Razlogov za priljubljenost palminovega olja je več. Na eni strani so za industrijo vabljive njegove lastnosti. Palmino olje ohranja lastnosti tudi pri segrevanju na visoke temperature, zaradi kremne teksture in odsotnosti vonja je uporabno za peko in pripravo slaščic, ker vsebuje naravne konzervanse, podaljša uporabnost izdelka na trgovinski polici. Po drugi strani pa je od vseh olj najcenejše za pridelavo, saj so donosi visoki. Po podatkih rspo.org je za isto količino palminega olja potrebne pol manj zemlje kot za pridelavo katere druge poljščine, ki se jo lahko uporabi za pridelavo olja.
Veliki donosi, a vseeno veliko opustošenje
A kljub temu je okoljski vpliv na nekaterih območjih tako velik, da znanstveniki in aktivisti že leta opozarjajo, da je treba proizvodnjo palminega olja zajeziti ali pa se začeti posluževati drugačnih praks pridelave in predelave, če ne želimo nepopravljivo škodovati planetu.
Največji problem je sekanje gozdnih površin, praviloma kar pragozda, ki se ga človeška roka doslej še ni dotaknila, v njem pa bivajo ogrožene vrste živali in je ključnega pomena za globalni ekosistem. Prav tako niso tako redki primeri, ko so velika izvozna podjetja ugotovila, da je kakšno področje ugodno za nove nasade in s področja precej na silo pregnalo lokalne prebivalce.
Kršenje pravic delavcev, zaposlovanje otroških delavcev in izkoriščanje kmetov prav tako ni redek pojav, čeprav uradni podatki sicer kažejo, da širjenje plantaž načeloma pomaga lokalni ekonomiji.
Poraba tovrstnega olja je velika. Največji porabniki so v Indiji, na Kitajskem, v Indoneziji, v Evropi in ZDA. Po podatkih rspo.org recimo povprečen Francoz na leto porabi 2 kilograma palminega olja.
Rešitev ni v bojkotu
Da bi ga enostavno nehali uporabljati ali zamenjali s kakšno alternativo, sicer ni ravno praktična rešitev.
Da bi ga nadomestili a sončničnim, sojinim ali repičnim oljem bi namreč potrebovali še več površin za pridelavo – tudi do desetkrat več. To bi pomenilo še več uničevanja gozda.
Od pridelave palminega olja živi veliko ljudi, ki bi brez te panoge zapadli v revščino. V Indoneziji in Maleziji pridelava tega olja daje kruh 4,5 milijona ljudem. Prav tako pa zamenjava palminega olja za določene izdelke ni mogoča, saj ima edinstvene lastnosti in bi se brez njega kakovost določenih izdelkov poslabšala.
Popolno opustošenje ni edini možni način pridelave
Zaradi številnih okoljskih in družbenih posledic intenzivne pridelave palminega olja je v zadnjih letih vse več pridelovalcev, ki so se zavezali trajnostni, pravični pridelavi, ki zagotavlja preživetje okolja in ljudi. Stanovska organizacija RSPO je leta 2008 predstavila seznam standardov, ki jih morajo izpolnjevati pridelovalci, če želijo pridobiti trajnostni certifikat.
Eden najpomembnejših je, da plantaž ne postavljajo na zemljo, za katero so pravkar posekali gozd. Organizacija namreč ocenjuje, da je po svetu na voljo do 700 milijonov hektarjev zapuščenih zemljišč, ki so primerna za nasade oljnih palm. Dodatno krčenje gozdov torej ni potrebno. S tem se ohranja življenjsko okolje živali in se v manjši meri ogroža njihovo življenje. Prav tako pa se ti proizvajalci zavežejo k spoštovanju standardov, ki ščitijo kmete in delavce ter bolj pravično razporejajo dobiček na način, ko ta omogoča tudi modernizacijo verige.
Trajnostni samo na papirju ali tudi v praksi
Tudi trajnostna pridelava pa ima svoje težave. Če se ozaveščeni potrošniki radi zanašajo na oznake, je s preiskavo sam RSPO ugotovil, da so med njihovimi proizvajalci tudi goljufi. Guardian je tako pred časom poročal o primeru malezijskega giganta med proizvajalci palminega olja – IOI.
Poročilo o poslovanju družbe, dolgo kar 400 strani, je razkrilo, da se je veliko podjetje, ki obljublja etično poslovanje, posluževalo nasilnega odvzemanja zemlje, izkoriščanja delavcev in teptanja človekovih pravic.
Ker to ni edino podjetje, za katero se je izkazalo, da vizije, ki jo obljublja na papirju, ne živi v praksi, se je na udaru znašel tudi RSPO, kjer pa pravijo, da proti kršiteljem ukrepajo, so pa s prstom pokazali na lokalne oblasti, ki bi naj preverjale izpolnjevanje zavez, a tega ne počnejo.
