Čokolada je ena najbolj priljubljenih sladic na svetu – Avstrijci in Nemci je pojedo povprečno devet kilogramov na leto, kar jih uvršča med vodilne v Evropi, Slovenci pa je v povprečju zaužijemo 5,8 kilograma na leto. Ob užitkih, ki jih doživljamo ob sladkanju, pa verjetno nikoli ne razmišljamo o grenkobah sodobne industrije tega izdelka, katerega glavne značilnosti so siromašenje pridelovalcev kakava, izkoriščanje delavcev, otroško delo in negativni vplivi na okolje z uporabo pesticidov.
Pa pojdimo lepo po vrsti. Kakav izvorno izhaja iz področja Jukatana, vznožja Andov, povsod drugod po svetu, kjer ga pridelujejo, je bil prinešen zaradi interesov velikih kolonialnih sil. Tako je prišel tudi v Afriko. Danes največ kakava na svetu proizvedejo Slonokoščena obala, Gana, Kamerun in Niger. Iz Slonokoščene obale in Gane pride 90 % vsega kakava, ki ga porabimo v Evropi, in 70 % vsega kakava, ki ga porabijo na svetu. Kakav je poglavitni vir dohodka za več kot 5,5 milijonov majhnih kmetov po svetu in zagotavlja vir preživetja več kot 14 milijonom podeželskim delavcem in njihovim družinam, ugotavlja študija "Grenko-sladka čokolada, Resnica v ozadju mednarodne industrije čokolade", ki sta jo izdali društvi Südwind iz Dunaja in Focus iz Ljubljane. A pridelovalci sami kakava ne znajo uporabljati za lastne potrebe, pridelujejo ga dejansko samo zato, da si s tem zagotavljajo preživetje.
Okusa čokolade sploh ne poznajo
Bizarno je dejstvo, da večina pridelovalcev kakava absolutno nikoli ne pride do čokolade, hkrati pa so prav oni tisti, ki nosijo največje tveganje (če ne pridelajo kakovostnega kakava, so ob zaslužek) in tisti, ki od končne cene čokolade dobijo najmanj denarja. "Tako v Slonokoščeni obali kot v Gani imajo samo eno tovarno čokolade in ljudje tam poznajo le tri vrste čokolade: large, medium in small. Pri njih čokolada stane toliko, kot en cel obrok, zato si je ne privoščijo oz. si jo lahko privoščijo le redki," pojasnjuje strokovnjakinja za pravično trgovino v Sloveniji Živa Lopatič.
Postopek pridelovanja kakava je po njenih besedah izjemno zahteven. Kakavovec je zelo občutljivo drevo, ki raste samo v gozdu, v sožitju z drugimi rastlinami, to pomeni, da monokulturna plantaža kakava ne obstaja. Za rast potrebuje posebne pogoje, ki jih najdemo le ob ekvatorju. Potrebuje vsaj 1000-2500 mm padavin letno in senco večjih dreves, saj ne prenese neposrednih sončnih žarkov. Obiranje kakava ni sezonsko delo, zrele plodove je treba stalno spremljati in jih obirati ves čas. Vse z rokami. Ko kakavov plod odrežejo, ga prepolovijo, poberejo ven zrna s pulpo, potem pa ga morajo čim prej dostaviti v enote za fragmetacijo. Po nekaj dneh, ko je dovolj fragmentiran, gre v sušenje. En in drug postopek trajata po osem dni. Pravilno fragmentiranje in pravilno sušenje kakava sta izredno pomembna, saj ga sicer uničijo. Ko je kakav posušen, ga, preden ga dajo v vreče, še presortirajo glede na kakovost, velikost, poškodovanost zrna ... in ga potem prodajo. Zapakiran kakav pride v Evropo, kjer ga spražijo in sortirajo tako, da ga ločjo na kakavov prah in maslo. Potem pa ga spet sestavijo, zato, da naredijo kakavovo maslo, iz katerega potem delajo čokolado. "To je pri najboljših čokoladah. Pri slabših čokoladah kakavovo maslo zamenjujejo za mlečne maščobe, namesto večje količine kakava dodajajo večje količine sladkorja. Pri najslabših čokoladah pa dodajajo tudi emulgatorje, kot je sojin lecitin, s katerimi pospešijo izdelavo čokolade," pravi Lopatičeva.
