Diplomatska ofenziva sveže osamosvojene Slovenije

Le dan po slovesni razglasitvi samostojnosti Republike Slovenije se je pripravljala desetdnevna vojna za Slovenijo, v njenem ozadju pa je potekal boj za mednarodno priznanje Slovenije.

Jugoslovanski generali so grozili, da nihče ne bo priznal novonastale države, iz Reke so proti meji z Italijo vozili tanki reškega korpusa, telefoni na konzulatih v Ljubljani so zvonili v prazno, en dan stara država pa je dobila prvo priznanje neodvisnosti s strani sosednje Republike Hrvaške, ki je samostojnost razglasila istega dne kot mi. A ne Hrvaška ne Slovenija, ki je sosedo prav tako priznala, tedaj še nista bili mednarodno priznani državi, ki bi kot lahko kot enakopraven sogovornik nastopali v mednarodnih odnosih.

Kdaj po osamosvojitvi nastopi tisti trenutek, ko lahko rečemo, da je Sloveniji v smislu mednarodne uveljavitve dokončno uspelo? Kdaj so si lahko naši predstavniki oddahnili, da ne bodo v svetu veljali za separatistično jugoslovansko republiko Slovenijo? Po odhodu JLA? Po mnenju št. 7 Badinterjeve komisije? Po priznanju Slovenije s strani Nemčije?

Začetki samostojne zunanje politike

Začetki neodvisne zunanje politike in samostojnih mednarodnih odnosov s svetom segajo v junij 1990, ko si je po prvih večstrankarskih volitvah v nekdanji Jugoslaviji tedanji Republiški komite za mednarodno sodelovanje v Sloveniji začel prizadevati za neposredno zvezo z Brusljem, za zvezo, ki je ne bi več nadzoroval Beograd.

Predsednik komiteja je po nastopu Demosove vlade postal Dimitrij Rupel, ki pravi, da je ''ideja o neposredni povezavi med Ljubljano in Brusljem leta 1990 izgledala zelo idealistično, saj je bila Slovenija v okviru Jugoslavije s svojimi pobudami precej osamljena''.

Slovenske pobude v odnosu do Beograda leta 1990 še niso naravnost zagovarjale samostojnosti, ampak preoblikovanje Jugoslavije v demokratično konfederacijo republik. Kako bi utegnila izgledati konfederalna Jugoslavija? ''Država bi bila samostojna, bi pa bila z Jugoslavijo povezana s skupno valuto in skupno zunanjo politiko. Ena država, dva sistema, nekaj takega kot Kitajska in Hongkong,'' o možnosti preoblikovanja Jugoslavije v konfederacijo pravi poznavalec mednarodnih odnosov in diplomacije Milan Brglez.

Ko je postalo jasno, da ne bo nič iz demokratizacije Jugoslavije, ki je vedno bolj postajala orodje velikosrbskega nacionalizma, je med plebiscitom in junijem 1991 dozorela odločitev za osamosvojitev Slovenije.

Zdaj ali nikoli

Osamosvojitvi Slovenije so šle na roko demokratične spremembe v celotni srednji in vzhodni Evropi, ki jih simbolizira padec berlinskega zidu 9. novembra 1989. Za božič 1989 Romuni likvidirajo dolgoletnega avtokratskega voditelja Ceaucescuja, marca 1990 je kot prva od republik v okviru Sovjetske zveze neodvisnost razglasila Litva, po njenih stopinjah pa sta kmalu odšli še Latvija in Estonija.

Po besedah Dimitrija Rupla je bil to "poseben čas sproščanja, končevanja hladne vojne v Evropi, ki je morda začel teči že leta 1975 s Helsinško sklepno listino, ki so jo mnogi podpisniki podpisali, ker niso verjeli, da so te besede lahko uporabljene proti njim''. "Ena od košar v tej listini, košara o človekovih pravicah, je bila tista, ki je nosila največji, najbolj fatalen naboj in je navsezadnje razgnala stare strukture v Evropi,'' je na nedavnem predavanju o slovenski diplomaciji na pomembno vlogo človekovih pravic pri končevanju hladne vojne opozoril Rupel.

