Čeprav cene drvijo v višave, Slovenci še kar gradimo

Z ekipo Preverjenega smo obiskali družini; prva je svojo prenovo doma začela pred tremi leti in se potem znašla sredi lockdownov in v trenutni spirali podražitev, druga pa se je svoj dom odločila graditi pred kratkim. Razmišljala je o cenejši zidani hiši, potem pa se vseeno odločila za montažno, ker je bila enostavnejša. Ko potrebuješ dom, je vsako čakanje zelo težko, sta dejali obe, zato z gradnjo nista odlašali, je pa res, da sta začeli prilagajati standarde. Zadnje leto se namreč soočamo z ekstremnimi in hitrimi dvigi cen vseh materialov, tudi za 250 odstotkov. V zadnjem času so poleg cene lesa poskočile še cene železa, kovin, betona, zdaj še energentov, nafte čez 50, plina za več kot 600 odstotkov. Kakšna prihodnost čaka gradbeništvo, si bomo sploh še lahko gradili tiste prave in tople domove?

Stara idrijska gospa in oblikovalec, ki je zamenjal poklic

Vozim se proti najstarejšemu slovenskemu rudarskemu mestu – Idriji. Parkiram v strogem centru, nedaleč od mestne hiše, pred hišo, ki v sebi nosi tisoč skrivnosti preteklih prebivalcev, njeni stoletni tramovi, po katerih ima človek občutek, da se pretaka utrip srca, pa držijo konstrukcijo, pod katero živi družina Andder. Tanja in Dado Andder sta solastnika te zelo stare hiše, za katero sta se pred tremi leti odločila, da njene bivalne prostore za svojo družino razširita v zgornje nadstropje oziroma na podstreho. Ker je hiša zelo stara in pod spomeniškim varstvom, sta morala čez vrsto birokratskih zapletov. Tudi projektiranje je bilo zahtevno, ker je hiša zelo stara. Začetek prenove se je, tudi zaradi korone in iskanja številnih ponudb, zamaknil, potem ju je udarila še rast cen. Pri gradnji sta sicer računala na nepredvidene stroške, takšno divjanje cen in pomanjkanje materialov pa ju je vseeno presenetilo. "Vsekakor sva pričakovala, da bo šlo hitreje in da bo ceneje," pripoveduje Tanja, medtem ko možu pomaga na podstrešju zlagati deske. "Res je, najbolj nenavadno se mi zdi, da tu, na Idrijskem, kjer imamo dovolj lesa, se moraš izredno potruditi, da dobiš res kvaliteten les. Pa še to ne veš, ali bi se jokal ti ali se bo les, ker je tako svež. Ampak kaj hočeš, ker ga rabiš, ga moraš vzeti, drugače ti ga bo "speljal" kdo drug in morda bo tvoja naslednja priložnost še dražja," pripoveduje tudi Dado, ki je pred dvema letoma kubični meter lesa dobil za 130 evrov, danes pa za 250 evrov. "V takšnih časih človek tudi težko planira finančno konstrukcijo projekta," še dodaja Dado, "saj so cene iz tedna v teden drugačne." Že takoj je sklenil, da bo razliko v podražitvah nadoknadil z lastnim delom. Poklic grafičnega oblikovalca je za nekaj časa dal na stran in postal obrtnik. "Veliko naredi sam, vsega se pa ne da, navsezadnje moraš kupiti material," ob gledanju moža, ki reže deske na prave mere, pripomni Tanja. Da bi si zagotovila trenutno ceno, sta na začetku kupila izolacijo kar na zalogo. Potem pa naletela na drug problem – pomanjkanje obrtnikov. "Res je," zadnji del stavka potrdi tudi mojster Davorin Lampe, ki sta ga Andderjeva le uspela dobiti za izolacijo strehe, "v tej naši grapi ljudje čakajo krovca tudi eno leto." Davorin si projektov raje ne nabira daleč vnaprej. Tudi zato, ker zaradi naglih sprememb cen ponudbe nikoli ne zdržijo. In potem so nezadovoljni tako on kot naročniki, razlaga Davorin. "V enem obdobju so se cene tako naglo dražile, da sem lahko stranki oddal ponudbo, katere rok je veljal le 24 ur."

