Pripravljeni na spopad

Ko so po slovesni razglasitvi slovenske neodvisnosti tanki jugoslovanske armade prečkali mejne prehode, so številni obstali v nejeveri. Noč pred tem je minila v znamenju vsesplošnega veselja, naslednja je prinesla strah in negotovost – začela se je vojna za Slovenijo.

Vendar pa prvi vojaški spopad na evropskih tleh po drugi svetovni vojni ni presenetil vseh. Politični in vojaški vrh ga je pričakoval ali vsaj predvideval in se nanj tudi pripravil. Eden prvih očitnih namigov, da se federacija najbolj severni republiki ne namerava kar tako odpovedati, je prišel že maja 1990. Na dan, ko je Slovenija dobila prvo demokratično izvoljeno vlado, je jugoslovanska armada začela razoroževati teritorialno obrambo, kar so nekateri že razumeli kot vojno napoved.

"Slovenske obrambne strukture so v času vojne že imele za seboj skoraj leto dni priprav in organiziranja, takoj po tem, ko je JLA razorožila Teritorialno obrambo, smo začeli oblikovati Manevrsko strukturo narodne zaščite in novembra 1990 smo njen vojaški del že organizirali znotraj nove Teritorialne obrambe," je o pripravljenosti na slovensko obrambo povedal takratni notranji minister Igor Bavčar, ki je v času vojne vodil glavni štab slovenskih oboroženih sil.

Od plebiscita dalje je Teritorialna obramba že imela dežurne enote, izdelani so bili zaščitni ukrepi. "Od takrat so bili tudi varovani objekti posebnega pomena, vsa ta dejavnost pa je bila v javnosti dejansko neopazna," piše Vito Berginc v zborniku Trdna mreža, Osamosvajanje Slovenije v zgornjem Posočju.

Seznam za državo ključnih objektov, ki zahtevajo posebno varovanje, je dolg. Začnemo lahko pri državnem vrhu, torej pri parlamentu, predsedstvu, sedežu vlade in ključnih ministrstvih – takrat so to bili še izvršni svet in sekretariati –, potem so tu vojaški objekti, na primer poveljstvo oboroženih sil in skladišča orožja, pa bolnišnice, nacionalna televizija, oddajniki, vodovodno in električno omrežje, telekomunikacijska infrastruktura, glavne prometne žile, letališča – še posebej Brnik kot osrednje – in Luka Koper, če naštejemo le nekatere. Poseben problem je predstavljalo varovanje krške nuklearke, se spominja Bavčar. "Tam je bilo tudi veliko dezinformacij o možnih napadih nanjo," pravi.

Jugoslovanske obrambne načrte je bilo treba prilagoditi

Objekte posebnega pomena so skupaj določili upravni organi, organi za notranje zadeve in poveljstva enot Teritorialne obrambe. Razdelili so jih v tri skupine – objekte državnega, regijskega in lokalnega pomena – in temu prilagodili varovanje. Načrte so dopolnili in posodobili, k čemur jih je prisililo dejstvo, da so izhajali iz takratnih načrtov obrambnega sistema SFRJ, so nam povedali na ministrstvu za obrambo.

Naloge so prevzeli pripadniki Teritorialne obrambe, milice, narodne zaščite, pa tudi zaposleni v varnostnih službah posameznih podjetij. Njihovo delo je usklajevala Republiška koordinacijska skupina, ustanovljena prav s tem namenom. "Republiška koordinacija je bila v bistvu glavni štab slovenskih oboroženih sil, vojske in policije, obenem pa je koordinirala tudi dejavnost civilnih struktur, ki so imele izjemno vlogo v našem spopadu z jugoslovansko armado," je pojasnil Bavčar. V začetku junija, nekaj tednov, preden je šlo zares, je pripravila operativni načrt obrambnih in varnostnih ukrepov, s katerim so zadeve dokončno dorekli.

"Podjetjem, kot so Slovenske železnice, Elektrogospodarstvo Slovenije ter PTT Slovenije, je koordinacijska skupina odredila, da se v njihovih vitalnih objektih in vozliščih od 24. 6. 1991 uvede okrepljeno interno varovanje z redno varnostno službo in narodno zaščito. Za ta podjetja ter RTV Slovenije, cestna podjetja in Aerodrom Ljubljana je bilo z istim dokumentom tudi odrejeno, da se od 24. 6. 1991 uvede neprekinjeno dežurstvo in zagotovi popolna pripravljenost za izvajanje nalog, kot jih določajo Smernice Predsedstva Republike Slovenije o ukrepih za pripravljenost," so razložili na obrambnem ministrstvu.

