Riž je tretja najpogosteje gojena poljščina na svetu. Predvsem pa človeštvu zagotavlja več kot petino zaužite hranilne vrednosti, kar ga postavlja na sam vrh najpomembnejših žit.
Ko pridelovalec umira od lakote
Svetovna proizvodnja riža se giblje okoli 600 milijonov ton na leto. Pridelava vztrajno raste že od leta 1960 in v tem času so tudi številne države v razvoju - na primer Indija - sposobne samooskrbe z rižem in izvoza presežka.
Od pridelave riža živi več kot milijarda ljudi, večinoma malih kmetov v državah v razvoju.
Paradoksalno pa je, da mnogi od teh kmetov, čeprav sami pridelujejo riž - torej hrano - umirajo od lakote. Številni so namreč prisiljeni prodati ne le presežek pridelanega, ampak kar ves pridelek.
Pa ne le zaradi potrebe po denarju. Le redki imajo namreč primerna skladišča, kamor bi lahko shranili pridelek in ga prodali, ko je cena ugodna in ne, ko je po žetvi najnižja.
Zaradi liberalizacije trga in presežka pridelave v državah, kjer je ta precej poceni, cena riža v številnih državah ne dosega niti stroškov pridelave, kaj šele, da bi kmetom omogočala kakršen koli zaslužek.
Poleg tega se številni kmetje ujamejo v začaran krog, ko za nakup semena kakovostnejših sort ali semena gensko spremenjenih sort najamejo posojila. Ko k temu prištejemo še denar, ki ga odštejejo za nakup škropiv, se nato le redkim uspe izkopati iz dolgov. Pogosto so takšni kmetje prisiljeni prodati še tisto malo zemlje, ki jo imajo v lasti in jo nato obdelovati kot najemniki.
Vrste kupcev, ki kupujejo uvožen riž - ker je lepši
Dober primer države, kjer se povpraševanje po rižu ne pretvori v lažje življenje kmetov, je Gana. V tej državi riž zadnja leta velja za novo popularno hrano in njegova poraba beleži tudi do 40-odstotno letno rast, poroča acumen.org.
Glede na to, da gre za pretežno kmetijsko državo, bi torej v teoriji pričakovali, da se kmetom pridelava izplača, in da to za njih pomeni dejavnost, ki omogoča dostojen zaslužek.
V resnici temu ni tako. Ganski kmetje imajo v lasti le majhne površine zemlje, donosi pa so komaj omembe vredni. Namesto domače proizvodnje država na leto uvozi riž v vrednosti pol milijarde dolarjev, piše acumen.org.
Kmetje v Gani nimajo denarja, da bi si privoščili gnojila, škropiva, o potrebni kmetijski mehanizaciji kot so stroji za setev, obdelavo zemlje, žetev, lahko le sanjajo, nedosegljiva so jim tudi semena boljših sort, na drugi strani pa potrošniki želijo le riž prve kakovosti - tako po obliki kot po okusu.
A ker kmetje nimajo kombajnov za žetev, zrna od rastline ločijo ročno, z udarjanjem ob klasje, pri čemer pa se riž lomi. In lomljena zrna nato za predelavo po smešno nizkih cenah kupijo predstavniki živilske industrije. Odstotek lepega, prvovrstnega riža, ki je bolje plačan, pa je zanemarljiv.
Kombinacija vseh teh težav pomeni, da pridelovalci riža v Gani za svoj pridelek iztržijo okoli 40 odstotkov manj na kilogram kot znaša povprečna cena na svetovnem trgu. Tam višjo ceno dosega riž, pridelan na poškropljenih poljih, obdelanih z mehanizacijo - predvsem na Japonskem in v ZDA.
Nekaj upanja v državo kot je Gana prinaša družba Gadco (Alobal Agri-Development Company). Ustanovitelja - socialna podjetnika Iggy Bassi in Toks Abimbola sta se težav riževe pridelave, ki je povezana z majhnimi zemljišči ter revnimi in neizobraženimi kmeti, lotila na eni strani tako, da jih povezujeta, po drugi strani pa njun posel za sodelujoče pomeni, da zaobidejo vrsto posrednikov, ki so prej zrna kupovali po obupno nizki ceni, nato pa mastno zaslužili. Družba poskrbi, da lahko tudi majhni kmetje posejejo najboljše sorte, žetev opravijo s kombajnom, riž pa nato procesirajo sami, ne posredniki. Sami tudi poskrbijo za distribucijo kupcem.
