V skromni hišici naleteli na lačne oči in skoraj že povsem strta upanje in voljo

To je zgodba o osamljenem boju mlade ženske, ki se je že zgodaj naučila, da ti ni nič podarjeno in da si svoj kruh in udobje moraš zaslužiti sam, z lastnimi rokami. Kot rejniški otrok je sklenila, da bo nekoč svojim otrokom dala kar največ bo mogla, v največji meri pa ljubezen in varnost. Pa jo je življenje postavilo na ponovno preizkušnjo. Zaradi nasilja v družini je morala z dvema otrokoma zbežati od doma. A z delom, nadurami, dežurstvi si je uspela kupiti skromno hišico, nekdanjo zidanico, kjer je s svojima dvema dekletoma končno lahko našla mir in dom. A ne za dolgo. Neke noči, po močnem deževju, se je izkazalo, da njeno hišo začenja ogrožati plaz, v hiši so se začele kazati številne pomanjkljivosti, streha je začela puščati, stopnice majati. A je vztrajala. Sama je popravljala in se trudila, da je v hišici bilo lepo in snažno. Denarja je bilo malo, a ona in dekleti so bile skromne, same so si pridelovale zelenjavo, sekale drva v bližnjem gozdu in varčevale za položnice. Potem pa je prišla korona. In z njo zaprtje številnih dejavnosti. Tudi naša pogumna mamica je izgubila službo in ostala brez vsakršnih prihodkov. Ker je pred tem dobivala razmeroma solidno plačo, saj je delala "petke in svetke", s številnimi nadurami, je le za 5,75 evra zgrešila cenzus za socialno pomoč. Odobrili ji niso niti izredne denarne pomoči. Ostala je brez vsakršnih prihodkov, stroškov skupaj s kreditom pa je 835 evrov. Že tako nizko zaupanje v Centre za socialno delo se je še bolj pogreznilo v njeno močvirje nezaupanja in mota "za vse si sam". Nekoč so ji namreč na CSD zabrusili, da je ista kot mama, kar jo je zabolelo v dno srca. Še posebej, ker ni bilo res. Njena mama se ni niti malo brigala zanjo, dala jo je v rejništvo, ona pa je svojima dvema hčerkama dajala več kot le streho nad glavo, kruh in toplo peč. A tudi tega zaradi izgube službe ni bilo več. Ljubezen sicer greje, a pri minus desetih stopinjah Celzija zunaj le ne dovolj. Ko se je ta mati končno le obrnila po pomoč na Verigo dobrih ljudi, je bila že popolnoma strta. Ko so jo iz Zveze prijateljev mladine Ljubljana Moste-Polje obiskali prvič, so v tej skromni hišici naleteli na mrzle izbe, lačne oči, skorajda že povsem strta upanje in voljo. Človek veliko lahko naredi sam, enkrat pa se le utrudi.

Tu se naša zgodba konča oziroma začne na novo. Ker bo verjetno s pomočjo Verige dobrih ljudi ta družina enkrat le lahko zaživela v domu, ki se jim ga ne bo treba sramovati, kamor bo lahko najmlajša hčerka vabila svoje sošolke in prijateljice, ki jih zdaj nima. V šoli jo namreč zbadajo, da je revna, jo brcajo in izločujejo iz skupine. Kot njena mama tudi hčerka ostaja osamljena. Ko se med odmori njene sošolke med seboj hihitajo in izmenjujejo dekliške skrivnosti, ona sama zre skozi okno in upa, da bo pouka kmalu konec. Njena največja želja pa je, ne da bi bila bogata in sita, ampak da bi nekoč lahko imela prijateljico. In da bi ji lahko brez sramu razkazala svoje skromno, a lično domače gnezdece.

Zakaj ta zgodba? Tudi zato, da pokaže, da papir ne pove vsega. Da skozi sito socialne pomoči velikokrat padejo ljudje, ki na papirju resda morda izkazujejo svojo dovoljšno zmožnost preživetja, obisk na terenu in realnost pa potem povesta in pokažeta nekaj povsem drugega. Tudi zato se na ZPM Ljubljana Moste-Polje vsaj dvakrat na teden odpravijo na teren po vsej Sloveniji. Vsaj 50 klicev družin v stiski prejmejo vsak dan. In ker se zavedajo, da so CSD-ji preobremenjeni z birokracijo, kadrovsko podhranjeni in nimajo časa pogosto odhajati na teren, da preverijo realno sliko, to opravijo oni. Potem pa poskusijo s CSD-ji najti skupni jezik in rešitve, pot, ki bi pomoči potrebnim pomagala, da znova zaživijo svoje dostojno življenje.