Indonezijska vlada sovraži kritike, "preganja" tudi Harrisona Forda in Leonarda DiCapria
Veliko težavo na poti do bolj trajnostne pridelave palminega olja predstavljajo lokalne oblasti, ki se trajnostni pridelavi pogosto upirajo zaradi velikih proizvajalcev in kupcev, ki jim v želji po dobičku za okolje ni prav veliko mar, njihov edini cilj je zaslužek. Tako tudi ne marajo glasnih kritikov.
In med njimi so tudi zvezdniki, ki jim prisluhnejo velike množice. Igralcu Leonardu DiCapriu so aprila v Indoneziji zagrozili z deportacijo in prepovedjo vstopa v državo, potem ko je svojim 36 milijonom sledilcem na družbenih omrežjih, predvsem na Twitterju, zagreto sporočal, kaj si misli o neusmiljeni industriji palmovega olja, ki uničuje okolje in pobija živali.
"Podpiramo njegovo skrb za naš ekosistem, a ga bomo uvrstili na črno listo, če bo ljudi vznemirjal s svojimi izjavami," je takrat dejal predstavnik pristojnega indonezijskega ministrstva. Med objavami, ki so očitno "vznemirile" vlado, je bila fotografija igralca in orangutana s pripisom, da tem edinstvenim živalim zaradi krčenja gozdov grozi izumrtje.
Ko je na podobne težave leta 2013 opozarjal njegov igralski kolega Harrison Ford, ki je v Indoneziji snemal epizodo dokumentarca o klimatskih spremembah, si je prav tako prislužil grožnjo z deportacijo in opazko, da s svojimi vprašanji "nadleguje ustanove".
Statistika sicer bolj kot o tem, da gre za nadlegovanje, podpira stališče, da gre za žalostna dejstva. Po podatkih strani Palm Oil Investigation je v Indoneziji 10 odstotkov vsega svetovnega deževnega pragozda, v zadnjem desetletju pa so ga zaradi palm posekali več kot tretjino. Oljne palme namreč uspevajo v tropskih pogojih, kjer je veliko padavin in visoka zračna vlažnost.
Zažiganje živih orangutanov
Palm Oil Investigations pa poroča še o grozljivi praksi "obračunavanja" z nesrečnimi orangutani. Ker jih pridelovalci vidijo predvsem kot škodljivce svojemu pridelku, jih neusmiljeno iztrebljajo. Za pobijanje pa naj bi uporabljali celo način, po katerem jih polijejo z bencinom in žive zažgejo. V Centru za zaščito orangutanov pa pravijo, da lovci, če naletijo na samico z mladičem, samico ubijejo, mladiča pa prodajo na črnem trgu.
Giganti še naprej posegajo palmovem olju brez trajnostnih certifikatov
Težava so tudi veliki prehrambeni in kozmetični giganti, ki jim je prav malo mar za trajnostno pridelavo. Da bi na tem področju kaj premaknili, je skupina znanstvenikov objavila kar seznam največjih kupcev palminega olja brez trajnostnega certifikata.
Presenečenj pravzaprav ni bilo – vse velike blagovne znamke, ki jih najdemo tudi na naših trgovskih policah ali imajo podružnice svojih restavracij tudi pri nas, kupujejo palmino olje intenzivne pridelave ali uporabljajo le nekaj odstotkov palminega olja iz trajnostne pridelave.
Akcija se je delno izkazala za uspešno, nekaj velikih podjetij je povečalo delež trajnostnega palminega olja ali se zavezalo k temu, da ga bodo začeli uporabljati, a dejstvo je, da je pri veliki svetovni porabi to vseeno še vedno le kapljica v morje.
Se stvari morda vendarle premikajo?
In kaj lahko stori ozaveščen potrošnik? Palminovem olju intenzivne pridelave se je težko povsem izogniti, je pa mogoče na trgovinskih policah najti izdelke, ki vsebujejo olje trajnostne pridelave. Prav tako se je nekaterim izdelkom velikih proizvajalcev mogoče izogniti in tako korporacije z bojkotom prisiliti k spremembam. Nekatere korporacije v strahu pred izgubo kupcev, reagirajo tudi na podpise spletnih peticij.
Dobra novica pa je, da je tudi indonezijska vlada vseeno naredila majhen korak naprej za zaščito okolja. Indonezijsko vrhovno sodišče je pritrdilo sodbi, ki je naložila 25 milijonsko kazen družbam, ki so poteptale vse okoljske zakone, prav tako so sprožili obsežno preiskavo požarov, ki bi naj bili povezani s pohlepnimi podjetji.
KOMENTARJI (51)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.