Šepet suženjstva s polic naših trgovin: 'Vam je bolj pomembna služba ali vaš otrok?'

Zapis na vstopni spletni strani enega od največjih proizvajalcev pomarančnega soka: "Naše poslanstvo je zagotavljanje pomarančnega soka, vseh povezanih izdelkov ter storitev, ki prinašajo dodatno vrednost citronski industriji, ob doslednem spoštovanju skupnosti in okolja." Spoštovanje skupnosti in okolja - besede, ki jim po tem, kar boste prebrali v naslednjih vrsticah, ne boste verjeli.

Kmet v Braziliji od cene kilograma pomaranč dobi zgolj šest centov. Veste, komu plačate preostanek?

Delavci na plantažah s 30-kilogramskimi vrečami pomaranč plezajo po nestabilnih lestvah, padci so vsakodnevni, poškodbe pogosto hude. Med delom ni počitka, pogosto so zaradi pritiska s strani delodajalca prisiljeni delati nadure. Da zaslužijo 10 evrov, morajo nabrati vsaj tono in pol pomaranč. Ampak to ni najhuje. Pričevanja ljudi, ki so si upali spregovoriti o razmerah, v katerih delajo, so grozljiva, vključujejo smrtne nezgode in zastrupitve.

Začnejo v dolgovih

Večino delavcev na plantažah v zvezni državi Sao Paulo predstavljajo revni in slabo izobraženi moški med 30 in 49 letom starosti. S tako imenovanimi liderji, ki so pravzaprav lokalni delodajalci, sklenejo sezonske pogodbe za delo na plantaži. Delavci že nemudoma zapadejo v dolgove, saj je pot za prevoz iz oddaljenih vasi s severa Brazilije draga.

Nekaj delavcev se je po dolgem prigovarjanju le opogumilo in pristali so na intervjuje, ki so jih z njimi izvedli avtorji raziskave. Prav vsi so najprej potrdili, da jih neprenehoma nadzorujejo. "24 ur na dan moramo delati pod pritiskom in nadzorom," denimo pravi Juan, eden od delavcev. Julija lani na plantaži, ki dobavlja podjetju Cultrale - enemu od treh največjih proizvajalcev pomarančnih sokov, niso prejeli plačila več tednov. Ob tem so bili prisiljeni kupovati dražjo hrano v trgovini, ki je v lasti tako imenovanih liderjev. Slednji so jim posojali denar in zaračunali oderuške obresti.

Zaradi nenehnih dolgov se ne morejo vrniti domov, nekaterim tako kot prostitutkam zasežejo osebne dokumente. "Če želiš oditi, moraš plačati 300 realov," razlaga Angel, delavec v sistemu tako imenovanega modernega suženjstva. To znaša okoli 75 evrov, oziroma malo manj kot polovico njihove plače, ki znaša okoli 700 realov oziroma 175 evrov. Za takšno plačo mora delavec dnevno obrati 60 vreč, torej približno 1,5 tone pomaranč. V primeru, da so drevesa stara in posledično nimajo veliko pomaranč, ostane cena na vrečo nespremenjena, kljub temu da delavec potrebuje več časa, da obere enako količino pomaranč. Delavci ob tem ne vedo, če so plačani pravično. Zaboje namreč tehtajo lastniki plantaž.

Prostori, v katerih bivajo, so majhni. 10 delavcev se stiska na borih osmih kvadratih, spijo v mrežah. Hiše imajo premalo stranišč, v njih ni dostopa do vode. Za namestitev jim od plače vzamejo še približno 80 realov oziroma okoli 25 evrov.

En prost dan na mesec

Kot so pokazale raziskave, so lahko delavci več let zapored koristili samo en prost dan na mesec. "Neverjetno je, da podjetje, ki ima tako veliko ekonomsko moč, delavce na tako krut način prisili, da živijo samo za delo. Več kot očitno je, da je ta poslovna strategija odtegovanja tedenskega počitka ter vsakodnevni nadzor samo način, s katerim prikrijejo nezakonit delavnik. Obstajajo še drugi načini, s katerimi se Cutrale upira primernim načinom dnevnega transporta," pravi tožilec Rafael de Araujo Gomes.

"Nemalo sodelavcev pride na delo, kljub temu da imajo povišano temperaturo, saj se bojijo, da bodo drugače odpuščeni," pravi Isabell, ena od zaposlenih v tovarni podjetja Cutrale. Njen sodelavec, ki ga v poročilu predstavljajo pod imenom Marcío, pravi, da v tovranah delajo tudi do 14 ur, nadure pogosto niso plačane, odgovorni pa delavce na razgovore pokličejo izven delovnega časa.

