Kam z ujetniki in prebežniki?

Množične predaje in pobegi so oblasti presenetili. In tako so iz vojske te, skoraj otroke, odpeljali tja, kjer bi pravzaprav morali biti – v šolo, pove tedanji namestnik ravnatelja OŠ Solkan Marijan Kogoj. "Z ravnateljem sva takoj stopila v akcijo in šolo spremenila v zbirni center. In začeli so prihajati mladeniči. Večina je bila prestrašenih in zmedenih, bili pa so tudi številni nacionalisti, ki so grozili z vsem živim,“ opisuje.

Da bi mladim olajšali življenje, smo jih odpeljali domov ali k prijateljem pri nas v Novi Gorici, potem pa so ponje prišli starši, se spominja Nino Špacapan.

Še najhuje je bilo za prebegle Albance, ki so jih v tajnih taboriščih po Sloveniji skrivali še mesece po koncu desetdnevnega obračuna. Centri za prebežnike so skrbeli predvsem za to, da so fantje, ujeti v uniformah ljudske armade, med vojno v Sloveniji prišli čim prej domov, v zaporih na Dobu pa so poskrbeli za oficirje, ki so bili ujeti med vojno.

Zapor na Dobu je postal tudi tajno zatočišče slovenskih pilotov, ki so pobegnili z letališča v Cerkljah. "V gnezdu jih ni nihče iskal, tretji dan pa smo jih skrivaj prepeljali na drugi lokacijo,“ se spominja takratni vodja zapora Dob pri Mirni Anton Maver.

V bližini Doba pa je bilo še eno tajno taborišče v Lanšprežu, samo za eno narodnost, pove tedanji namestnik poveljnik milice v Trebnjem Janez Kukec. "Samo za vojake oziroma prebežnike kosovske narodnosti, do konfliktov med njimi pa ni prihajalo." Tako so bili skriti pred armado, da jih ne bi ponovno mobilizirala. Še dober mesec po tem, ko je bila vojna končana, so delovali na tem območju s 15 rezervnimi miličniki. Kljub posameznim presenečenjem je lokacija ostala tajna. "Ko je preletel helikopter jugoslovanske armade, so se nemudoma poskrili v cerkev oziroma so v sekundi izginili kamor koli se je le dalo,“ pripoveduje Kukec.

Drugi fantje, preoblečeni v civilne obleke, so se medtem vračali domov. Po številne so prišli starši, ki so bili – razumljivo – za to neverjetno hvaležni.