Od mask do pravic istospolnih

Slovenija je bila nekaj dni odeta v rumeno, uspeh je v resnici nepredstavljivo ogromen in ob pomanjkanju boljših opisov, sanjski. Zakaj je torej veliko ljudi ob tem občutilo še nekaj drugega, čeprav bolj  prikrito in skrito? Nekateri, ki so to začutili, so reflektirali, da je to zato, ker kolektivno nismo narod zmagovalcev.

Kaj pa, če smo v resnici narod pravičnikov, da skozi nas, kot kolektiv, veje močan občutek za pravičnost? Zato se nam zdi, da bi morale biti stvari urejene in delovati na način, ki je v skladu s tem našim občutenjem. Ko ni tako, to doživljamo zelo močno, skoraj osebno, kot udarec naši predstavi sveta in to je lahko boleče. 

V resnici je naša družba, po marsikaterem merilu, še vedno ena izmed najbolj egalitarnih na svetu, kar ima dobre, pa tudi slabe posledice. Tako se nam zdi, da zakaj bi imel na primer zdravnik, ki je študiral leta in leta, delal dneve in noči, se specializiral in zna rešiti človeško življenje, kaj boljšo plačo ali status od mene, ki znam popraviti avto ali izpolniti zapleten obrazec?  

Smo pa lahko tudi zelo solidarni in pomagamo sočloveku, seveda zvečine, ko gre za pripadnike našega plemena. In tako pridemo do še ene naše teme prihodnji torek. So v Sloveniji ljudje, ki so lačni? Res lačni. Ne bomo pa šli mimo osrednje teme teh dni, mask, z majhno lokalno, ampak značilno zgodbo. Ni najbolj ustrezen izraz, ampak v resnici je skoraj smešno, kako se krčevito upiramo maskam. Ker, komu in zakaj s tem kažemo sredinec? Koga dražimo in kažemo svojo neodvisno in poznavalsko držo?

Je maske res tako težko nositi? Ali pa je to upor tistih, ki sicer ne rečejo ničesar, ko se okoli njih topi led, pa suša vsako leto bolj žge polja, pa tudi, ko se ta sicer dolgoživa egalitarnost, od zgoraj, počasi, a vztrajno sesuva, ko se bomo enkrat zbudili in bomo živeli v državi, ki bo v lasti Mobiusa ali kakšnega drugega vsemogočnega mednarodnega menedžerja. To je preveč neotipljivo, dolgočasno, kompleksno, masko na nosu pa vidi vsakdo in vsakdo lahko kaj pove o tem, in je, kot smo včasih rekli, pameten.

Prav presenetljivo, koliko ljudi je vmes, za katere si mislil, da so v resnici, vsaj do neke mere, kul. Danes bo več pohodov, menda tudi proti maskam, bo pa tudi parada. Parada ponosa, ki bo slavila jubilej, 20 let. Nastala je kot izraz upora in podpore, ko pred 20 leti v nek lokal v Ljubljani niso spustili pesnika in aktivista Braneta Mozetiča in njegovega kolega, pesnika iz Kanade, ker sta istospolno usmerjena.

Slovenija je sicer v osemdesetih zelo odstopala, tako od ostalih republik nekdanje skupne države kot tudi širše v tem delu Evrope. Gibanje istospolno usmerjenih je bilo močno in vplivno, del novih družbenih gibanj in soustvarjalec nove države. Pa tudi edino daleč naokrog, ki je imelo svoj klub in svoje izjemno priljubljene večerne žure. Konec osemdesetih, začetek devetdesetih je bilo obdobje svobode, star režim je propadel, nov pa še ni zares vzpostavil nadzornih mehanizmov.  

Zato, kot vsi podobni procesi oblikovanja in boja za pravice, tudi boj za pravice istospolnih še zdaleč ni linearen in samo progresiven, za marsikoga je v novi samostojni državi pomenil razočaranje in celo nazadovanje. Vemo, kako so se končali poskusi urejanja z zakonom. Vemo, kako so se odvrteli referendumi, ki jih danes lahko razumemo kot zametke in poligon za urjenje uspešnega prodajanja lažnih novic, preusmerjanja pozornosti javnosti, fokusiranja na samo eno temo, po možnosti izmišljeno in tako naprej. Skratka vse to, kar danes dobivamo obilo, pri številnih temah.

