za ureditev tega področja. 

Razumem želje in pripombe staršev ter ljudi z motnjami v razvoju, tudi starejših z motnjami v duševnem zdravju. Morali bi jim omogočiti bivanje v lokalnem okolju, ne v ustanovah. V Sloveniji imamo izrazito institucionalno mišljenje. Ko pomislimo na problem, vedno pomislimo, katera ustanova bi ga morala rešiti. Ali predvidevamo, da bi ga naj. Pozabljamo pa, da smo kot posamezniki in skupnosti dolžni reševati težave soljudi. Ni potrebno čakati države. Državo je treba spodbuditi, da omogoči rešitve.

Pa vendar prav država s svojimi predpisi pogosto onemogoča rešitve – ravno v primeru deinstitucionalizacije so pravila pisana tako, da podpirajo ustanove ...

Pa sva pri tistem, kar sem omenjal prej, da je na nivoju ministrstva in uradništva nerazumevanje pojma deinstitucionalizacije. 

Težava pa je tudi, ker so se v štirih letih, kolikor sem varuh, zamenjale tri vlade, zato je težko najti neko kontinuiteto. Zato se vedno vrtimo v istem krogu, s čimer seveda nisem zadovoljen. 

Podobno kot za invalide in osebe z motnjami v razvoju so kritike o pretirani institucionalizaciji tudi na področju varstva starejših. V zadnjih letih smo bili priča razcvetu gradnje domov za starejše. Danes nekateri od teh domov ostajajo zaprti, ker ni osebja, v nekaterih pa je osebja tako malo, da je oskrba slabša, kot bi bilo primerno. Na drugi strani je bilo malo narejenega na področju alternativ, ki bi omogočile bivanje doma ali v lokalnem okolju. Ali se dogajajo kakšne spremembe v drugo smer?

Žal ne. Posamezni izvajalci odpirajo medgeneracijske centre ali dnevne centre, kar je za pozdraviti. Imamo nekaj dobrih projektov, denimo Miren pri Novi Gorici je zelo lep primer, kako lahko ljudje z demenco dan preživijo v dnevnem centru, kar jim prinese nekaj zelo pozitivnega. 

Ampak tudi sam sem bil večkrat nerazumljen, ko sem poudarjal potrebo po bivanju v lokalni skupnosti. Očitek je bil, da sem proti gradnji domov ali povečanju kapacitet. Vendar pa ponavljam – ljudem je potrebno omogočiti, da bivajo v lokalnem okolju. To so naše zaveze. Ne bom pa rekel, da gre za sodobne smernice, ker me je to kar sram izreči, kajti marsikje to počnejo že 30, 40 let. Mi pa gradimo, dodali bi še kakšno nadstropje, potem pa pride do pomanjkanja kadra ali situacije, kot je bil vdor covida ... Vse to pa osvetli težave. 

In poudarjam – bivanje v lokalnem okolju ni bivanje doma, na plečih družine, pomeni pa, da v lokalnem okolju poskrbimo za svoje občane. 

Kaj pa se poleg odnosa uradnikov pri nas skriva za to družbeno naklonjenostjo institucionalizaciji? 

Če smo povsem realni, je to tudi družbeni problem. Spomnite se vseh civilnih iniciativ, ki so bile samo v zadnjih letih proti gradnji domov za starejše in proti odprtju bivalnih enot z motnjami v duševnem razvoju ali motnjami v duševnem zdravju. Ne glede na to, kako radi torej trepljamo same sebe, kako smo tolerantni, kako se zavzemamo za ranljive skupine, se, ko vzniknejo takšne iniciative, spet soočamo z izzivi, s katerimi smo se soočali že pred 30 leti, ko je bilo povsem enako nasprotovanje. Ta individualnost, egoizem sta še vedno prisotna. Mi smo "zelo za, ampak ne pri meni doma". Opažam, da se zelo radi postavljamo tudi v pokroviteljsko vlogo v odnosu do starejših, češ da naši stari starši ne vedo dobro, kaj je dobro za njih, ko gre denimo za namestitev v dom za starejše. Morali se bomo odreči tovrstnemu pokroviteljskemu odnosu, če želimo napredovati kot družba.