"Koliko sva že vrgla v obnovo?" se ob mojem vprašanju nasmehne na koncu Dado. "Ne štejem, lahko rečem, 70 tisoč, 80 tisoč, kaj pa vem, ko vedno nekaj vlagaš, nimaš točne ocene, nisva še zaključila kalkulacije. Sigurno bi bilo pred korono znatno ceneje, a kaj hočeš. Navsezadnje pa je obnova stare hiše jama brez dna, ki denar, kolikor ga imaš, vsrka vase v trenutku. A nikamor se nam ne mudi. Predvsem je pomembno, da tej hiši ustvarimo obleko, v kateri se bo ona in mi počutili dobro." Razumela sem ga. Navsezadnje je njihova hiša "stara gospa" in z njo je treba tako tudi ravnati. Počasi, strokovno, spoštljivo, pa še vseeno z mladostnim zanosom, da se ji povrne energijo.

Slovenci še zaupamo v gradnjo

V evroobmočju so se nova naročila v gradbeništvu minuli mesec prvič po devetih mesecih znižala, kaže raziskava nemškega ekonomskega inštituta IFO. Je lahko to prvi alarm? Kaj pa pri nas? Slovenci zaenkrat še ohranjamo zaupanje. Smo celo za Luksemburgom drugi najvišji v Evropski uniji po zaupanju v gradbeništvo. Tudi ko je govora o manjših oziroma zasebnih investitorjih, recimo, ko govorimo o gradnji in prenovi doma.

"Zelo zanimivo, v času po pandemiji in med korono smo Slovenci spoznali, kako pomemben je urejen dom, in od takrat naprej beležimo eno izmed večjih količin povpraševanja v zadnjem desetletju našega obstoja," razlaga direktor portala Moj mojster Martin Pelcl. Portal združuje ponudbo in povpraševanje v različnih gradbenih delih in ga uporablja že 100 milijonov ljudi po vsem svetu, tudi vsak 8. Slovenec. In kaj so v zadnjem kvartalu opazili? Da sta se namera in zaupanje slovenskih potrošnikov po gradnji dvignila za kar 25 odstotkov. So pa nekoliko padle vrednosti povprečnega projekta. Slovenci smo vseeno postali previdnejši, raje vlagamo v manjše, le v nujne oziroma v manj luksuzne projekte, še opažajo na portalu. Kaj torej v teh negotovih časih, ko se rast cen še ne ustavlja, sploh storiti? Počakati stabilizacijo cen ali se vseeno podati na negotovo pot? Kaj pa, če je človek že tako ali tako sredi gradnje?

"Enoznačnega odgovora ni, vsak zase ve najbolje," meni Pelcl, "je pa res, da so se hiše "na ključ" v osnovi podražile do 30 odstotkov. Če smo lahko še pred enim letom pričakovali, da bomo hišo v Ljubljani zgradili recimo na ključ za 1700 evrov neto, je sedaj taka cena že 2000 evrov neto na kvadratni meter površine." V povprečju so se nabavne cene hiš povečale za 25 do 30 odstotkov. Tako klasični opečnati kot montažni tip gradnje kažejo tudi poizvedbe portala Moj mojster. Še vedno pa zidana hiša kljub nedavnim podražitvam za 10 odstotkov ostaja cenejša od montažne gradnje, kažejo podatki razposlanih ponudb portala.

Sanjski dom na Obali

Idrijske grape zamenjam za primorsko avtocesto. Z ekipo Preverjenega se peljemo proti morju. V koprskem zaledju svoj sanjski dom gradi družina, ki se je zanj odločila zaradi prostorske stiske. Podamo si roke. Dimitrij in Živa sta pred časom kupila to povsem zaraščeno parcelo, na kateri je danes že videti počasi rojevajoči se dom. Ali pa bolje, razmeroma hitro rojevajoči se dom. Svoj sanjski dom sta se namreč odločila zgraditi iz lesa in OSB plošč. "Prijatelji so naju prepričevali, naj v teh negotovih časih raje počakava. Cene gredo resda gor, a nikoli ne bodo šle tako dol, kot so bile, da bi bilo vredno čakati, mogoče se bo le stabiliziral trg, naša družina pa nujno potrebuje nov dom. Ne čez nekaj let. Zato se tudi nisva odločila za klasično masivno gradnjo, ki je sicer cenejša od montažne, a zahteva čas, pa še slabe izkušnje sem imel z njo," mi pripoveduje Dimitrij Korpnik, medtem ko stojimo pred nastajajočo hišo, pred našimi očmi pa se razširja prekrasen pogled na Koprski zaliv. "Gradil sem že zidano, ampak sem se moral nenehno nekaj pogajati, pa iščeš zidarje, pa keramičarja, pa vodovodarja, z montažno gradnjo je vse nekako enostavneje. Ja, je pa rahlo dražje," prizna Dimitrij, ki z družino ni izbral tipske hiše, ta bi jih konec lanskega leta stala okoli 1300 evrov na kvadratni meter, ampak sta izbrala svoj model. Z višjimi okni, prezračevanjem, klimo itd. Hkrati so se zaradi rasti materialov pripravili tudi na drastično podražitev. Bolje prej, kot da te udari nepripravljenega, pripoveduje Dimitrij, ki je bil na koncu celo prijetno presenečen nad korektnim odnosom podjetja: "Od podpisa pogodbe pa do začetka gradnje so nam dvignili ceno le nekje za 10 odstotkov, v resnici pa so se materiali precej bolj podražili."