Nevarne substance prodrejo preko oblačil direktno v kožo

Že prevoz na plantaže je rizičen. Avtobusi večinoma niso registrirani in so v zelo slabem stanju. Ko dežuje, obtičijo, zaradi zamude so delavci, ki so na uvajanju, odpuščeni. Delavci pogosto nimajo osnovnega življenjskega zavarovanja.

Delavci med obiranjem tvegajo veliko. Če kdo med 14-urnim delovnikom pade s stare lestve, mu hitro zatrdijo, da ni nič resnega in da mora nadaljevati z delom. Delavce, ki zbolijo na delovnem mestu, pogosto obtožijo, da se pretvarjajo. Tako jih veliko kljub bolezni pride na delovno mesto.

Medtem ko delavci obirajo, pogosto škropijo s kemikalijami, kar povzroča alergijske reakcije ter ostale zdravstvene probleme. Avtorji raziskave so izvedeli za osem delavk, ki so jih morali s plantaž Citrosuca odpeljati v bolnišnico zaradi zastrupitve. Zdravniki so jim svetovali zdravljenje, a so ga ženske po obisku predstavnika podjetja, zavrnile in se vrnile na delovna mesta. Kot priznava Abel Barreto, eden od vodij podeželskih delavcev v Duratini, jih je nekoliko pretresla informacija, da so v materinem mleku našli sledi strupa.

"Takoj po škropljenju moramo delati na plantaži," pravi Joan. Prav tako morajo delati takoj, ko preneha deževati. Nevarne substance prodrejo preko oblačil direktno v kožo. Vozniki traktorjev so še posebej izpostavljeni boleznim, saj prevažajo agrokemična sredstva brez vsakršne zaščite. Enrique, voznik traktorja, je tako celo izgubil nogo. Po tem, ko je prenehal delati na plantaži, so zakonsko uvedli obvezne zaprte kabine v traktorjih.

Nihče ne izobražuje svojih delavcev o ravnanju z nevarnimi snovmi. Zaščitna oblačila so bodisi nedostopna bodisi neprimerna, v primeru, da so omogočena, pa se delavci pritožujejo nad slabo kvaliteto. Čevlji so polni lukenj, tako delavce pogosto pičijo strupeni insekti ali kače. Delavcem ni na voljo prva pomoč, na poljih nimajo dostopa do pitne vode, primanjkuje tudi stranišč.

V tovarnah, kjer iz pomaranč pridobivajo sok, je zelo vroče, hrupno, ni ventilacije in zadostne svetlobe, zrak je slab, olje je vnetljivo, delavci vdihavajo hlape.

Nekateri delodajalci od zaposlenih zahtevajo, da podpišejo dokument, v katerem je navedeno, da se bodo v primeru poškodbe pripomočkov strinjali z odtegnitvijo od plače. "Delati za Cutrale je slabo za zdravje, delavec pa tvega svoje življenje in ude," pravi Juan. Avgusta 2015 je tovarniški delavec Citrosuca umrl med čiščenjem.

Delodajalec delavki: Vam je bolj pomembna služba ali vaš otrok?

Poleg slabega ekonomskega položaja in diskriminacije so ženske pogosto žrtve psihološkega, fizičnega in spolnega nasilja. Brez dela ni plačila, kar pomeni, da morajo biti matere redno prisotne v službi. Če so odsotne zaradi bolezni otrok, ne dobijo nadomestil. Kot še razkrivajo avtorji študije, so v tovarnah LDC-ja in Cutrale odpustili številne nosečnice ter matere. "Zakonodaja v podjetjih ne zajema skrbi za otroke. Po zakonsko določenem obdobju pred in po nosečnosti so delavke pogosto odpuščene ali pa jim dodelijo kratkoročne pogodbe," pravi sindikalist Abel Barreto.

Ženske so ponižane in osramočene. V določenih tovarnah je prepovedano pogovarjanje. Nekateri nadzorniki zmerjajo ženske kot "riti", v določenih primerih pa jih namesto po imenu kličejo po številki, poročajo.

Nepravični sokovi tudi na slovenskih policah

"Sicer soka na slovenskih policah nismo posebej analizirali, je pa dejstvo, da je le manjši del takega, ki ustreza vsaj nekaterim pogojem trajnostnega razvoja. Zgolj peščica je takih, ki imajo neodvisni certifikat," pravi Živa Kavka Gobbo, predsednica društva Focus. Kot pravi, je za proizvodnjo pomarančnega soka v Braziliji in Evropi ter posledično Sloveniji značilna visoka tržna koncentracija. "Čeprav na svetovni ravni 60 odstotkov soka prihaja iz Brazilije, ga od tam v svet izvažajo le tri podjetja. Citrosucro, Cutrale in Luis Dreyfus. Evropa je najpomembnejši izvozni trg," pravi. Tudi na drugem koncu dobavne verige vlada monopol, saj vse manj trgovskih verig obvladuje vse večji del evropskih trgov.

