Med srditim spopadom prevladala človečnost

Reševalcem, ki so se 28. junija 1991 zbirali pred postajo, se ni niti sanjalo, kaj vse bodo preživeli, pripoveduje medicinska sestra Katarina Praznik. "Zjutraj, ko sem prišla v službo, si nisem mislila, da se bom znašla na Holmcu oziroma da bo tako resno, da bo sploh do vojne prišlo," pove Praznikova.

Vojaški vidik dogodkov na Holmcu je le eden od številnih. Obe strani sta dopuščali, da so reševali ranjene in mrtve. Tako teritorialne obrambe in milice kot Jugoslovanske ljudske armade.

Ludvik Kordež, direktor reševalne službe Koroška 1991, razloži, da so se dogovorili s poveljujočimi, da prekinejo bojno delovanje, da lahko reševalci nepoškodovano pridejo do ranjencev.

Priprav na vojno – tudi vaj uporabe plinskih mask – so se lotili v slovenjgraški bolnišnici, pove tedanji direktor Drago Plešivčnik, še danes hvaležen ekipi. Mnogi so se namreč v službo prebijali preko barikad. "Prepovedali smo tudi odhajanje domov. Po končani službi so morali vsi ostati na delovnem mestu," je dejal Plešivčnik.

Reševalna vozila so začela polniti bolnišnice, ko so se boji razvneli. Miličnik Milan Širnik pojasni, kako je ob njem padel že drugi soborec: "Ni se mu dalo pomagati, ker je bilo streljanje tako silovito in njegove strelne rane tako močne, da je po nekaj minutah umrl."

S kolegom je ostal ujet pod ognjem ostrostrelca, ko je pripeljal nov reševalec. Rekel jima je, da naj, ko bo sam ranjenca dal v vozilo, tečeta ob vozilu do mejnega prehoda.

Ta reševalec je bil Stanko Zagernik. "To je bila tudi najina rešitev, da nisva obležala pod streli,“ je povedal Širnik.

Medicinska sestra Katarina Praznik se je pripeljala na pomoč na karavlo. "Pod tistimi tovornjaki sta ležala dva vojaka in merila v naju. To so bili trenutki, da ne znam povedati, in nikoli ne bom pozabila,“ pripoveduje. A ko sta pobrala ranjenca, so se kar naenkrat tudi ostali nekako hoteli stisniti v reševalno vozilo, ker jih je bilo strah, da jih bo kdo ustrelil, se spominja Praznikova.

Tudi general Andirja Rašeta potrdi, da pri tem ni bilo zločinov, kot je trdila Neva Predan Miklavčič. "Podtaknili so te trditve gospe Miklavčič. In to mojo trditev je potrdil tudi poveljnik čete, ki je bil na Holmcu,“ pravi Rašeta.

Medtem so se v bolnišnici ob prvih mrtvih razmere zaostrovale. Ranjence obeh strani so morali ločiti in poražence postaviti pod stražo. "Podoficir je izpadel. Ko se je že prebujal iz narkoze, je zahteval pištolo, da bo streljal,“ razlaga Plešivčnik. A po spominih direktorja Plešivčnika so nasprotniki ob zračnem alarmu postali prijatelji in skupaj odšli v zaklonišče. "Teritorialci, miličniki in vojaki so drug drugemu pomagali, da so prišli do kleti," pravi Plešivčnik.

In to ni edina zgodbe humanosti sredi obračuna na Koroškem. Miličnik Širnik in reševalec Zagernikom, ki mu je rešil življenje, sta se z našo pomočjo prvič po dvajsetih letih v teh dneh le srečala. Ob tem sta obujala spomine ne le na boje, ampak predvsem na humanost, na katero smo tudi dvajset let pozneje lahko ponosni.