Pošteni in nepošteni

Direktor razmeroma mladega gradbenega podjetja Matej Jurak, ki se ukvarja z montažno gradnjo, strankam vedno ponudi možnost, da pogodbo prekinejo, če v tem času cena preseže njihove finančne zmožnosti. Zaradi birokracije od podpisa pogodbe pa do realizacije lahko mine tudi več kot pol leta, večina pa ima svoj že tako na tanko izračunan proračun naravnan na stanje ob podpisu, pripoveduje Jurak: "Naše stranke so večinoma mlade družine, ki si prvič rešujejo stanovanjski problem, na drugi strani so pa tudi starejši pari, ki so si zgradili prevelike hiše in zdaj stremijo k bolj ekonomični varianti." Danes se trendi spreminjajo. Slovenci raje gradimo manjše hiše z dobro izrabljenimi prostori, povprečje je okrog 120 kvadratnih metrov neto površine. Je pa vseeno zanimivo, da povpraševanju po gradnji hiš kljub trenutnemu stanju še kar ni videti konca.

"To je ena situacija absurda, bi lahko rekel, ker smo gradbinci v strahu, ker višamo cene zaradi vhodnih materialov, po drugi strani pa povpraševanje še vedno raste," razlaga Jurak. Morda je krivo tudi to, da marsikdo zaradi morebitne inflacije denar raje vloži v nepremičnine. Je pa trenutna situacija za nekatere tudi krasna priložnost za špekulacije. Včasih je težko verjeti, da je armatura tako draga, prav tako plastika, pa zakaj se draži cement." Sta res za vse kriva korona in Ukrajina? Jurak je kritičen: "Razumem, da so dražji energenti in da so logistične težave, a nekatere sedanje podražitve niso povsem realne. Nekateri predelovalci lesa, tudi železa, imajo zaloge, ampak jih držijo z namenom višanja cen." "Se je to zgodilo tudi vam, imate takšne izkušnje?" ga vprašam. Potrdi mi. To so doživeli pri enem od bivših dobaviteljev lesa. Dobavitelj je lani poleti trdil, da nimajo zalog, Jurakovo podjetje je na les čakalo tri mesece, potem pa so pri eni od jesenskih pošiljk ugotovili, vsak kos lesa ima namreč vgravirano številko s časom predelave, da gre za star les, ki je nastal prav v času, za katerega je dobavitelj trdil, da lesa nima na zalogi.

Golo preživetje za opeke in sanje

Čeprav je gradbeništvo ujeto v spiralo podražitev, jim dela ne zmanjka. V Sloveniji premoremo do 2,5 milijarde gradbenih del na leto. Verjetno bo ta vrednost letos višja, a zaradi višjih cen, ne zaradi količine projektov. Slovenija bo potrebovala dolgoročni investicijski načrt, pa ne toliko zaradi gradbincev kot zaradi potreb prebivalstva. Navsezadnje pa podjetja tudi upravičeno skrbi, da bodo nepredvideni stroški resno ogrozili poslovanje, vprašljiv je obstoj velikega števila predvsem manjših in srednje velikih gradbenih podjetij, tudi velikih, verjetnost delovnih mest, ponovni številni stečaji pa povsem mogoči. V zadnjem času doživljamo cenovni šok, kakršnega ne pomnimo vse od leta 2008. Ekonomisti pa celo napovedujejo, da bo njegov učinek dolgotrajnejši kot pred 14 leti. Razkorak med bogatimi in revnimi se poglablja, srednji razred vse bolj izginja. In človek pomisli: si bomo sploh še lahko gradili domove, ne le hiše, ki so zgrajene iz opek in temeljev, ampak tiste prave domove, zgrajene iz ljubezni in sanj. Kajti če mora človek vso energijo usmerjati le v golo preživetje, lahko tudi ljubezen in sanje hitro izginejo.