Aktivno ste se vključili tudi v reševanje perečih vprašanj na področju osebne asistence. Veliko je strahu pred krčenjem pravic, osebnih asistentov je premalo, nadaljuje se večna debata o tem, kdo naj bodo izvajalci, kakšna naj bo vloga staršev. Se na tem področju kažejo kakšni pozitivni premiki ali bomo tudi tukaj priča še večji institucionalizaciji oseb? Uporabniki pravijo, da jim takšna pomoč omogoča več samostojnosti, življenje doma, lahko pa smo slišali tudi mnenje, da asistenco prejemajo ljudje, za katere bi bila morda bolj primerna dolgotrajna oskrba. 

V tem trenutku je sicer težko reči, kaj pomeni, da bi bilo zanje boljše mesto v sistemu dolgotrajne oskrbe, ker ne vemo, kaj naj bi dolgotrajna oskrba sploh bila. Imeli smo kar nekaj kritičnih pripomb na prvotni zakon, ki je bil sprejet, a žal niso bile upoštevane. Zakon o dolgotrajni oskrbi nikakor ni šel v smeri deinstitucionalizacije, saj je predvidel le ustanove, po drugi strani pa družinskega oskrbovalca, s čimer bi spet obremenil družino. To invalidom ne omogoča polnomočnega življenja, kajti osebna asistenca je namenjena temu, da so aktivni, se vključijo v življenje. 

Kdo jim to omogoča, naj predpiše država v razumnih mejah, poleg tega pa ima država mehanizme nadzora. Zelo pogosto poslušamo o zlorabah, tudi osebne asistence, a ko smo jeseni razpravljali o tej problematiki, je pristojno ministrstvo povedalo, da so pri izvajalcih osebne asistence opravili tri nadzore. Izvajalcev pa je 107. 

Najprej je torej potrebno izvajati nadzor, onemogočiti zlorabe, potem pa se lahko pogovarjamo o ukrepih za naprej. Ni pa sprejemljivo, da govorimo o tem, kako ljudje zlorabljajo obstoječ sistem, če pa niso preverili niti deset odstotkov izvajalcev.

Osebna asistenca je pomembna pridobitev in mi opozarjamo tudi, da se v že pridobljene pravice ne sme retrogradno posegati, saj je to tudi kršitev ustave. 

V z odločbo pridobljeno pravico do osebne asistence torej ne moremo poseči, razen če se bistveno izboljša stanje uporabnika. A tudi ponovna ocena, če ni izboljšanja stanja, ni primerna. Tega ne moremo kar povoziti s spremembo zakona ali celo s pravilnikom. 

Če se na kratko vrneva k Zakonu o dolgotrajni oskrbi – še zdaleč niste njegov edini kritik. Ali je torej mogoče na tem področju pričakovati premike?

Vsekakor pričakujemo pozitivne spremembe na tem področju. In pa, da bo čim prej pripravljena obljubljena novela in bo to področje končno urejeno. 

Še ena tema, ki se v veliki meri dotika starejših. Vse bolj se znova pojavlja vprašanje evtanazije pri nas. V državah, ki so naredile ta korak, je mogoče videti nekatere anomalije. Kanadski mediji so poročali o primerih, ko so se ljudje za evtanazijo odločili, ker so se znašli na socialnem dnu in ne vidijo drugega izhoda, na Nizozemskem opozarjajo, da se za odločitvijo pogosto skriva osamljenost. Srečujete se s kolegi tudi iz teh držav ... Na kaj opozarjajo in na kaj torej moramo biti pozorni v Sloveniji, če nameravamo stopiti na to pot? 

Prav je, da se o evtanaziji govori. Je pa moje stališče, da je potrebno na to pot stopati zelo zadržano in previdno. V Sloveniji moramo najprej zagotoviti paliativno oskrbo, ki bo dostopna povsod in za vsakogar. V času, v katerem živimo, res ni potrebe, da ljudje umirajo v bolečinah. 

Seveda s kolegi govorimo o tej temi, tako s kolegi iz Nizozemske kot iz Belgije. Tam varuha s tem v zvezi nimata pooblastil in jih tudi ne želita. V prvi vrsti je to namreč vprašanje medicine, etike. To je povsem drugačno družbeno vprašanje, ki sicer sodi na področje človekovih pravic, ne sodi pa na področje delovanja varuha človekovih pravic. 

V letnem poročilu ste sami opozorili, da je pandemija poglobila stiske ljudi. Kot kaže, so se razmere za štirimi stenami marsikje zaostrile. Povečala se je prisotnost družinskega nasilja. Kako učinkoviti smo v Sloveniji na področju preprečevanja družinskega nasilja?

Vedno znova poudarjam, da je najprej potrebno zaščititi žrtev. Tudi v priporočilih ministrstvu za pravosodje in vladi smo to poudarili in nek premik je bil narejen v smeri spremembe kazenskega zakonika.

