Ekstremni športnik in velik humanitarec Matej Markovič nas s svojo življenjsko zgodbo uči, da meja ni in da s tem, ko odpremo srce za druge, zares šele polno zaživimo. Ultratriatlonec je v disciplini Ironman pred leti nanizal številne zmage v svetovnem merilu. A pravi, da mu največ v življenju ne pomenijo zmage, ampak družina, pa tudi dobrodelnost.
Eden njegovih njegovih najodmevnejših projektov je bil večdnevni projekt Srce Sloveniji, s katerim so že dvakrat zbirali sredstva za nakup šolskih potrebščin za otroke iz socialno ogroženih družin. Matej je namreč v le petih dneh z le nekaj urami počitka preplaval morje ob celotni slovenski obali, prekolesaril 900 km okoli Slovenije in pretekel prek 200 km, na poti pa so se mu pridružili številni Slovenci. "Naša skupna vizija Never give up je aktivirati ljudi, ki radi pomagajo. Cenimo vsak poslan SMS. A tega je lahko poslati – sediš v naslanjaču in vtipkaš '1919'. Če pa za dober namen še nekaj narediš, navsezadnje tudi zase, se moraš telesno potruditi, se te vse to toliko bolj dotakne," o ideji društva razlaga vodja projektov in Matejev dober prijatelj Robert Šmid. "Ja, ni vse le v zbranih sredstvih, veliko je v sporočilu, ki ga širimo," se strinja tudi Matej.
Dekle, ki "skoči" na Stol in odpelje še 120 km s kolesom, lahko danes le leži
Na krilih tega sporočila, torej da se da premagati vse, da je vredno vztrajati in da imata složnost in solidarnost veliko moč, je te dni na družbenih omrežjih vzniknila ponovna in na nek način prav posebna dobrodelna akcija. Za 24-letno športnico Lano, ki ji je prometna nesreča s kolesom vzela tisto, kar je imela najraje – gibanje.
"Lani poleti je šla plavat do Blejskega otoka in nazaj, potem je prevozila 120 kilometrov s kolesom, potem je nekaj na hitro pojedla, potem pa je rekla: 'Veš, kaj, mami, grem jaz še malo do Kofc, da ne bom imela jutri bolečin v mišicah.' Kolikokrat sva se hecali, ko je zjutraj rekla: 'Mami, jaz grem na Stol,' jaz sem ji pa odgovorila: 'Prav, jaz tudi, ampak na tega v dnevni sobi.' Tako sva se hecali z mojo punco, ki je imela rada ekstreme," danes s solzami v očeh o Lanini veliki energiji razlaga njena mama Joži Markelj.
Čelada jo je obvarovala smrti, ne pa tudi hudih možganskih poškodb
Danes dekle, ki je bilo znano po tem, da je svojo energijo in športni entuziazem s srcem razdajalo tudi med otroke in starostnike, leži v postelji Univerzitetnega rehabilitacijskega centra Soča. Ne govori, ne vidi, zdaj ji uspeva, da sama diha in se celo prevali v postelji. Lana si je namreč pri padcu s kolesom, pri katerem je z glavo priletela v nasproti vozeč avtomobil, poškodovala receptorje v možganskem deblu. Čelado je imela, verjetno je bilo usodno kotaljenje po tleh.
O napredku njena mama Joži, ki je s hčerjo zelo povezana, noče ugibati. A za Lano je pripravljena premikati gore. "Če bo treba, leta in leta. Vse bom naredila, da bi se Lana vsaj približno vrnila v stanje, v kakršnem je bila pred nesrečo. Najpomembnejše pa je, da jo imam. Ni mi treba hoditi na pokopališče. In to šteje največ," pripoveduje Joži, ki čuti iskreno in veliko hvaležnost do vsega osebja v Soči, ki se z Lano trudi po svojih najboljših močeh.
V stiski znamo Slovenci stopiti skupaj
Rehabilitacija bo verjetno dolga in draga, zato so se v podjetju Lanine mame odločili donirati denar za Lano, in sicer v njenem duhu – za vsak športni korak svojega zaposlenega. Ko pa so za zgodbo izvedeli še ostali, se je sprožil pravi humanitarni plaz. Vsi so hoteli nekaj narediti za Lano. Zato se je mama Joži obrnila na društvo Never give up. "Odziv je bil že takoj ogromen. V 48 urah smo zbrali več kot 600 donacij fizičnih oseb," je bil nad takšnim sodelovanjem skorajda presenečen tudi Markovič.