In če so pridelovalcem takrat, ko so kakav na veliko sadili, obljubljati bajne zaslužke, je danes resnica daleč od tega. Leta 1984, na primer, so pridelovalci kakava dobili 16,6 odstotkov končne cene čokolade, danes le še sedem. Upoštevati je treba, da to ni čisti dobiček, saj morajo plačati še delavce, zemljo in vlagati v razvoj. Večina kmetov je zato obubožanih, v Gani za plačilo prejmejo le 0,84 dolarja na dan, v Slonokoščeni obali pa samo 0,50, še ugotavlja omenjena študija.
Zaradi velike konkurenčnosti trga in ogromnega razkoraka med vplivom majhnih kmetov ter multinacionalk se cena kakava na svetovnem trgu niža, posledično se konstantno niža tudi njihov delež, s tem pa je vedno bolj ogroženo njihovo preživetje. Poleg tega se stalno povečuje pritisk na proizvajalce - višajo se transportni stroški in dajatve državnim agencijam. Te urejajo izvoz kakava in carinske uvozne dajatve, ki so - sploh na evropskem trgu - zelo visoke. "Če v Evropo uvažamo kakav v zrnih, je carinska stopnja 0-odstotna, ker kakav pri nas pač ne raste in se pred tem ni treba zaščititi. Če je kakav do določene mere predelan, torej ločen na prah in maslo, je carinska stopnja že 9-odstotna. Če pa uvažamo čokolado, ki je končni produkt, pa je carinska stopnja za uvoz na evropski trg najmanj 34-odstotna. To pomeni, da v Evropi praktično ne najdemo čokolade, ki ne bi bila narejena v Evropi," pojasnjuje Lopatičeva.
Na plantažah kakava samo v Gani in Slonokoščeni obali dela 2,15 milijona otrok
Zaradi mizernih zaslužkov se upravljalci plantaž zatekajo k nižanju stroškov, med drugim tudi tako, da v delovni proces vključujejo otroke, čeprav nacionalna zakonodaja to jasno prepoveduje. Na plantažah kakava v Slonokoščeni obali in Gani tako trenutno dela kar 2,15 milijona otrok. "Ne moremo reči, da država tega ne ve, to je tam del vsakdana. A tega nihče ne nadzira, ker od izvoza kakava nekaj zaslužijo. In dokler nekaj zaslužijo, jim ni v interesu, da bi take stvari nadzirali oz. preganjali. Zelo redki so tisti, ki to delajo. Tam to ni interes, je način preživetja. Kar pa za nas absolutno nikoli ne bi smel biti izgovor, v smislu: saj, če jim pa še to prepovemo, potem pa res ne bodo imeli nobene možnosti preživetja. To ni res. Naša odgovornost, ko kupimo čokolado, in ko jo pojemo, je, da so vsi v verigi pošteno plačani za svoje delo. Če niso, potem si ne zaslužimo, da tisto čokolado pojemo," pravi naša sogovornica.
Čokolada bi morala biti v dražjem cenovnem rangu. Pa tudi banane, ananas, kava ...
Povpraševanje po kakavu skokovito narašča in bo po predvidevanjih omenjene študije v naslednjih letih doseglo 20-odstotno rast, proizvodnja pa ne dohiteva povpraševanja. Dejstvo je, opozarja Lopatičeva, da je količina pridelanega kakava v prihodnosti ogrožena. "Pa ne zato, ker bi se spreminjale podnebne razmere, pač pa zaradi staranja plantaž, ki se ne obnavljajo. Zaradi pomanjkanja denarja ne sadijo novih sadik, pa tudi upravljalci plantaž so vedno starejši. Mladi se za to ne odločajo več, ker s tem ne morejo normalno preživeti."