Družba sodeluje z lokalnimi skupnostmi, s katerimi sklepajo zakupne pogodbe za obdobje 30 let, v njihovo poslovno filozofijo pa sodi tudi varovanje okolja, kar pomeni, da za širjenje pridelovalnih površin in med samo pridelavo, ne uporabljajo tehnik, ki povzročajo degradacijo okolja. Kot piše acumen.org, takšen pristop terja veliko potrpljenja in denarja, zato so marsikje drugje lokalni kmetje žrtve "podobnih" projektov, ki pa s sistemom poštene trgovine nimajo nič skupnega, ampak so namenjeni povezovanju kmetov v združbe, ki omogočajo še lažje izkoriščanje.
Projekti, kot je Gadco, se širijo tudi v drugih državah, kjer so proizvajalci riža na robu preživetja.
Polna skladišča, lačni želodci
Precej žalostna je tudi situacija v Mjanmaru. Po podatkih svetovne banke tam najrevnejši - in teh je veliko, saj pod pragom revščine živi 37 odstotkov prebivalcev - polovico prihodkov porabijo za nakup riža, ki je za njih osnovna hrana.
Njegova cena v tej državi namreč zelo niha, čeprav bi težko rekli, da ga pridelajo malo - država je namreč na lestvici 20 največjih pridelovalk riža na svetu - na 7. mestu jo najdemo. Vseeno je od leta 2009 do leta 2013 cena riža v Mjanmaru poskočila za 41 odstotkov in niha veliko bolj kot v bližnjih državah, ki prav tako pridelujejo riž - Kambodži, Vietnamu in na Tajskem. To pa zato, ker so po sprejetju izvozu prijazne zakonodaje, večino pridelka izvozili.
A če ima tukaj za razliko od Gane nekaj več kmetov skladišča, kjer lahko skladiščijo pridelek in čakajo na boljše cene, pa po ugotovitvah Svetovne banke kar 85 odstotkov mlinov nujno potrebuje prenovo. Številne namreč še vedno poganjajo parni stroji, ker delujejo slabo, pa je kakovost riža za prodajo nizka, prihodki kmetov pa nižji kot bi lahko bili.
Ko na njivi namesto kmeta gospodari korporacija
Precej slabo gre tudi pridelovalcem riža v drugi največji svetovni pridelovalki - Indiji. Tam kmetje in zadnje čase tudi država bijejo boj z velikimi korporacijami, kot je na primer Monsanto.
Potem ko iz gensko spremenjenih rastlin raste že 95 odstotkov bombaža, ki ga pridelajo v tej državi, se je gigant osredotočil na dva druga paradna izvozna konja - banane in riž. V praksi to pomeni, da želi gigant obvladovati pridelavo riža tako, da od kmetov zahteva sejanje njihovih semen, kar pomeni, da morajo uporabljati tudi njihova škropiva.
Medtem ko Evropejci gensko spremenjene rastline in hrano zavračajo, Indijci pravzaprav nimajo izbire, saj so te poljščine zasedle velik odstotek polj, država pa je reagirala pozno in šele sedaj uvaja omejitve cen semen - potem ko so ugotovili, da si jih kmetje ne morejo več privoščiti, vse več skupin pa protestira zaradi degradacije okolja, ki je po njihovem prepričanju posledica gojenja GSO rastlin.
Riž kot rešitev za Afriko?
Medtem riž kot novo poljščino, ki bi na eni strani zmanjšala revščino, na drugi pa izboljšala stanje kmetijstva, vidijo v Afriki.
Tam se po podatkih IPS poraba riža vsako leto poveča za šest odstotkov. Projekcije kažejo, da se bo v prihodnjih 25 letih poraba riža povečala za 110 milijonov ton, od tega bo šla tretjina te dodatne porabe na račun Afrike.
Čeprav riž gojijo v 40 od 54 afriških držav in je njegova pridelava pomemben vir prihodka za več kot 35 milijonov malih kmetov, samooskrba kontinenta z rižem znaša le 60 odstotkov. Tako vsako leto potrebujejo okoli 13 milijonov uvoženih ton riža, za kar odštejejo dobrih pet milijard dolarjev. Te številke predstavljajo tretjino svetovnega uvoza riža, kar Afriko postavlja med največje uvoznike riža.