Ljudje seveda želijo, da bi ustanove storile več. Se pa kdaj pozablja, katere ustanove so za to pristojne. Ni mogoče, da vsakdo posega na področje drugega, mora pa vsakdo delovati na področju, za katero je pristojen. 

Prepričan sem, da na področju preprečevanja nasilja v družini delamo veliko premalo na preventivi. Pogosto tudi pozivov potencialnih žrtev in opozoril kasnejših žrtev ne jemljemo dovolj resno. Prav tako pa so žrtve pogosto izpostavljene ne le stigmatizaciji, ampak tudi postopkom, v katerih so na nek način ponovno zlorabljene. 

Sisteme moramo urediti tako, da bo preprečevanje nasilja učinkovitejše, v prvi vrsti pa je pomembno osveščanje in izobraževanje. Že od otroštva dalje mora biti poudarjena ničelna toleranca do nasilja. O nasilju nas ne sme biti sram govoriti, tega ne smemo skrivati – in če smo v svojem okolju priča nasilju, je to potrebno prijaviti. Družinsko nasilje ni nekaj, o čemer "se naj dogovorijo za štirimi stenami". To je širok družbeni problem, na katerega je dolžan biti pozoren prav vsak izmed nas. 

Tekom najinega pogovora ste večkrat opozorili, da imamo različne ustanove, ki imajo različne naloge. Se pa pogosto zgodi, da so ljudje z njimi nezadovoljni, ne verjamejo, da je nad njimi učinkovit nadzor ...

Nadzor mora biti učinkovit. Pomembno je, da tudi javnost dobi zaupanje, da se je nekaj premaknilo. 

Napako lahko zagreši kdor koli. Če se to zgodi, je prav, da se javno pove, da je bila storjena in bo popravljena. Je pa to nekaj, kar v Sloveniji manjka. 

Opozarjali ste tudi na posledice, ki jih imajo za uporabnike težave v zdravstvu oz. njegova nedostopnost. Kako ocenjujete rešitve, kot so klicni centri, ambulante za neopredeljene, aplikacije ... ? Se na vas v zvezi s težavami zdravstva obrača manj ljudi?

Ravno zaključujemo svojo analizo dostopnosti do zdravstvenih storitev na primarnem nivoju. Zagotovo bomo zdravstvene domove pozvali k pogovoru, da razjasnimo nekatera vprašanja, prav tako tudi župane in svetnike, ki so odgovorni za delovanje primarnega zdravstva v njihovem okolju. 

Pobud trenutno prihaja manj, ne morem pa reči, ali to pomeni, da so klicni centri in ambulante za neopredeljene dosegli svoj namen. Upam sicer, da je bil to enkraten poseg v zdravstvo, da se uredi akutna zadeva, in da ne bo postalo stalna praksa. Zdravstvo je potrebno urediti tako, da bo bolnikom dostopno. Sem zagovornik javne zdravstvene mreže, v kateri ima vsak dostop do zdravnika. Naloga države pa je, da to mrežo vzpostavi, vzdržuje in krepi. V fokusu mora biti človek in primarno zdravstvo je tisto, ki človeka sprejme, zato mora imeti vsakdo dostop do osebnega zdravnika. Pravica do zdravstvenega varstva je temeljna človekova pravica, ki jo zagotavlja Ustava RS. To ni nekaj nadstandardnega, ampak najbolj osnovna pravica, ki izhaja iz obveznega zdravstvenega zavarovanja.

Ko ste v DZ lani predali letno poročilo, je predsednica Urška Klakočar Zupančič izrazila prepričanje, da bodo odprli kanale in vzpostavili tesno sodelovanje z varuhom. Izrazila je željo, da se zadeve, ki jih varuh predaja DZ, "ne bodo valjale po predalih". To je bilo junija lani. Se je od takrat sodelovanje okrepilo, se je rešilo več zadev?

Ne. Želje z druge strani še vedno ni zaznati. Odgovarjajo na dopise ali moja osebna vabila ministrom, poslanskim skupinam ... Toda iniciativa je večinoma na naši strani, z druge strani ne prihaja, tako da je tako, kot je vedno bilo. Sklenem lahko, da je pred vsemi nami še veliko dela. Želim si tesnejšega sodelovanja z odgovornimi v državi, predvsem glede uresničevanja naših priporočil. Večkrat poudarim, da je odnos družbe do najbolj ranljivih njeno najboljše ogledalo sami sebi.