Od kopičenja zalog do sprotnega kupovanja

V 20 letih so se močno spremenile nakupovalne navade Slovencev. Nekoč so zaradi kupne moči in ponudbe v trgovine hodili največkrat z listki, večinoma po osnovna živila. Takrat je bilo v navadi, da so imeli v gospodinjstvu ozimnico, da so jeseni nakupili osnovna živila, da so imeli doma zaloge sladkorja, moke, testenin, "za vsak primer, čeprav se ob osamosvojitvi zares nismo pripravljali na vojno", je pojasnila predsednica Zveze potrošnikov Slovenije Breda Kutin. Ampak kopičenje zalog je bil takrat del kulture.

"Danes sproti kupujemo, kar potrebujemo. Večjih zalog doma nimamo," ugotavlja. Zanimivo pa je, ker se nekatere nakupovalne navade tudi zdaj vnovič spreminjajo. "Takrat smo kupovali živila za sproti, kot sta kruh in mleko. V vmesnem obdobju se je trend vsakodnevnega nakupovanja začel spreminjati, z gospodarsko krizo pa kupci kupujejo večkrat po manj in v različnih trgovinah. Prej smo največkrat nakupovali v najbližji lokalni trgovini, velikih trgovskih centrov ni bilo. Ni bilo potrebe, da bi nas privabljali z bleščečimi trgovinami, kjer bi preživeli čim dlje časa, kar se danes dogaja."

Nekoč ni bilo hipermarketov niti tujih trgovcev. "Površine trgovin so večje, število nakupovalnih centrov se je povečalo." Kutinovo moti, ker večji centri rastejo na obrobjih mest, medtem ko v središčih praktično ni več trgovin. Zato težko nakupujejo starejši ljudje, ki se ne morejo peljati 20 kilometrov stran po nakupe. "V preteklosti je bilo normalno, da si šel po osnovna živila 'za vogal', danes pa ni več tako. Danes je celo tako, da so v manjših trgovinah višje cene." Zato marsikdo raje nakupuje v večjih centrih, "kjer pa je 'bombardiran' s ponudbo. In vprašanje je, ali je to tudi dobro za njegovo denarnico".

Premalo osebnega stika?

Varstvo potrošnikov je danes bistveno boljše, tudi ozaveščenost je večja, ob čemer so v Jugoslaviji že poznali garancijo. A institut, ki so ga vpeljali sredi sedemdesetih let, je bilo zelo težko uveljavljati. Včasih je tudi danes težko, predvsem pri serijskih napakah na avtomobilih, je opozorila Kutinova. Pri nekaterih izdelkih pa gre lažje. "Določene izdelke je dobro kupovati po spletu, ker jih lahko vrnemo v 14 dneh brez pojasnila. Celotna kultura se spreminja na boljše, ampak gre za proces. Marsikdaj pa tudi potrošniki niso dovolj vztrajni pri urejanju zadev. Dejstvo je, da morajo prvi korak vedno narediti sami." Svoje je naredila tudi konkurenca. "Če se mora trgovec boriti za potrošnika, je drugače, kot če moraš biti zadovoljen, ko sploh lahko kaj kupiš."

Tudi trgovke so včasih znale seštevati, danes samo odčitajo kodo. "Takrat so morale tudi obvladati artikle. No, bilo jih je bistveno manj, ampak veliko cen so morale znati na pamet. Sicer so bile cene na izdelku, danes pa je cena na polici, ampak na tisti polici ni tistega izdelka. Zato je treba zelo natančno preveriti, kaj kupujete. Treba je preveriti številko črtne kode in izdelka na polici."

V devetdesetih tudi ni bilo kreditnih kartic in kartic zvestobe. "V začetnem obdobju smo plačevali z gotovino ali s čeki, ki so izginili. Čeke smo pisali tudi za premostitev finančne krize, ker niso bili unovčeni takoj. Po plačilu z debetno kartico pa gre denar danes hitro naprej." Ob podražitvah so bile inventure, trgovke so imele veliko dela z zamenjavo cen na izdelkih. "Ker je bila ponudba manjša, smo za osnovne izdelke vedeli cene. Danes bi bilo zanimivo izvesti anketo, koliko kaj stane, kar je delno tudi posledica negotovinskega plačevanja."

Nekoč ni bilo samopostrežnih blagajn, kot jih imamo danes, ko je minimalna komunikacija med trgovcem in kupcem. Ponudba je večja, vedno več moramo narediti sami. Tudi zato je čedalje manj delovnih mest, ljudje težje dobijo službo. "Nekoč smo se pritoževali, da trgovci premalo vedo, danes v kakšni trgovini iščemo prodajalca, da bi ga lahko kaj vprašali. To ne velja toliko za prehrambene trgovine, kjer večino stvari izberemo sami, ampak v tehničnih trgovinah ali trgovinah s pohištvom je včasih problem dobiti trgovca, ki bi vam kaj povedal. Včasih bi mogoče imeli raje malce več osebnega stika," ugotavlja Kutinova.

Ocenjuje, da se je slovenska trgovina od osamosvojitve v nekaterih delih zelo spremenila, v nekaterih pa ne tako zelo. Nekateri trgovci so bili že nekoč zelo prijazni, "dejstvo pa je, da je bil takrat trg ponudnika, in ne potrošnika, zato je bilo potrebno precej prijaznosti s strani kupca, da smo lahko kupili določene izdelke, predvsem tiste, ki so bili redko na policah. Danes je obratna situacija." Ampak resnega problema s pomanjkanjem v Sloveniji ni bilo, za razliko od nekaterih preostalih držav nekdanje Jugoslavije. Koristila nam je namreč bližina meje.

Nekateri domači izdelki so bili izredno kakovostni, določena industrija je bila povsem primerljiva s tujo. "Vprašanje je, ali smo za to plačali preveč. Najverjetneje tudi, v nekem segmentu. Ampak ni bilo vse, kar je bilo domače, slabo. Danes imamo celo paleto ponudbe, od zelo cenenih izdelkov vprašljive kakovosti do solidnih izdelkov, ki so nekateri relativno dragi ali pa tudi ne. Bistveno težje je izbirati. Ni bilo pa tako slabo, kot bi nekateri pričakovali, če pogledamo 20 let nazaj," je še poudarila Kutinova. Dodala je, da bo čas pokazal, kateri trgovci bodo preživeli.

Preberite še: Čas, ko smo po kavbojke hodili v Trst ...