"Glavni namen kampanje je zmanjšati stigmatizacijo duševnega zdravja in mlade vzpodbuditi k iskanju pomoči, tako formalne kot neformalne," je dejala vodja kampanje Nuša Crnkovič iz NIJZ. V kampanjo so vključili ambasadorje, ki so se sami znašli v stiski, da bi se še bolj približali mladim, pa je kampanja prisotna tudi na družbenih omrežjih.
"Fokus smo usmerili na mlade, ker smo ugotovili, da je ta skupina poročala o visoki stopnji duševnih stisk. Študentje so postali nova ranljiva skupina, zato je pomembno, da jih vzpodbudimo k iskanju pomoči," je dodala.
"Depresivna oseba je lena, to mi gre na živce, zato z njo ne bom šel na kavo"
Prvi pogoj za več duševnega zdravja pa je seveda manj prisotna stigma, s čimer imamo v Sloveniji – kljub napredku v zadnjih letih – še vedno težave. "Stigma je krovni termin, ki ga sestavljajo trije elementi. Prvi element so stereotipi, zmotna prepričanja, ki jih sprejmemo kot resnične. Recimo – depresivna oseba je lena. Od tod pridejo predsodki, ki imajo čustveno komponento, negativno notranje občutenje. Recimo – depresivna oseba je lena, to mi gre na živce. Tretja komponenta pa je diskriminacija, ki vsebuje vedenjski odziv na stereotipe in predsodke – depresivna oseba je lena, to mi gre na živce, zato z njo ne bom šel na kavo," je razložila Crnkovičeva.
Psihiatrinja prof. dr. Vesna Švab je poudarila, da potrebujemo več prijaznosti, nežnosti drug do drugega. "Stigma se vedno poveča v času krize, ko pride do ekonomskih, zdravstvenih kriz. Začne se iskati krivce, ker nam je slabše in skušamo preživeti tako, da se bolj zapremo v svoje skupine, ki izločajo druge. Vsaka kriza je zato nevarnost za diskriminacijo, stigmatizacijo."
Ocenila je, da je čas pandemije prispeval k diskriminaciji: "Starejši so bili zaprti, izločeni na surove načine. Takrat se jih je na te načine morda varovalo, vendar se je zgodilo, da smo cele skupine "morali" osamiti, posledice tega pa še niso povsem jasne. Kaže, da je pri starejših prišlo do porasta kognitivnih težav, še bolj so se umaknili, spominske funkcije so dodatno opešale, postali so depresivni. Pri otrocih in mladostnikih pa je več anksioznosti in depresivnih stanj, za katera sicer kaže, da so prehodna, da se val umirja. Se pa pri odraslih povečuje zaskrbljenost nad tem, kako bomo živeli naprej."
Izpostavila je, da stigmatizacija vpliva na okrevanje. Vračanje v vsakdanje življenje je namreč subjektiven proces, na katerega vpliva več dejavnikov, vsak se vrača na drugačen način. In če je ob odsotnosti potrebnih služb še malo podpore okolja, se stiska vrne.
"Vedno sem bila vesela, čeprav je bila to maska"
Svojo zgodbo je delila nekdanja vrhunska atletinja Brigita Langerholc Žager, ki je po rojstvu druge hčerke sama iskala pomoč. Kot pravi, je v času športne kariere pogosto potlačila čustva, kar je še prispevalo k izbruhu globoke poporodne depresije: "Kot športnik si, kot bi bil v vojski, sprejemaš navodila, tudi takšna, ki ti niso všeč in potem potlačiš čustvovanje, postaneš robot. Takrat nisem vedela, da se to nalaga in izbruhe, ko si najbolj ranljiv, recimo hormonsko. Pri meni pa je bil še dodaten razlog. Kot otrok sem zaradi okužbe veliko časa preživela v bolnišnicah. In tukaj je bilo ogromno nekih občutkov, ki so bili potlačeni. Danes vemo, da obstaja čustvovanje dojenčkov, kar je bilo včasih manj znano. Tako da mislim, da se je v porodnem obdobju odprlo kar nekaj "predalčkov" in s tem sem se morala soočiti, da sem lahko šla naprej."
Izpostavila pa je še en pomemben vidik. "Tako moški kot ženske so po končani športni karieri pogosto v depresiji. Ko dosegaš vrhunske rezultate, so to tako močni impulzi, da težko najdeš nadomestek tega, medtem ko je tvoje telo še približno tri leta po koncu tekmovalne poti polno adrenalina. Tako, da je treba iz tekmovalnega cikla izstopati počasi in se navajati na notranje biokemično življenje običajnega človeka, kar pa je proces. Seveda ni nujno, da gre vsakdo skozi depresijo. V mojem primeru je bila to rešitev, da sem se postavila na noge, ker je bilo več stvari. V drugih primerih pa mislim, da je to lažje prebroditi, še posebej, če imaš podporo."