Ta vikend je tako na stotine ljudi v humanitarni namen hodilo, plavalo, kolesarilo, teklo, ali pa preprosto le okopavalo domači vrt, vsi z dobro mislijo na Lanino ozdravitev. Številni so ustvarjali videe, pozdrave in sporočila Lani v vzpodbudo. "Zame je pomembno to, da Lana v stanju, v kakršnem je, združuje ljudi, združuje jih v športu, združuje jih z lepimi in pozitivnimi mislimi," je za takšen odziv hvaležna tudi Lanina mama Joži. "Morda je celo pomembnejša od finančne donacije tista iz srca in misli." "Slovenci smo res nekaj posebnega, ker znamo stopiti skupaj, ko je to potrebno," o solidarnosti Slovencev in njihovi pripravljenosti pomagati bližnjim meni tudi Markovič.
"Z vrha sem gledal samega sebe, kako kolesarim, in se zavedel, da sem lahko v smrtni nevarnosti"
Morda pa je tako tudi zato, ker v uspeh lažje verjame nekdo, ki dokazuje, da meja ni. Matej Markovič, ki pravi, da meja ni, je namreč eden redkih Zemljanov – manj kot sto jih je – ki so premagali eno najtežjih tekmovanj, DECA Ironman, preizkušnjo, sestavljeno iz desetih ironmanov.
"Vmes ješ, se morda ustaviš, da te za pol ure zmasirajo, in poskusiš tiste pol ure prespati, potem pa greš naprej, dokler glava in telo zmoreta," o tekmovanju Swissultra razlaga Matej, ki ni spal tudi po 72 ur. Na koncu pa mu je vendarle uspelo v le desetih dneh opraviti 38 kilometrov plavanja, 1800 kilometrov kolesarjenja in 422 kilometrov teka. "V takšnih ekstremih niti ni tako pomembno, kako natrenirano telo imaš, tu je 70 odstotkov v glavi," razlaga ekstremni športnik, ki tudi med tekmovanjem ni mogel iz svoje dobrodelne kože in je sotekmovalcu podaril svoje superge, ker ta zaradi zateklih nog ni mogel več nositi svojih. "No, čez dva dni sem jih pa potreboval," v smehu razlaga Matej, "pa seveda nisem šel k njemu in jih zahteval nazaj. Sem pač uporabil 'Mravljetovo formulo' in si odrezal sprednji del. Superg seveda, ne nog, haha!"
"Moraš pa ob takšnih naporih paziti. Zgodilo se mi je že, da sem med kolesarjenjem šel 'iz sebe' – tako to opisujejo tisti, ki so bili na tanki nitki med življenjem in smrtjo. Kar strašljiva izkušnja, moram reči, ko gledaš samega sebe z vrha, svoje telo, ki poganja kolo, ti si pa drugje. Seveda sem se potem hitro ustavil, saj bi od izčrpanosti lahko padel. Telo ni več zmoglo, glava pa je."
"Matej ni psihično nikoli na tleh. Vedno ga rad spremljam, ker je tako nezahteven in preprost," o močni Matejevi volji razlaga tudi njegov prijatelj Robert Šmid.
"Matej je bil vztrajen že kot otrok," pripoveduje tudi Matejev oče Janez Markovič, ki sina spremlja pri vseh projektih, saj je tudi sam športnik. "Spomnim se, da je nekoč še kot otrok – hodil je še v osnovno šolo – z menoj šel na kolesarsko tekmo. Bil je ponosen, da ima kolo. Jaz sem bil že zdavnaj na cilju, seveda, Mateja od nikoder, pa sem se zapeljal pogledat, kje je. Srečal sem ga na pol poti, ko je ves solzen in zaripel v obraz rinil s kolesom v hrib in skoraj v joku spraševal, koliko je še do konca. Grizel in grizel je, na koncu pa prišel na vrh."
Nova knjiga in ekstremen podvig – 100-krat na Šmarno goro, spet v dober namen
Matej je pravkar izdal tudi knjigo Moja pot, svojo osebno izpoved, ki je polna velikih, a trnovih zgodb, polnih solz, smeha in začudenja nad močjo telesa in uma, ki jo je človek sposoben doseči. A tudi tu ni pozabil na humanitarnost, saj gre od vsake prodane knjige 10 evrov v humanitarni sklad. Za prihodnje leto Matej načrtuje že tretjo dobrodelno akcijo Srce Slovenije, v kateri se bodo poskusili na Šmarno goro povzpeti 100-krat, vsa sredstva pa namenili socialno ogroženi starejši populaciji, ki je, kot pravi Matej, velikokrat povsem prezrta.
Gibanje človeka osrečuje, nekaj najlepšega pa je, ko lahko s tem osrečimo tudi druge!
KOMENTARJI (13)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.