Države so si sicer zadale, da povečajo samooskrbo in ponekod uspeh ni zanemarljiv - ponekod so se hektarski donosi zvišali za tretjino in že presegajo 2 toni.
Kljub temu proizvodnjo riža, ki v Afriki domuje že več kot 3000 let, na tem območju pestijo pomanjkanje sredstev, znanja in slabi vremenski pogoji. Da bi kontinent postal samooskrben, bi v prihodnjih 10 letih potrebovali investicije v višini 20 milijard dolarjev, ocenjuje organizacija AfricaRice.
A če nekateri v rižu vidijo pomemben del rešitve za Afriko, spet drugi opozarjajo, da bo to mogoče doseči le z uporabo etičnih praks, sicer se bo rast poznala le v žepih posrednikov in degradiranem okolju.
Na kontinentu, kjer zaradi ostrih vremenskih pogojev potrebujejo odporne sorte, namreč svoje interese želijo uveljaviti proizvajalci gensko spremenjenih semen, zaradi česar se mnogi bojijo, da se bodo ponovili primeri zasužnjevanja kmetov po zgledu iz Azije in izvoz, v katerem bodo odkupne cene neprimerno nizke, marže posrednikov pa neprimerno visoke, zaradi česar naj bi prednost predstavljali prav sistemi pravične trgovine.
Pridelava riža v primežu klimatskih sprememb
Sicer pa strokovnjaki opozarjajo, da bi se lahko zemljevid največjih pridelovalcev riža - pa tudi pridelane količine v svetovnem merilu - že kmalu zelo spremenil.
Za to so krive predvsem klimatske spremembe, ki kosijo letine. Velika težava so suše in deževna obdobja v neprimernem času. Pred kratkim je tako suša na Filipinih uničila pridelek na več kot 300.000 hektarjih zemlje, izguba pridelovalcev riža in koruze je znašala dobrih 120 milijonov dolarjev, je poročal Reuters.
Kmetje so nato odpravili na proteste in državo obtožili, da ne počne ničesar, da bi jim pomagala. Protesti so se sprevrgli v nemire in eden od kmetov, ki so protestirali, je umrl.
Začaran krog kmetijske pridelave in klimatskih sprememb je sicer trdovraten. Na eni strani intenzivna kmetijska pridelava z uporabo škropiv, pretirano porabo vode, krčenjem okolja in drugimi vplivi onesnažujejo okolje, po drugi klimatske spremembe terjajo prilagoditve kmetijstva, ki jih pridelovalci običajno vidijo v še več namakanja, še več pesticidov in tudi v gensko spremenjenih sortah. Pogosto pa kmetje celo ugotavljajo, da zaradi klimatskih sprememb kmetovanje na nekaterih področjih že kmalu ne bo več mogoče - potem ko je leta 2014 suša odnesla četrtino riža v Kaliforniji, je več kmetov dejalo, da ponovitev suše pomeni, da bodo morali zapreti vrata kmetij in oditi. Suša se je ponovila že naslednje leto.
Kako vplivati na ta krog? Zagovorniki okolju prijazne pridelave in sistema poštene trgovine poudarjajo, da bi bilo treba v večji meri podpreti kmetijske prakse, ki so okolju prijazne, ne uporabljajo škropiv in tehnik pridelave, ki okolju škodujejo. Na drugi strani genski inženiring rešitve vidi v gensko spremenjenih sortah.
Eko pridelava ali gensko spremenjene različice
Tako poznamo modificirane sorte, ki dosežejo manjšo višino, so bolj stabilne in zato bolj odporne na določene vremenske vplive, po drugi strani pa s primernim gnojilom dosežejo dva do trikrat večje donose. Za posebej ostre vremenske pogoje so razvili sorte, odporne na sušo in na poplave. Medtem ko poplave letno prizadenejo okoli 20 milijonov hektarjev, suša vsako leto ogroža okoli 25 milijonov riževih polj.
Pridelavo lahko ogroža tudi slanost tal v obalnih regijah, zaradi česar so predvsem v Bangladešu na nekaterih območjih morali opustiti pridelavo. Znanstveniki pravijo, da to rešuje vrsta riža IR56 in vrsta divjega riža Oryza coarctata - obe sta sposobni preživeti na slanih tleh.