Sama je pomoč poiskala, ko res ni šlo več drugače: "Nisem si priznala, da sem v depresiji, bilo me je sram. Vedno sem bila vesela, čeprav je bila to maska. Ampak takrat so začele maske padati. Najprej sem povedala možu, ki mi najprej ni verjel. Prva oseba, ki mi je verjela, je bila 80-letna teta. Potem sem šla k zdravniku. Antidepresive sem videla kot zadnjo možnost. Najprej sem si želela pomagati sama, ker sem se že prej soočala z zdravljeni astme, alergij, aritmije … Tega pristopa ljudem, ki nimajo izkušnje s poslušanjem lasnega telesa, sicer ne priporočam. Seveda pa me je še vedno čakala napotnica za psihiatrično bolnišnico. Temu času sicer pravim obdobje teme. Imela sem dve, tri minute na dan, ko sem razmišljala pozitivno in takrat sem planirala."
Okrevanje se ni zgodilo čez noč: "To so bili majhni, otroški koraki. Zelo pomaga, da imaš nekoga, ki je 24 ur pripravljen poslušati. Potem pa, da si, kot smo navajeni tisti, ki smo bili v športu, sestaviš akcijski plan. Najtežje je, če leto, dve ostaneš v občutkih žrtve, saj podaljšuješ agonijo. Kasneje sem se ukvarjala s hipnozo, dihalnimi vajami, ogromno je pomagal stik z naravo."
Po pomoč po poskusu samomora: "Šele takrat sem opazil, da je treba ukrepati, začel se je proces okrevanja"
Ambasador kampanje Jože Petek pravi, da konservativna družina in uporniška duša v njegovem primeru nista bili dobra kombinacija. Spopadal se je z depresijo, anoreksijo, poskusom samomora … Številne težave so se začele potem, ko je zapadel v "slabo družbo", z iskanjem pomoči pa je odlašal kar nekaj časa.
"Začelo se je v osnovni šoli. Upal sem, da bo v srednji šoli bolje, pa ni bilo. Mislil sem, da je depresija del odraščanja, zato sem se s tem sprijaznil, ampak potem je bilo iz leta v leto slabše. V družini je bilo duševno zdravje tabu tema, prevladovalo je mnenje, da si za psihiatrično bolnišnico, če imaš duševne motnje," je razkril.
V zadnjem letniku srednje šole je nato spoznal dekle: "Pri njej je bilo nekoliko drugače, eden od staršev je psiholog, tako da je bila bolj seznanjena z duševnim zdravjem. Ampak jaz sem svoje težave zelo dolgo zanikal, dokler ni bilo prepozno in je nastopila otopelost, poskus samomora. Šele takrat sem opazil, da je treba ukrepati, začel se je proces okrevanja."
Ko si je poskusil vzeti življenje, ga je našla mama. Dogodek je spremenil tudi njegovo družino: "Hitra sprememba se je zgodila, ko je mama prišla v sobo, ugotovila, da še ni prepozno in me odpeljala k psihiatrinji. Tam smo imeli odprt pogovor, sestavili smo načrt, ki smo se ga potem držali, kolikor smo se ga lahko."
Okrevanje je bilo proces z vzponi in padci, samomorilne misli so še nekaj časa vztrajale tudi otopelost se še pojavi. "Niti približno pa ni tako hudo, kot je bilo."
In kaj svetuje staršem mladostnikov? "Otrokom je treba prisluhniti, treba je biti odprt. Depresija ni enaka lenobi." Zamenjal je tudi družbo, danes se druži z ljudmi, ki »so bolj odrasli in odprti za takšne pogovore". Prav tako pa danes o izkušnji govori lažje, še posebej, če njegova zgodba pomaga drugim.