Internim službam za varovanje in narodni zaščiti sta po začetku vojne na pomoč priskočili Teritorialna obramba in milica. Prva je varovala oddajniško infrastrukturo, tarčo najsilovitejših napadov jugoslovanske armade, "medtem ko je letališče Brnik, sedeže bančnih in drugih ustanov, RTV … varovala tudi policija", so o delitvi dela pred 20 leti povedali na obrambnem ministrstvu.

Na notranjem pa so poudarili, da so bili takratni miličniki zadolženi za zaščito predsedstva, skupščine, izvršnega sveta ter sekretariata za notranje in zunanje zadeve. Ker je bilo treba zagotoviti nemoteno delovanje organov oblasti, so bili ti objekti deležni posebne pozornosti. "Na širšem območju centra Ljubljane, kjer so objekti državnega pomena (ministrstva, vlade, predsedstva), so bile organizirane cestne zapore s protitankovskimi barikadami in kontrolnimi točkami za kontrolo prehoda. Organizirana je bila tudi protizračna obramba," so še povedali na notranjem ministrstvu.

Državni vrh na varnem v Cankarjevem domu

Posebno vlogo  je med desetdnevno vojno odigral Cankarjev dom. Kulturno srce Slovenije je poleti leta 1991 postalo glavni štab slovenske države. Tam je namreč deloval celoten državni vrh, od tam pa so potekale tudi zdaj že znamenite Kacinove tiskovne konference. ''Dobesedno infrastrukturno je bila ta hiša srce odpora, srce osamosvajanja,'' danes ponosno pove direktor inštitucije Mitja Rotovnik. Varni pred morebitnimi napadi so slovenski politiki v Cankarjevem domu imeli na voljo vse, hiša pa je bila tudi posebej varovana.

Vprašanje je, ali bi uspeli odbiti napad, če bi JLA udarila iz zraka. To je bil eden od načrtov, nad Slovenijo so že poletela letala, ki pa so jih zadnji trenutek odpoklicali. V splošni paniki so namervalai zajeti osem vodilnih mož mlade države.

Pripravljen je bil načrt za selitev skupščine na drugo lokacijo

Parlament ni ključnega pomena le kot osrednji sedež oblasti, ampak tudi zaradi svoje simbolne funkcije. Tisti, ki so sodelovali pri njegovem varovanju, so zato imeli še posebno pomembno vlogo. Sodelovale so tudi enote Teritorialne obrambe, vendar pa je ključne naloge prevzela milica (v policijo se je preimenovala pozneje), v njenih rokah je bila celovita zaščita državnih organov, sodelovale pa so tudi enote Teritorialne obrambe.

Milica je koordinirala tudi aktivnosti narodne zaščite. Ta je bila organizirana za notranje varovanje stavbe, v njej pa so sodelovali zaposleni iz različnih organizacijskih enot, je dogajanje med desetdnevno vojno opisala predstavnica državnega zbora. "V skupščini je bil imenovan vodja, ki je dejavnosti ves čas usklajeval tudi s takratnim vodstvom," je še dodala.

Za organizacijo dela med vojno je poskrbela vlada v sodelovanju s službami takratne skupščine, "kar pomeni, da so bili pripravljeni načrti za delo na drugi lokaciji, sklic poslancev, varovanje, prehrano itd.", smo še izvedeli v državnem zboru.

Skrajnih ukrepov, kot je selitev poslancev, na srečo ni bilo treba uporabiti, zahvala pa gre tudi vsem tistim, ki so varovali širše območje centra Ljubljane in tako jugoslovanski armadi, kot že rečeno, preprečili dostop do objektov državnega pomena. Poleg pripadnikov Teritorialne obrambe je treba omeniti tudi civiliste, ki so se s postavljanjem barikad uprli jugoslovanskim tankom.

Telegram je za mesec dni zaprl okno v svet

26. junij 1991, dan po razglasitvi samostojnosti. Ura je 13.30, ko iz Beograda pride telegram z naslednjo vsebino:

NNNZCZC ZLA 157 261134
GG LYLJZPZB LYLJIAAX LYMBZPZB LYPZZPZB
(AD 740 NOTAMN
A) LYLJ
B) 9106261200
C) UFN
E) QFALC DUE TO TECHNICAL REASON)

Prevod: letališča Ljubljana, Maribor in Portorož so zaradi tehničnih razlogov zaprta. Po slovenskih cestah so kmalu zatem hrumeli tanki, telegram pa je jasno sporočal, da vojna Brnika ne bo obšla. V naslednjih dneh je bilo osrednje slovensko letališče eno od največjih žarišč spopadov, ki so zahtevali tudi smrtne žrtve.

