Prostovoljci, ki poleg boljših ocen otrokom vračajo motivacijo in zaupanje vase

Eden od vzrokov je prav gotovo tudi izolacija oziroma šolanje na daljavo, menijo na ZPM Ljubljana Moste-Polje, kjer prav tako opažajo velik porast v iskanju učne pomoči. Če so njihovi prostovoljci v času prve epidemije pomagali okrog 50 šolarjem in dijakom, jih imajo na brezplačni učni pomoči letos že 200. Nanje se obračajo tako šole kot njihovi uporabniki in tudi ostali, ki nimajo socialnih ali finančnih problemov.

Z ekipo Preverjeno smo govorili z dvema najstnikoma, ki v Večgeneracijski center Skupna točka ne prihajata le zaradi znanja, ampak ker tu dobita tudi moč in pogum za nadaljnje šolanje. "V šoli nimam prijateljev, ker sem slabši učenec," pripoveduje 14-letni David. "Tu, v Skupni točki, name gledajo drugače. Občutek imam, da me ne obsojajo. Ampak kljub temu "težijo", da delam naloge in se učim. Zadnje leto sem postal brezvoljen, nič se mi ne da, ko pa pridem sem, dobim neko motivacijo, kdaj se pohecamo, občutek imam, da jim je res mar."

 "Rad bi postal programer, ampak mi trenutno računalniki, zasloni, miške, gredo na živce!" nam je zaupal tudi 12-letni Luka. "Po 10-urnem sedenju pred računalnikom sem tako utrujen, da ne vem več, kaj bi sploh še lahko počel. Prav prisiliti se moram, da grem ven. Tu na ZPM Ljubljana Moste-Polje me razvedrijo, imam probleme z angleščino, ampak z obiskovanjem učne pomoči sem izboljšal ocene. Res mi pomagajo. Doma včasih nič ne razumem, samo buljim v ekran in čakam, da gre ura mimo."

V času našega obiska je računske naloge v Skupni točki vadil tudi 7-letni Arden. Ardenu gre računanje dobro od rok, besedilne naloge pa ne. Ker ne razume povsem navodil, doma pa mu nihče ne more pomagati. Ardenova starša sta prišla s Kosova. Ardenov oče govori slovensko, a  ga ni veliko doma, saj veliko dela, Ardenova mama Ferdita govori zelo slabo, čeprav se trudi, da bi se čim prej naučila. "Če kaj ne vem, vprašam Diarja, leto starejšega bratca," razlaga veseli sedemletnik, "ampak tudi on velikokrat ne razume. No, če pa on kaj ne razume, mu ne pomaga nihče. Ker mu ne more. Zato sem vesel vrnitve v šolo, pa tudi da lahko prihajava sem, če kaj ne veva," še zaključi svojo pripoved drugošolec, medtem ko hiti s pospravljanjem matematičnega zvezka v torbo. Doma so ga namreč že čakali s kosilom.

Otroci in mladostniki so imeli v času pouka na daljavo namreč zelo različne pogoje za osvajanje učne snovi. Razlike so (bile) že v intenzivnosti in poglobljenosti poučevanja na daljavo. Nekaterim so starši lahko pomagali pri razlagi učne snovi in so bdeli nad tem, da je otrok sproti opravljal naloge in obveznosti, drugim starši kljub želji in trudu niso mogli zagotavljati ustrezne učne pomoči, tretji pa so bili prepuščeni sami sebi, tudi nedostopni učiteljem oz. podpori šole. V nekaterih družinah so drugi vidiki spoprijemanja s krizo prevladali nad šolskim delom. To je nekaj izpovedi najstnikov, ki so za našo ekipo svoja občutja, strahove in stiske zapisali na papir. Pred kamero jim je o tem nerodno govoriti, pravijo, pravzaprav za to sploh nimajo več volje.

Suzana, 16 let:

Ponoči težko zaspim. Ko ne morem spati, vzamem telefon. Ob njem prebedim noč. Zjutraj me je groza večurnega sedenja pred ekranom in sodelovanja pri pouku na daljavo. Ni mi do sprehoda s kužkom, igre s sorojenci, branja knjig. Edino še za telefon in tablico najdem voljo.  Zadnjič sem v mamo vrgla telefon, ker mi je "težila", da sem ves čas na njem. Ne morem več, pomagajte mi!

Tibor, 14 let:

Tako sem se veselil gimnazije. Da dobim nove prijatelje. V osnovni šoli nisem uspel navezati tesnejših stikov. Sem bolj sramežljive sorte. Šest tednov je bilo zame premalo. Zdaj spet sedimo pred zasloni. Jaz sem tiho. Tako osamljen sem. Ni mi mar ne za ocene, ne za osebno higieno. Ko bi le lahko prespal cel dan. Na spletu sem odkril skupino sovrstnikov, ki se pogovarjajo o samomoru. Sprašujem se ... Ne bi bilo najbolje kar izginiti?

Mila, 15 let:

Vsak dan ena in ista rutina. Brez začetka in brez konca. Nisem več ista. To mi ni niti slučajno všeč. Svet je postal tako nerealen, v glavi imam kup vprašanj, strahov. Dušim se, ni mi ne do dela za šolo, ne do sprostitve. Tako sama sem.

Nova realnost, ki jo krojijo virus in veljavni ukrepi je namreč poleg starejših zelo prizadela tudi mladostnike. Otroška psihiatrična intenziva je polna, klicev otrok in mladostnikov zaradi psihičnih težav je bilo v primerjavi z zadnjimi petimi leti za 33 odstotkov več, poročajo s telefona TOM.

Monika Erjavec Bizjak, ki za Verigo dobrih ljudi na Zvezi prijateljev Mladine Ljubljana Moste-Polje z brezplačno psihosocialno pomočjo pomaga ljudem v stiski, priznava, da se v zadnjih mesecih k njej res zateka vse več otrok in mladostnikov, ki predvsem ne zmorejo več tako dolge izolacije, šolskih obveznosti in sedenja pred ekrani. Veliko je groženj s samomorom, ogromno je samopoškodovanja, pravi. In pri tem ne gre le za otroke iz disfunkcionalnih družin. "Za zdrav, funkcionalen razvoj mi rabimo bližino, stik s sočlovekom, rabimo, da se v nas prebujajo občutja, ki pa se prek zaslonov ne, in potem so otroci in mladostniki čutili neko praznino, in ko so to čutili, se je s tem izgubljala vsa volja in energija za kar koli."

Zato Monika Erjavec Bizjak še dodaja: "Kljub temu, da je ocena v Sloveniji zelo resna stvar, celo bolj resna kot znanje, bi morale zdaj šole ne takoj odpreti redovalnic, pač pa otroke, jim zagotovit prostor in čas, da morda razkrijejo vse stiske in strahove, predvsem pa, da se jim povrneta pogum in zavedanje, da zmorejo in da sta bolj kot ocena pomembna trud in zaupanje vase."