Znanstveniki so se lotili tudi dejstva, da riževe rastline zaradi prisotnosti bakterij, v okolje pošiljajo velike količine metana, ki škoduje ozračju. Z genskimi spremembami bi lahko te emisije oklestili za 97 odstotkov, obljubljajo.
Lotili pa so se tudi prehranskih vrednosti sort za potrebe držav, kjer pustošijo lakota in bolezni. Tako so "zlatemu rižu" dodali zmožnost proizvajanja beta karotena, ki se v človeškem telesu pretvori v vitamin A. V določene sorte pa dodajajo proteine, ki preprečujejo slabokrvnost in drisko.
Slovenci večinoma uživamo evropski riž
Slovenci riž uvažamo, v svoji prehrani pa ga imamo precej radi. Po podatkih statističnega urada, smo ga leta 2014 uvozili 14.400 ton oziroma precej več kot leta 2000, ko smo ga uvozili slabih 9.000 ton. Leta 2014 je letna poraba riža na prebivalca pri nas znašala dobrih 5 kilogramov. Večina riža, ki ga pojemo Slovenci, je uvožena iz EU, leta 2014 je bilo takšnega riža 14.260 ton.
Riž v Evropi ni ne paradna hrana, ne paradna poljščina, njegova poraba pa se med severom in jugom kontinenta precej razlikuje. Medtem ko letna poraba na severu znaša med 3,5-5,5, kilograma riža na osebo, ga na jugu porabijo med 6-18 kilogramov na osebo.
Z rižem je posejanih okoli 500.000 hektarjev evropskih polj. Ko gre za riž, je Evropa 80-odstotno samooskrbna.
Največ riža raste v Italiji in Španiji, ki skupaj pridelata 80 odstotkov letnega evropskega pridelka. Nekaj več kot 10 odstotkov dodata Grčija in Portugalska, manjše količine pa še Francija, Romunija, Bolgarija in Madžarska.
Evropski riž na udaru poceni uvoženega
A zelo narobe bi bilo iz zapisanega zaključiti, da torej pri nas ni nobenih težav ali nepoštenosti, ko gre za riž, ki se znajde na naših krožnikih.
Dejstvo, da so zrna iz Evrope, namreč še zdaleč ne pomeni, da v verigi ni prišlo do izkoriščanja pridelovalca ali okolja.
Evropski pridelovalci opozarjajo, da cena njihove pridelave narašča, plačilo za pridelano pa je vse nižje. Del težav se skriva v klimatskih spremembah, zaradi katerih pridelek skoraj vsako leto oklesti kakšna nova naravna katastrofa. Potem pa je tukaj glavna težava - smešno poceni riž, uvožen iz držav, o katerih je govora na začetku prispevka.
Medtem ko so italijanski kmetje tono riža leta 2014 prodajali za 322 evrov, ga je konkurenca iz Azije ponujala za 200 evrov na tono. Pri čemer ne gre pozabiti, da so ga pravzaprav ponujali posredniki, azijski kmetje pa so od 200 evrov videli le par evrov.
Evropski pridelovalci so bili zato seveda na nogah, ko je Evropska unija začela podpisovati sporazume o lažjem uvozu iz držav, kjer je pridelava riža precej poceni. Medtem ko so uradniki trdili, da bo vpliv uvoženega riža malenkosten, so italijanski pridelovalci za La Repubblico postregli z drugačnimi podatki, opozorili so, da se je uvoz iz Kambodže na hitro povečal za 360 odstotkov. Med državami, ki uvažajo veliko cenejšega azijskega riža, so predvsem Nizozemska, Poljska in Francija, kot je še poročal medij, pa je to v le nekaj letih italijanski izvoz oklestilo za 14 odstotkov.
Pridelovalci tudi opozarjajo, da je lahko riž, uvožen iz držav z nižjimi okoljskimi standardi in ohlapnimi predpisi, škodljiv ne le okolju, ampak tudi zdravju. "Pa s čim škropijo svoje njive, da uničijo vse škodljivce, če mi tega ne moremo doseči s tem, kar je dovoljeno pri nas?" se je za britanski Telegraph spraševal eden od evropskih pridelovalcev.
Na koncu bo - kot kaže - prej ali slej tudi tukaj odgovornost padla na potrošnika - ali želi s svojim nakupom podpreti bolj ali manj etično prehransko verigo.
KOMENTARJI (78)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.