Naši mladi sogovorniki v torkovem prispevku pravijo, da danes morda lažje pridejo ven, se javno opredelijo, da so istospolno usmerjeni. Po drugi strani podatki na svetovni ravni kažejo, da je kar polovica tistih med mladimi, ki naredijo samomor, iz skupine LGBT.  In zgovorno je, da v Sloveniji praktično ni niti ene javne osebe, vsaj ko gre za športnike, estradnike, politike, ki bi se opredelila kot istospolna.

V tujini se to že spreminja, posebej mladi, še zlasti, ko gre za pop zvezde, vedno več in povsem odkrito raziskujejo svojo spolno identiteto. Ampak gre še vedno za priviligiran svet zvečine liberalnih zvezdnikov. Realnost so grozljiva prevzgojna taborišča, kjer domnevno zdravijo istospolno usmerjenost. So tudi v Evropi, največ in najbolj spornih pa je v ZDA. 

Kako hitro se lahko vse obrne, in kako hitro so lahko ogrožene številne ključne, s trudom in bojem pridobljene pravice, kaže prav primer dogajanja v ZDA. Prav lahko, da bodo kmalu resno ogrožene ne samo pravice istospolnih, pač pa tudi pravica do svobodne izbire in načrtovanja družin, ločitev cerkve in države in druge temeljne pridobitve moderne države, če Trumpu uspe manever in zamenja nedavno umrlo legendarno sodnico Vrhovnega sodišča Ruth Bader Ginsburg s kandidatko, ki ima, kot kaže največ možnosti, Amy Coney Barret. Profesorica prava na eni izmed uglednih ameriških univerz, izjemno sposobna, izjemno inteligentna in izjemno nazadnjaška.     

Nepravično pa bi bilo tarnati in opozarjati na slabe stvari le v Ameriki, ko pa je tudi Evropa, posebej Vzhodna, v marsičem še precej slabša. Rusija, denimo, kjer so istospolni grobo preganjani. So pa pomembno zmago dosegli v sicer zelo tradicionalni in nazadnjaški Hrvaški. Istospolni par je, po treh letih prizadevanj, uspel in hrvaško ustavno sodišče je razsodilo, da zakonca lahko postaneta rejnika otrok. 

Trenutno je na očeh Evrope sicer Poljska, z območji, kjer z nalepkami oznanjajo, da pri njih istospolni nimajo kaj iskati. Resolucijo evropskega parlamenta, ki je to obsodila, je podprla večina poslancev, tudi z desnega pola. Eden redkih, ki je glasoval proti obsodbi, je bil slovenski poslanec Milan Zver, poslanka Romana Tomc se je vzdržala. Kakšno sporočilo je to, glede na to, da sta oba člana vladajoče stranke pri nas? Je to prihodnost, ki bo implementirana tudi pri nas, torej območja z nalepkami "Brez istospolnih prosim"?  

Še ena lastnost Slovencev, ki si je marsikdo ne bi pripisal, da smo na nek način presenetljivo konservativni. Kot velja za vse z muko in leti pridobljene pravice, se je treba tudi za pravice istospolnih neprestano boriti. 

Parada ponosa je del tega, pomemben del pa je tudi, da se zavedamo širše slike. Pot, ki jo zastavlja Slovenija, pelje v večanje razlik, v več res bogatih in več res revnih, pa tanjši srednji razred. Zavedati bi se morali, da vedno in kjerkoli se to dogaja, ljudem spretno preusmerijo pozornost k domnevnim sovražnikom, na katerih potem lahko stresajo svoje frustracije ... Tako kot pri maskah, je tudi tukaj veliko lažje okriviti in napadati očitne tarče, včasih bodo to istospolni, pa emigranti, tuji delavci ... 

Veliko lažje, kot pa razumeti prave razloge in ukrepati.