Slovenija je po Ruplovih besedah verjela, da mora ujeti vlak, ki pelje v Evropo, nanj pa je skočila skozi ''odprto okno priložnosti'', ki se je odprlo z zgoraj opisanimi spremembami politične podobe povojne Evrope

Vsi niso bili naklonjeni samostojnosti Slovenije

Med državami, ki so bile sprva nenaklonjene samostojnosti Slovenije, je treba izpostaviti predvsem Združene države in Italijo, nasprotoval pa ji je tudi del tedanje Evropske skupnosti. Po besedah Milana Balažica na nedavni predstavitvi knjige ''Samostojna Slovenija in iztek demokratične revolucije'' je bila Slovenija celo "nezaželeni pankrt evropske zgodovine", saj ni bil skoraj nihče zunaj države naklonjen zamisli o samostojni Sloveniji.

Združene države Amerike so Slovenijo želele videti znotraj Jugoslavije kot motor njene demokratizacije. ''Mnogi med nami smo si tega resnično želeli, namreč da bi poskušali spremeniti zadeve v celotni nekdanji državi, in smo bili v ta namen pripravljeni sprejemati marsikatere koncesije. Nismo pa se bili pripravljeni odpovedati temu, da bi sami odločali o svoji usodi,'' pravi nekdanji zunanji minister in eden najpomembnejših akterjev slovenske zunanje politike v obdobju osamosvajanja Dimitrij Rupel.

Pri italijanskem nelagodju do osamosvojitve Slovenije je šlo za zmes notranjepolitičnih in širših premislekov. Italija je imela v začetku devetdesetih let demokrščansko-socialistično vlado. Socialistični del je zastopal De Michelis, demokrščanskega pa Giulio Andreotti. Po besedah Rupla je bilo "stališče Socialistične internacionale takšno, da je treba ohraniti Jugoslavijo, medtem ko so konservativci v Evropi osamosvajanje bivših jugoslovanskih republik razumeli kot napredovanje demokracije''.

Sestanek s trojko Evropske skupnosti v Zagrebu

27. julija 1991, ko je JLA napadla Slovenijo, so slovenski diplomati sprva neuspešno iskali stike s svojimi evropskimi kolegi. Prvi, ki se je odzval na klice tedanjega zunanjega ministra Rupla, je bil po njegovih besedah avstrijski zunanji minister Alois Mock, ki je začel akcijo med svojimi kolegi, ta pa se je potem odvila v okviru Evropske skupnosti.

''V tej diplomatski pobudi so takrat vlekli niti zunanji ministri trojke, se pravi zunanji minister predsedujoče države, države, ki je prej predsedovala EU, in države, ki je bila naslednja na vrsti za predsedovanje,'' pravi Rupel. V tistem času so bili to zunanji minister Nizozemske Hans van der Broek, luksemburški zunanji minister Jacques Poos in njegov portugalski kolega Joao Pinheiro, kot zainteresirani član pa se jim je pridružil italijanski zunanji minister De Michelis.

 29. junija pride ponoči v Zagrebu do sestanka trojke Evropske skupnosti s hrvaškim in slovenskim vodstvom, ki pa kljub pripravljenosti evropskih diplomatov na pomoč pri pogajanjih sprtih strani o premirju ne prinese nobenih konkretnih rezultatov.

Hans Dietrich Genscher, ''dobra vila'' Slovenije

Dokončen premik v evropskih glavah se je zgodil po 2. juliju, ko so se v Beljaku sestali nemški zunanji minister Hans Dietrich Genscher, slovenski predsednik Milan Kučan in Dimitrij Rupel. Genscher si je namreč v okviru Evropske skupnosti začel prizadevati za mednarodno priznanje Slovenije in Hrvaške.

 ''Hansa Dietricha Genscherja, ki se je osebno zavzel za rešitev problema jugoslovanske krize, smo Slovenci spoznali po raznih kanalih,'' pravi Rupel, ki je sodeloval na sestanku v Beljaku. ''Poskušal je priti v stik z nami, a ni mogel pristati v Ljubljani. Najbližji kraj, kjer je lahko pristalo letalo letalo nemškega zunanjega ministra, je bil Celovec.