Neizprosnost do sebe: "Ko ni šlo, sem še bolj pritiskala"
Medtem ko Jože sprva ni imel velike podpore družine, je Lara Florjančič odraščala v drugačnem okolju. A je bila neizprosna do sebe. Bila je uspešna športnica, stiska pa je nastopila po poškodbi: "Bila sem navdušena nad vsem, česar sem se lotila, navadila sem se reda, discipline. Ko sem se začela z atletiko ukvarjati profesionalno, pa sem začela pretiravati. Logično se mi je zdelo, da bolj, kot bom trenirala, bolje bo. Vse ostale dejavnike, ki prav tako vplivajo na rezultate, pa sem dala na stran. Poznalo se je na koži, na mišicah, slabo sem se počutila, ampak to ni bilo pomembno. Potem pa sem se poškodovala in sem se morala ustaviti. Takrat pa spoznaš druge stvari. Naučila sem se, da je treba zaupati procesu in ne prehitevati stvari. Hotela sem prehiteti svoje telo, se takoj vrniti v šport, ampak ne gre. Naučila sem se tudi, kako pomembno je, da delaš z veseljem. Jaz sem se vsega lotila z veseljem, tudi atletike, ampak potem se je to spremenilo, meni pa se to ni zdelo pomembno. Ko sem na stvari pogledala bolj pozitivno, je šlo bolje. Naučila sem se tudi, da moraš poslušati sebe. Prej sem, ko nekaj ni bilo dobro, še bolj "pritiskala". Ampak v resnici ti telo samo sporoča, da nekaj ni, kot bi moralo biti. Poudarila pa bi še, da je pomembno govoriti o stvareh. Jaz nikoli nisem govorila o tem, da veliko treniram, pa mi ne gre. Vse to se je kopičilo v meni, poškodba pa me je prisilila, da sem spregovorila. Potem je bilo vse bolje."
S stisko se je soočila tudi ob prihodu na fakulteto. Takrat je začela pisati dnevnik hvaležnosti.
"Odgovor mora biti konstruktiven"
Ko nastopi stiska, se najpogosteje obrnemo na ljudi, ki so nam najbližje, pravi Crnkovičeva: "Ljudje smo socialna bitja, potrebujemo bližino drugih. To je bilo še posebej vidno med epidemijo, ko je bilo prepovedno druženje."
A to pomeni tudi odgovornost za osebo, pri kateri posameznik išče pomoč: "Naš odgovor mora biti konstruktiven. Ko nam nekdo zaupa stisko, ga ne prekinjamo, ne skačemo v besedo, ne podajamo vrednostih sodb, vzdržimo se destruktivnih odzivov, ne skušamo zmanjšati občutkov v smislu – ni tako hudo, kot se ti zdi. Naša odgovornost je, da poslušamo, izražamo sočutje, empatijo, na koncu pa vprašamo, kaj oseba potrebuje. Morda bo dovolj, da poslušamo, morda lahko pomagamo poiskati strokovno pomoč. Včasih so stiske tako velike, da potrebujemo strokovno pomoč. To ne pomeni, da smo mi šibki."
Bližnja oseba je pomembna tudi v procesu okrevanja, ki ni linearen. In pomembno je, da je pomoč na voljo blizu, poudarja dr. Vesna Švab: "Pomembno je, da se zavedamo, da lahko pomagamo že drug drugemu. Je pa treba tudi v službe vgraditi element prijaznosti. Tega ni mogoče doseči samo z reorganizacijo, ampak z globalnim zavedanjem, da je treba opustiti nestrpen diskurz, ki še posebej prizadene občutljive ljudi. Dolžni smo kot država in družba v skladu z dokumenti vzpostavljati službe, ki bodo ljudem pri roki." In čaka nas še veliko dela, saj – kot opozarja, gre za področje, kjer je še veliko "moralk" – od sramu osebe v stiski, do samospraševanja staršev o tem, kaj so morda storili "narobe".
Celostna pomoč po njenem pomeni, da ne podpremo le posameznika, ampak da tudi svojcem omogočimo, da se naučijo kako nuditi podporo – in imajo podporo tudi zase. Poleg osebe v stiski so namreč tudi svojci pogosto stigmatizirani ali ekonomsko prikrajšani. Marsikje so svojci tisti, ki prevzamejo poglavitno socialno, finančno in psihološko breme in to morajo programi pomoči upoštevati. Družba pač mora razumeti, da se lahko duševna motnja zgodi vsakemu izmed nas – in da je čas, da se začnemo vesti solidarno.
Ena najhujših posledic stiske je lahko namreč tudi izgubljeno življenje. "Samomor je zaključek procesa. Ključen manjkajoči dejavnik je trenutno v slabi dostopnosti služb," poudarja psihiatrinja. "Lahko naredite veliko kampanjo osveščanja, izobrazite svojce, naj bodo pozorni na zapiranje vase … ampak če strokovne pomoči ni, je problem velik. In strokovne pomoči v tej državi ni dovolj. Srečujemo se z nerazumnimi čakalnimi dobami. Treba je reorganizirati službe, da se bodo odzvale na potrebe ljudi. Pomembno pa je tudi, da so dobro povezani z otroki, kajti tako bomo zaslutili, kdaj je treba poiskati pomoč izven družine."
