ŠALA TEDNA: Gorila v odlični formi

Gorila je bila edinstven primerek svoje vrste. Predvsem zato, ker so jo cirkuški klovni v dolgih letih nastopanja dodobra zdresirali. Po dolgem prigovarjanju se je Bruno, zelo dober amaterski golfist, ki pa je bil znan po tem, da je na zelenicah vedno izgubljal stave, odločil, da bo žival naučil še ene spretnosti – igranja golfa. In res. Po nekaj mesecih trdega treninga je gorila začela dosegati zavidljivo formo. Njen zamah s palico je bil naravnost neverjeten. Zato se je Bruno odpravil na domače igrišče, kjer je srečal lokalnega proja. “Hej, stara bajta, te zanima partija skinov?"
Polda je bil profesionalec, ki se tovrstnega izziva seveda ni branil. Še posebej zato, ker je vedel, da sicer zelo dobrega Bruna v ključnih trenutkih vedno izdajo živci: “Ja, veš, da sem vedno za stavo? Za kaj pa bova igrala?"
“Predlagam, da igrava malce višji vložek. Reciva 100 evrov za dobljeno luknjo. Glede na to, da sem slabši, pa mi moraš dopustiti možnost, da se predčasno predam, če mi ne bo šlo. V tem primeru ti dobiš le tisoč evrov in ne 1800 evrov, kolikor bi ti pripadlo, če bi bil boljši na vseh zelenicah!”
Profesionalec se je s pogoji strinjal, Bruno pa je dodal: “Pa še ena malenkost. Tokrat ne bom igral jaz, temveč moja gorila.” Polde je bil malce začuden, toda izziv je vseeno sprejel, saj gorile pač ne znajo igrati golfa.
Ker je bil profesionalec, je čast seveda pripadala njemu. Stopil je na prvo udarjališče 504 metre dolgega para pet in zamahnil. Polde je žogo odlično zadel. Slednja je letela približno 250 metrov, se kotalila še kakšnih 30 metrov in se zaustavila povsem na sredi čistine. Lepa priložnost, da zelenico doseže z drugim udarcem.
Zdaj je prišla vrsta na gorilo. Žival je vzela v roke driver, se zasukala z rameni in silovito udarila žogo. Zdelo se je, da slednja ne bo več padla na tla. Preletela je 200, 300, 400, 480 metrov, potem pa, še malce pred zelenico padla na tla in se zaustavila kakšnih dvajset centimetrov od zastavice (Bruno je imel s seboj daljnogled, saj drugače ne bi mogel videti, kje natančno se je zaustavila žoga).
Malce bolj skopušno usmerjenega profesionalca je oblila zona ob tovrstnem razpletu, Bruno pa je bil seveda navdušen in je svojo 'zastopnico' prijazno potrepljal po širokih ramenih. “No, tole pa je bil drive,” se je zasmejal in hudomušno pomežiknil tekmecu.
Slednji je hitro začel računati in medtem, ko je Bruno v družbi gorile začel korakati proti zelenici, zavpil: “Hej, nesreča, tisto o predaji mora veljati tudi zame. Tule imaš tisoč evrov!”
Polde je denar izročil silno nejevoljen, toda mislil si je, izguba tisočih evrov je pač boljša, kot da bi na koncu izgubil skoraj še enkrat toliko denarja. S tako prepričljivo gorilo se človek pač ne more meriti.
Seveda sta se tekmeca potem odpravila v klubsko hišo, kjer je dobro razpoloženi Bruno z veseljem častil nekaj rund. Po tretjem pivu pa je Polde kolega vendarle vprašal, kar ga je mučilo že nekaj časa: “Ti, kako pa tista tvoja gorila igra na zelenici?”
“Uf, to je pa vprašanje, na katerega še nisem našel pravega odgovora. Žogo udari skorajda tako daleč, kot z driverjem!”