S tedanjim predsednikom Slovenije Milanom Kučanom sta šla z Ruplom Genscherja iskat v Celovec z vlakom, s katerim sta ga nameravala pripeljati v Ljubljano. Ker pa je prav takrat izbruhnilo streljanje pri karavanškem predoru, z idejo, da bi Genscherja pripeljali v Ljubljano, ni bilo nič. Sestanek je tako potekal v hotelu v Beljaku.

''Potem ko je Genscher slišal našo zgodbo, je dejal, stvar je resna, takoj bom govoril z van der Broekom,'' učinke srečanja s slovenskima odposlancema na nemškega zunanjega ministra opisuje Dimitrij Rupel.

"Genscher je bil ene vrste dobra vila Slovenije v tistem času poleg drugih zaveznikov, ki so nas v tistem času podpirali, med katerimi moramo omeniti papeža Janeza Pavla II., podpiral pa nas je tudi demokrščanski del italijanske politike,'' nekdanji slovenski zunanji minister navaja tiste, ki so stali za Slovenijo pri njenih prvih samostojnih korakih na mednarodnem prizorišču.

''Genscher je bil liberalec, junak podiranja berlinskega zidu in protagonist združevanja obeh Nemčij. Pomagal je pri izbiranju predsedujočega konferenci o Jugoslaviji lorda Petra Carringtona in tudi pri izbiri Roberta Badintera za predsednika arbitraže,'' je na predavanju o začetkih slovenske diplomacije zasluge "dobre vile'' naštel Rupel.

Republika Slovenija, subjekt mednarodnega prava: Brionska deklaracija

Nemški zunanji minister Genscher je z dogajanjem v Sloveniji seznanil kolege v Evropski skupnosti in na njeno pobudo se je 7. junija (4. junija je bila vojska JLA v Sloveniji praktično že premagana) slovenska stran na Brionih sešla z jugoslovansko delegacijo. Slovensko stran so zastopali Milan Kučan, France Bučar, Lojze Peterle, Janez Drnovšek in Dimitrij Rupel.

''Tiste štiri točke so v glavnem kazale na to, da z neodvisnostjo Slovenije ne bo nič, da moramo razveljaviti vse korake, ki smo jih doslej ubrali v smeri neodvisnosti. Bučar je rekel: Konec je, in tudi drugi kolegi so bili zelo slabe volje. Rupel pa je po lastnih besedah ''zadevo razumel tako, da gre konec koncev za pogajanja''. Slovenska delegacija je nato predstavnikom evropske trojke dejala, da sta 1. in 4. točka ''nekako sprejemljivi, 2. in 3. pa ne''. Na koncu se je Slovencem na zanimiv način izpolnila želja, pri čemer jim je nevede pomagal luksemburški zunanji minister Poos.

Evropska unija je namreč želela, da jugoslovanska vojska opravlja nadzor nad mejami. ''Nakar sem rekel, v kateri evropski državi pa je na mejah vojska? Ali ni tako, da v evropskih državah meje kontrolira policija? Tako smo formulirali zahtevo po evropskem načinu nadzora meja,'' pravi Rupel. Slovenski predstavniki so se namreč zavedali, da je policija v Sloveniji slovenska, medtem ko je bila vojska jugoslovanska, ''in če rečemo, da policija kontrolira meje, potem v praksi Slovenija nadzira meje. Tega Poos v trenutku, ko je pristal na našo zahtevo, ni vedel.''

Druga slovenska zahteva je bila povezana s carino. Predstavnikom EU so predlagali dogovor o tem, da bi carine, ki bi jih pobrali, dajali v fond, ''nad katerim pa ne bi imel kontrole Milošević, ampak Evropska unija, s čimer so se seveda strinjali. Skratka, z drobnarijami smo prodrli tako daleč, da je bil tisti listek na koncu vsevprek prečrtan in pokracan, toda kar je najpomembneje, naposled je bil vendarle sprejemljiv za nas. To je začetek slovenske zunanje politike in diplomacije,'' se pogajanj na Brionih po dvajsetih letih spominja Rupel.

Na pogajanjih, ki so trajala 15 ur, je bilo sklenjeno, da se ustavijo sovražnosti na ozemlju Republike Slovenije, da pa se za obdobje treh mesecev prekine z osamosvojitvenimi aktivnostmi. Nad izvrševanjem sporazuma je bdela opazovalna misija Evropske skupnosti, kar pa je morda najpomembnejše, je pristanek Evropske skupnosti na mednarodno priznanje Slovenije po izteku trimesečnega moratorija.

