Od ljubečega očka do tihotapca prebežnikov

Na eni strani imamo tiste, ki imajo vedno željo po še več, željo po ugodju, lagodnem življenju in luksuzu, kar jim poštena služba v večini primerov ne more prinesti, vsaj ne tako hitro. V drugi skupini pa so ljudje, ki jih k prestopu meje poštenosti sili finančna stiska, v kateri so se znašli bodisi sami bodisi kot družina. In v kaznivem dejanju vidijo rešitev te akutne finančne stiske. 

V to skupino sodi tudi 33-letni Nemanja Kuzmanović, rojen v Čačku v Srbiji, ki zadnjih 12 let živi v Bijeljini v BIH.  Obiskala sem ga v zaporu na Dobu, kjer je že nestrpno čakal dan, ko se mu bodo vrata, za katerimi je bil ob obisku že leto dni, končno spet odprla. "V zapor ne bom nikoli več prišel, to mi je bila velika šola v življenju. In domov odhajam veliko pametnejši, bolj mi je jasno, kaj je pomembno v življenju," mi zaupa oče treh otrok, ki so stari pet, šest in pol ter 10 let. In ki jih zaradi svoje napačne odločitve ni videl že 14 mesecev. Pa četudi se je za kaznivo dejanje odločil, kako ironično, da bi njim omogočil kaj več in plačal tudi dolgove za stanarino in ostale neplačane račune. Do tistega 21. januarja 2022, ko so ga na območju Ptuja v cestni zasedi prijeli policisti, ni nikoli v življenju kršil zakona, niti nobenega prekrška, denimo v prometu, ni imel. Živel je zgledno, skrbel za svoje otroke in četudi sta se z ženo ločila, so otroci ostali pri njem. 

"Živeli smo v podnajemu, zamujal sem s plačilom stanarine. Nakar mi je nek prijatelj predlagal prevoz ilegalcev ... In jaz v tistem trenutku nisem o tem dovolj razmislil, ampak sem samo, kako naj povem ... V upanju, da bi prišel do denarja, sem sprejel," je iskreno za oddajo Svet na Kanalu A povedal 33-letnik, ki je tudi priznal, da je v zaporu velikokrat jokal, še pred tem in še bolj pa v priporu, ki ga je prestajal v mariborskem zaporu . "Imel sem možnost na 14 dni po video klicu poklicati svoje otroke, a nikoli nisem izkoristil vseh 30 minut, ki sem jih imel na voljo ... Videti otroke, kako so žalostni, kako jokajo ... Tega nisem mogel gledati in sem klic vedno predčasno zaključil." 

Ob našem obisku je veliko bolj veder, konec koncev je le nekaj dni zatem odšel za vedno domov k svojim malčkom. V zaporu se je zelo trudil, tudi zaposlil se je v podjetju, v katerem izdelujejo gasilne aparate, ob tem upošteval vsa pravila. Ko je  zaprosil za pogojni odpust, zato ni imel težav. A še več kot to. Malo zatem je zaprosil tudi za pomilostitev in glede na svoje okoliščine ter obnašanje v zaporu bil nagrajen – pomilostila ga je prva ženska predsednica v naši državi Nataša Pirc Musar. "Vsako prošnjo za pomilostitev najprej pregleda svetovalna skupina, v kateri so izvrstni kazenskopravni strokovnjaki in penologi. Njihovo mnenje izjemno spoštujem in cenim, a na koncu je odločitev vedno moja in osebna," je poudarila in dodala, kar smo nekako od ugledne pravnice tudi pričakovali: "Kot ženska, kot mati, kot človek, ki se ukvarja s temeljnimi pravicami, nedvomno verjamem, da si vsak človek, če seveda za to izpolnjuje pogoje, zasluži drugo priložnost." 

Kaj pomeni pomilostitev, smo vprašali generalno direktorico Direktorata za kaznovalno pravo in človekove pravice dr. Nino Koželj: "Pomilostitev lahko pomeni več stvari. Lahko predsednik nekemu obsojencu omili kazensko sankcijo, lahko jo spremeni v pogojno sankcijo, lahko pride tudi do izbrisa iz kazenske evidence," je naštela. Predsednica Pirc Musarjeva je od začetka svojega mandata pomilostila dva obsojenca, 46-letnega Ukrajinca in 33-letnega Srba, ki sem ga obiskala v zaporu. Oba sta bila v zaporu zaradi tihotapljenja ilegalnih prebežnikov in oba sta zdaj že doma. 

Pomilostitev ni zadetek na loteriji, četudi so je zaporniki, ki jo dobijo, zelo veseli. Vsaka omilitev kazni ali skrajšanje dni za zapahi seveda veliko pomeni. A življenje, ki jih čaka doma, ni vedno rožnato. To nam je potrdil tudi moški, ki je bil pomiloščen pred 15 leti na način, da mu je tedanji predsednik, pokojni Janez Drnovšek, skrajšal kazen za šest mesecev.  V času pomilostitve sem ga za oddajo Preverjeno obiskala v koprskem zaporu, kjer je spregovoril za našo kamero. In spet sva se srečala aprila letos, ko mi je v zelo otožnem in deževnem dnevu opisal, kako težko življenje ima vse od trenutka, ko je storil iz zapora. Nanj je padlo največje breme, ki zapornikom pogosto iz zapora sledi na svobodo – to je stigma. Obljubljena služba naenkrat ni bila več zagotovljena, zdi se, kot da bi mu vse spolzelo skozi prste. A ni govoril le zaradi tega. Prihaja čas, ko bo njegov soobtoženi prišel na prostost. In ker je sam pripomogel k temu, da so ga zaprli – obremenil ga je – se boji povračilnega udarca, kot pove: tudi svoje smrti. Pred kamero je spregovoril, ker potrebuje pravno pomoč za svojo zaščito, a ima težavo priti do pravnika, ki bi mu bil pripravljen pomagati. Predvsem pa bi rad zaščitil svoje otroke, saj ga je strah, da bi se mu kaj lahko zgodilo pred njihovimi očmi.