Ali torej obstaja verjetnost, da bosta zaradi vsega tega kakav in čokolada v prihodnosti postala luksuzna in draga izdelka, kot je na primer kaviar? "Za vse izdelke, s katerimi se trguje prek sistema pravične trgovine (kava, čokolada, banane, riž), lahko trdimo, da so v resnici luksuzni izdelki, ker jih ne potrebujemo za preživetje. Lahko bi imeli dovolj lastne proizvodnje živil, da bi lahko s tem, kar zraste na naši zemlji, preživeli. Pa je nimamo. Lokalno pridelana hrana bi bila lahko cenejša, kot pa vsa uvožena. Pa ni. Kar pomeni, da bi hrana, ki prihaja iz teh krajev, morala imeti precej višje cene in ni pošteno, da ima tako nizke. Zato ...da! Upam, da bo čokolada postala prestiž. Pa tudi kava, banane, ananas … Ker to je edini način, da se tem ljudem, ki delajo v nenormalnih razmerah, zagotovi normalno preživetje – s tem ne mislim, da dobijo plače našega ranga, morajo pa imeti take, da lahko normalno preživijo in ne životarijo," še pravi.
Glejte certifikate, iščite transparentnost
In kaj lahko za pravično trgovino naredimo mi kot potrošniki? Prva stvar, ki naj jo ljudje gledajo, je transparentnost, svetuje Lopatičeva. Vedeti moramo, od kje prihajata kakav in sladkor, ker to sta edini dve sestavini, ki v čokoladi morata biti. Večja transparentnost kot je, več je možnosti, da ni izkoriščanja. "Mi smo tisti, ki se odločimo, katero čokolado bomo kupili. Poskrbimo za to, da smo čim bolj obveščeni o tem, kdo je udeležen v proces izdelave, in kaj podpremo, ko neko čokolado kupimo. Izberimo izdelke s certifikatom pravične trgovine in ekološke izdelave. Fairtrade, UTZ, Rainforrest Alliance, vsak certifikat daje poudarek nečemu ... Pa to ne velja samo za čokolado, to velja za vse stvari. Zagotovo ne bi kupili jabolk pri sosedu, če bi vedeli, da tepe otroke ali izkorišča delavce? Ampak ker se to dogaja daleč stran, si pred tem lahko enostavno zatisnemo oči."
Pa vendar. Dostopnost izdelkov, nižje cene … verjetno je ljudem lažje v trgovini kupiti poceni čokolado, kot iskati tako, ki je bila izdelana pravično, in jo potem še dražje plačati? Ali v Sloveniji sploh obstaja posluh za pravično trgovino? O čokoladi govorimo že več kot tri leta, a ljudi je težko prepričati, prizna Lopatičeva. "Težko jim je dopovedati, da imajo izbiro. Če so že oni težko zaslužili tisti evro, naj pomislijo tudi, ko ga zapravijo. Naj ga zapravijo za nekaj, v kar verjamejo. Mislim, da nihče ne želi podpirati otroškega dela. Otrok ne potrebuje čokolade, preživel bo tudi brez nje. Če pa mu jo že kupimo, mu je raje kupimo manj in bolj kakovostno. Če že ne iz etičnih vidikov, vsaj zato, ker so pravične čokolade tudi bolj zdrave. Ni pošteno, da je pri nas otrok umazan od čokolade, tam pa je umazan od blata ... Tam dobi v roke mačeto in je poslan na plantažo kakava. Pri nas pa dobi v roke čokolado in potem zboli, ker ima uničene zobe, je predebel, hiperaktiven … Skratka, nikomur v osnovi ni prijetno, prijetno je samo tistim, ki zaslužijo od tega, da je bila čokolada proizvedena," zaključi.