Po pogajanjih, ki so trajala 15 ur, je bilo sklenjeno, da se ustavijo sovražnosti na ozemlju Republike Slovenije, a da hkrati naša država za obdobje treh mesecev prekine z osamosvojitvenimi aktivnostmi. Nad izvrševanjem sporazuma je bdela opazovalna misija Evropske skupnosti, kar pa je pomembneje, je, da je Evropska skupnost pristala na mednarodno priznanje Slovenije po izteku trimesečnega moratorija.

Samostojni in priznani!

27. avgusta je začela delovati mednarodna arbitražna komisija, ki je izdajala mnenja o izpolnjevanju pogojev za mednarodno priznanje, vodil pa jo je predsednik francoskega Ustavnega sodišča Robert Badinter.

Mnenja Badinterjeve komisije so v evropskih institucijah veljala ''za priporočilno instanco, na katero so se naslanjale. Ta komisija je po nekih pravnih dejstvih presodila, da Slovenija in Makedonija izpolnjujeta kriterije za samostojnost,'' Milan Brglez povzema za Slovenijo najpomembnejše 7. mnenje Badinterjeve komisije, ki je med drugim v mnenju št. 1 ugotovila, da je Jugoslavija razpadla. 

Po besedah Dimitrija Rupla je EU 16. decembra sklenila, da vse države Evropske skupnosti Slovenijo in Hrvaško priznajo kot samostojni državi, da pa je to priznanje treba odložiti za en mesec, torej na 15. januar 1992, ''ker je bila cela vrsta ministrov neodločenih, če naj to storijo ali ne''.

Svet evropskih zunanjih ministrov je sklenil, da čez en mesec prizna Slovenijo in Hrvaško, ''vendar o tem ne bo še enkrat sklepal, da to ne bo še en mesec točka na dnevnem redu. Sklenjeno je bilo torej, da čez mesec dni zastavica preprosto pade in vse države EU avtomatično priznajo Slovenijo in Hrvaško,'' pravi Dimitrij Rupel.

Nemčija je Slovenijo (in Hrvaško) priznala 19. decembra 1991, po besedah Helmuta Kohla zaradi ''vaše vztrajnosti in pametne politike''. Istega dne je Slovenijo priznala tudi Islandija. Po novem letu  je Republiko Slovenijo 13. januarja 1992 priznal Sveti sedež, 14. januarja San Marino, 15. januarja 1992 pa so neodvisnost Slovenije priznale vse države članice Evropske skupnosti, s čimer so se Sloveniji na stežaj odprla vrata v mednarodno skupnost suverenih držav.

Združene države Amerike so nas priznale 7. aprila 1992, v Organizacijo Združenih narodov pa smo bili sprejeti 22. maja 1992. Do danes je Republiko Slovenijo priznalo 186 držav.

Hitrost priznanja Slovenije povezana z vojno na Hrvaškem

''Ko je Badinter presodil v našo korist, je bilo že nekako jasno, da bomo priznani," pravi Milan Brglez. ''Efektivna oblast je bila v našem primeru toliko prej vzpostavljena, da je priznanje sledilo kot priznavanje dejstva, da obstaja država. To, da je bila poleg nas Hrvaška, ki je bila v konfliktu, in Bosna, ki je bil tik pred konfliktom, je samo pospešilo zadeve. Sicer mogoče ne bi postali država članica OZN že leta 1992, bi pa postali člani pač leta 1993 ali 1994,'' je za 24ur.com dejal Brglez, z njim pa se strinja tudi Rupel.

''Zakaj je Nemčija in pravzaprav cela Evropska unija pohitela? Vladalo je prepričanje, da če je že treba ustanoviti in priznati nove države, da se to stori takoj, da bodo te države imele pravico braniti se kot države. V Združenih narodih so članice sprejele resolucijo o embargu na uvoz orožja in tega ni bilo mogoče po legalni poti uvažati v Jugoslavijo. Priznanje novih držav je prispevala k temu, da so se te države lahko oboroževale,'' razloge za hitro priznanje pojasnjuje nekdanji zunanji minister in prvoborec slovenske diplomacije.