Kaj lahko storimo?

Kot nam je pojasnila sogovornica, vsak od nas, ki bi se rad uprl izkoriščanju ljudi in narave, naj začne s tem, da si sam naredi pomarančni sok iz pomaranč, ki so pridelane trajnostno. "Pa naj bodo to pomaranče iz ekološkega kmetijstva ali lokalne iz Slovenije, Hrvaške ali Italije," svetuje. Na ta način se izognemo velikem delu proizvodnje, prihranimo pri energiji ter zmanjšamo negativne vplive na okolje. Na ta način se izognemo tudi embalaži in transportu.

Če se že odločimo za pakiran pomarančni sok, je najprimernejši tak, ki je 100 odstotno narejen iz pomaranč iz ekološkega kmetijstva ali iz pravične trgovine. Vse to je danes že na voljo. "Lahko pa se angažiramo tudi drugače. Od vlad in od trgovcev lahko zahtevamo, da prevzamejo odgovornost za celotno dobavno verigo in na ta način preprečijo kršenje človekovih pravic in uničevanje okolja. Lahko se pridružimo mednarodnim iniciativam, lahko pišemo pismo svojemu trgovcu," še predlaga in dodaja, da je korak v pravo smer že to, da pred naslednjim nakupom premislimo o naših potrošniških odločitvah.

Problemi, ki so povezani s proizvodnjo pomarančnega soka so tako okoljski, kot tudi povezani s kršitvami človekovih pravic. Zanimivo je, da se spreminjanje krajine v nasade pomarančencev in izguba habitatov v Braziliji ne smatra kot problem. "Očitno pa tudi pri nas ne, saj tak način proizvodnje podpiramo z našimi potrošniškimi vzorci," pojasnjuje.

Organizacije bijejo boj velikani

V okviru projekta SupplyChainge – za pravične trgovske verige je še vedno v teku podpisovanje peticije za pravičen pomarančni sok. Tej se je sicer pridružila še peticija za pravično čokolado. "Obe sta usmerjeni k zakonodajalcem na ravni nacionalnih držav v EU ter na raven EU kot take. Usmerjene so tudi k trgovcem, ki imajo vse večji tržni delež in vse večji vpliv na to, kaj prebivalci EU uživamo in na kakšen način so izdelki narejeni. Stremimo k skladnosti politik, menimo namreč, da se mora spodbujanje zelenih in socialnih politik (vsaj na deklarativni ravni) v EU odražati tudi v državah dobaviteljicah," pojasnjujejo v društvu Focus.

Potrošnik ima moč

V zadnjih letih se je sicer pojavlja vse več izdelkov, ki nosijo certifikate, povezane s trajnostnim razvojem, kar pozdravljajo. "Potrebne pa so korenite spremembe, tako na ravni nas, potrošnikov, ki se moramo zavedati, da z denarnico podpiramo ali pa zavračamo določene prakse; kot tudi na ravni politik, ki morajo zagotoviti, da so v celotni dobavni verigi spoštovane človekove pravice ter da se spoštuje tudi okolje. Pri tem pa morajo trgovci sprejeti odgovornost za dogajanje v dobavni verigi in prenehati z uničevalnimi praksami. Trajnostni izdelki bi morali zamenjati netrajnostne in ne predstavljati zgolj dodatek na policah."

Pomarančni sok, ki je narejen trajnostno in pravično je sicer nekoliko dražji, a to med drugim zato, ker vključuje realno ceno dela in okolja, pojasnjujejo v društvu. "Dejstvo je, da najnižje cene izdelkov na policah ne pokrijejo stroškov proizvodnje. Strošek, ki ga ne plačamo mi, plača nekdo drug – pa naj bo to kmet ali delavec, ki so mu kršene osnovne pravice, ne dobi plačila, morda otrok, ki dela namesto da bi obiskoval šolo, ali pa uničeno okolje, kar se nam vrača kot bumerang," je jasna Kavka Gobbo.

O projektu

Focus, društvo za sonaraven razvoj izvaja triletni vseevropski projekt Etični potrošnik v supermarketu – SupplyChainge – za pravične trgovske verige. Cilj projekta je pospešiti proces, da postanejo lastne trgovske blagovne znamke velikih trgovcev pravičnejše in bolj trajnostne.