Brnik je bil med vojno za Slovenijo, pa tudi po njej – skupaj kar en mesec – povsem opustel. Zaprtju letališča je sledilo zaprtje zračnega prostora nad Slovenijo, letala so bila prizemljena, običajni vrvež potnikov je zamenjala tišina, ki so jo motili preleti vojaških letal in helikopterjev. Že 27. junija je bil dostop do letališča nemogoč, jugoslovanska armada ga je obkolila s tanki, te pa so takoj blokirali pripadniki Teritorialne obrambe. "Letališča smo branili s skromnimi protiletalskimi sredstvi in brez radarskih slik, opazovanja smo izvajali kar na terenu," je povedal Bavčar.

Zaščitne akcije so potekale tudi na samem letališču. Zvečer tistega dne, ko je prispel telegram, so blokirali letališko stezo in tako preprečili pristanek vojaških transportnih letal. "Ob 20.35 smo v centru prejeli najavo o prihodu treh vojaških transportnih letal. Isti trenutek je bila sprožena akcija blokade manevrskih površin letališča s tehničnimi sredstvi in opremo, ki je bila končana v nekaj minutah," piše Matjaž Škulj v glasilu Letališče (Mesec dni zaprto okno v svet).

V četrtek, prvi dan vojne in dan potem, ko je ukaz iz Beograda zaprl slovenska letališča, je bilo v službi okoli 60 zaposlenih na Aerodromu. Nevarnost letalskega napada pa je bila iz minute v minuto večja in zgodaj popoldne je prišlo povelje za evakuacijo. Pol ure pozneje sta se na letališče vrnili dežurna ekipa in gasilska izmena in tam vztrajali vse do sobote. In če je četrtek minil mirno, so že v petek doživeli najbolj črn dan. Najprej zračni napad, nato pa je rafal iz enega od tankov zadel avto dveh avstrijskih novinarjev. Oba sta umrla.

Ker bi bilo prenevarno še naprej ostajati na Brniku, so naslednje dopoldne dejavnosti preselili v gasilski dom v Cerkljah. Na letališču so ostali pripadniki teritorialne obrambe in postaje mejne milice ter gasilci.

Luka Koper je med vojno poslovala "normalno"

Morsko okno v svet je vojno občutilo veliko manj, pa vendar je bila prav tam postavljena pika na i – oktobra je preko Luke Koper Slovenijo zapustil še zadnji pripadnik jugoslovanske armade.

"Luka Koper je v času vojne za Slovenijo poslovala 'normalno'. Vitalni objekti in infrastruktura so bili dodatno varovani," je povedal predstavnik za stike z javnostmi Sebastijan Šik. "Naloge varovanja je izvajala izključno Služba varovanja Luke Koper, posredno pa zaradi poostrenih varnostnih ukrepov tudi vsi zaposleni," je dodal. Dobili so navodila glede samozaščitnega obnašanja in evakuacije v primeru napada, seznanili pa so jih tudi s poostrenimi varnostnimi ukrepi na območju pristanišča. Zaposleni, takrat jih je bilo okoli tisoč, so svoje delo opravljali nemoteno.

K temu sta z varovanjem širšega območja okoli pristanišča pripomogli tudi milica in teritorialna obramba. "Varovanje se je prilagajalo varnostnim razmeram in situacijam v pristanišču in na Obali nasploh. Na način varovanja bi lahko vplivali premiki vojaških enot ali delovanje specialnih enot takratne JLA, kar pa se na srečo ni zgodilo. Varovanje koprskega pristanišča se je izvajalo v t. i. globini. Enote slovenske milice in teritorialne obrambe so bile razporejene na območju okoli pristanišča," o tem pove Šik.

Takratni zakon je narekoval, da mora vsako podjetje izdelati obrambni načrt in ga uskladiti s pristojnimi organi. "V obrambnih načrtih so bile načrtovane kadrovske in materialne zmogljivosti ter ukrepi in postopki za obrambo in delo v vojni," so pojasnili na obrambnem ministrstvu. In danes? Luka Koper ima izdelane obrambne načrte, ki jih stalno ažurirajo, z njimi pa so seznanjene vse odgovorne osebe in posamezni izvajalci nalog, smo še izvedeli.